UPRS Sodba in sklep I U 2029/2025-14

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje iz razlogov po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), t. j., ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ..., od 20. 11. 2025 od 12:10 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 20. 2. 2025 do 12:10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je še, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 7. 8. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je bil 20. 11. 2025 s strani socialne službe azilnega doma obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3Po poročilu varnostne službe z dne 21. 8. 2025 je ob 19:40 uri prišlo do pretepa pri ... Tožnik se je po posredovanju varnostne službe umiril, vendar se je pretep nadaljeval ob 19.44 uri na ... oddelku. Tožnik je s pestjo udaril sostanovalca A. A., zato so varnostniki tožniku izrekli ustno odredbo, da naj preneha s pretepom. Tega ni upošteval in je s pretepom nadaljeval, zato so uporabili fizično silo - strokovni prijem za rame in vrat. Tožnik se je pri tem aktivno upiral, zato je varnostna služba uporabila sredstva za vklepanje in vezanje. O dogodku je bila obveščena policija.

4Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 22. 8. 2025 je razvidno, da je imel tožnik razgovor s socialno službo glede pretepa ter je bil seznanjen in opozorjen, da kršitev hišnega reda lahko privede do omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ...

5Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 21. 9. 2025 ob 11.15 uri je razvidno, da je v kuhinji prišlo do spora.

6Iz uradnega zaznamka socialne službe in poročila varnostne službe z 18. 11. 2025 ob 12.45 uri izhaja, da je bil tega dne s strani varnostne in socialne službe opravljen pregled sobe ..., v kateri je nastanjen tožnik. Pri tem so bile v nahrbtniku tožnika najdeni: večja količina neznane zeleno-rjave posušene rastline, tablica tablet Lyrica, več deset PVC vrečk ter 62 EUR gotovine. Vse najdene predmete/snovi so bile tožniku začasno odvzete, obveščena je bila policija.

7Pristojni organ je nato s tožnikom opravil ustni razgovor, v katerem je bil seznanjen z očitanimi dejanji. Imel je možnost, da se izjavi o vsakem dejanju posebej, obveščen je bil tudi o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika, ki ga je zavestno odklonil in soglašal z nadaljevanjem postopka brez njegova prisotnosti.

8Glede dogodka z dne 21. 8. 2025 - pretep s sostanovalcem je tožnik pojasnil, da mu je sostanovalec A. A. razbil telefon, pri ... se je iz njega tudi delal norca. Rekel mu je, da naj preneha, vendar ga je A. A. udaril. Nato so prišli varnostniki in ga odpeljali v sobo za zadržanje, kjer so se z njim pogovorili. Zatem je odšel na ... oddelek, da bi molil. Tam ga je prosilec A. A. ponovno napadel in prijel tako, da je obležal na njem. Ponovno so prišli varnostniki in proti tožniku uporabili fizično silo. Temu se ni upiral in je odšel do sobe za zadržanje. Tožnik je navedel še tretji dogodek, ko ga je prosilec A. A. pred kontejnerji napadel, ker so ga policisti odpeljali. Tožnik je povedal, da pri tem dogodku še ni poznal pravil hišnega reda.

9Glede dogodka z dne 22. 8. 2025, ko naj bi imel tožnik razgovor s socialnim delavcem glede pretepa ter je bil seznanjen in opozorjen, da kršitev hišnega reda lahko privede do omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ..., je tožnik pojasnil, da je imel razgovor s socialnim delavcem in da je tudi prejel brošuro hišnega reda.

10Glede dogodka z dne 21. 9. 2025, ko naj bi v kuhinji azilnega doma prišlo do spora, je tožnik pojasnil, da dela v kuhinji, kjer beleži prisotnost. K njemu je pristopil azilant, ki ni imel dokazila oziroma papirja, zato ga je prosil, da naj mu da papir z dokazilom, imenom in priimkom. Takrat ga je azilant začel preklinjati, zato je odšel iz kuhinje in poiskal socialnega delavca B. B. Navedeni azilant je pristopil do recepcije in ga s pestjo udaril v glavo. Varnostniki so ga odpeljali v sobo za zadržanje. Socialni delavec je z njim opravil razgovor in tožnik mu je razložil, kaj se je zgodilo. Med razgovorom s socialnim delavcem sta slišala kričanjem in preklinjanje azilanta, ki pa je bil v sobi za pridržanje. Tožnika so nato odpeljali v bolnico zaradi poškodbe. Tam so ugotovili, da ni vidnih poškodb, vendar naj pazi, če bo izgubil zavest ali bruhal. Zatem se je vrnil v azilni dom.

11Glede dogodka z dne 18. 11. 2025, ko naj bi pri pregledu sobe ... v nahrbtniku tožnika našli večje količine neznane zeleno-rjave posušene rastline, tablico tablet Lyrica, več deset PVC vrečk ter 62 EUR gotovine je tožnik pojasnil, da je tisti dan zamudil v službo - čiščenje okolice azilnega doma. Ob 9.30 uri ga je zbudil socialni delavec B. B. in ga opozoril na delo. Nato mu je sporočil, da bo pregled sob in tožnik je dovolil, da gredo v njegovo sobo. Sam je stal zunaj sobe pri zaprtih vratih. Čez nekaj časa je prišel iz sobe B. B. z zeleno snovjo in ga vprašal, kaj je to. Tožnik mu je pojasnil, da je šel zjutraj delat, in kot je navedel, je bil umazan in v delovnih hlačah, ter zakaj bi to pustil v nahrbtniku in na postelji. Ponovil je, da je bil nahrbtnik njegov, stvari v njem pa ne in ne ve, kako so vanj prišle. Na vprašanje uradne osebe, ali ga je glede tega obravnavala policija, je tožnik odgovoril pritrdilno in povedal, da je noč prespal na policijski postaji. Naslednji dan je prišel prevajalec in mu povedal, da ga bodo izpustili nazaj v azilni dom.

12Po zaključnem razgovoru je uradna oseba tožniku zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ki so v danem primeru predstavljali resnično in dovolj resno grožnjo varnosti varnostnikom in ostalim sostanovalcem azilnega doma, izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je povedal, da je razumel ukrep, vendar ne razume, zakaj mora v Center za tujce.

13Toženka nato v izpodbijanem sklepu pojasni, da je vsak stanovalec ob sprejemu v azilni dom seznanjen s hišnim redom, kot tudi s posledicami njegovih kršitev. Navedbe tožnika, da je bil šele po prvi kršitvi hišnega reda seznanjen s pravili hišnega reda so zato nevzdržne. Hišni red azilnega doma je objavljen tudi na oglasni deski azilnega doma skupaj s QR kodo, ki vsakemu stanovalcu omogoča, da se z hišnim redom seznani v njemu razumljivem jeziku.

14Toženka sklene, da iz očitane kršitve ter navedb tožnika izhaja, da je od 21. 8. 2025 do 18. 11. 2025 kršil 10. in 11. člen Uredbe. Ta določa, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb, ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola ter drugih opojnih snovi. Tožnik je z opisanimi ravnanji kršil navedene določbe - predvsem vnašanje drugih opojnih snovi. Z njim so bili iz razloga kršitev opravljeni razgovori s strani socialne službe, vendar ti razgovori niso imeli ustreznega učinka.

15Tožnik je večino dejanj in očitanega vedenja sicer drugače opisal kot je razvidno iz poročil varnostne službe, ali celo zanikal, vendar pristojni organ njegovim trditvam težko verjame. Kljub opozorilom ni upošteval pravil. S strani uradne osebe je bil 22. 8. 2025 opozorjen na možnost izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Gre za kršitve hišnega reda, predvsem zaradi vnosa opojnih snovi, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. Ob zagotovitvi doslednega izvajanja hišnega reda in javnega interesa, je tako v danem primeru izpolnjen pogoj za omejitev gibanja na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ.

16Iz zaključka obrazložitve še izhaja, da je pristojni organ preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma. Po oceni toženke to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Tožnik je kljub opozorilom nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe, s tem pa ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu, kot tudi zaposlene v azilnem domu. Zato pristojni organ zaključuje, da milejšega ukrepa po ZMZ-1 v danem primeru ni moč izreči. Vsa dejanja in opozorila varnostnikov ter celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se vedenje tožnika kakorkoli izboljšalo.

Tožba

17Tožnik zoper sklep vlaga tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

18V tožbi uveljavlja vse tožbene razloge iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da ukrep omejitve gibanja predstavlja poseg v človekovo osebno svobodo, omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska Ustava, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Izreči ga je mogoče le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. Za tak poseg morajo biti izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, kar v danem primeru ni izpolnjeno.

19Z odrejenim ukrepom pridržanja se ne strinja. Trdi, da odvzem osebne svobode ni nujno potreben. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

20Termin v izreku "do prenehanja razlogov" v sklepu ni obrazložen. Ni jasnih meril za presojo glede trajanja omejitve osebne svobode, v kakšnem terminskem obdobju naj bi bila ocena glede njegovega izboljšanja vedenja podana, kdo naj bi jo sploh podal, posameznik ali veččlanski organ in v kakšni sestavi. Ni razvidno niti kateri pristojni organ naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, na koncu odločal - ali toženka ali zaposleni v Centru za tujce, niti po katerem postopku. Je že res, da je kot skrajno pravno sredstvo možen neposredni nadzor Upravnega sodišča, vendar tožnik meni, da bi v obrazložitvi sklepa moralo biti pojasnjeno veliko več; dokazni standardi presoje toženke so prenizki za tak ukrep, da bi utemeljevali tako skrajni in časovno nedoločen poseg v njegovo osebno svobodo.

21Prostorske kapacitete Azilnega doma vsekakor zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja¹, četudi se zdi tožniku tudi to ultima ratio ukrep. Izpodbijani sklep je bil izdan izključno s kaznovalnim namenom, brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva. Odreditev pridržanja mora biti potrebna zaradi doseganja ustreznih ciljev glede na okoliščine konkretne zadeve. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje prosilca nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Tožnik meni, da temu ni tako.

22Zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" je nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Iz izpodbijanega sklepa slednje sploh ni razvidno.² Tožnik trdi, da tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Nepravilna uporaba materialnega prava je očitna.

23Tožnik tudi meni, da je pravica do izjave oz. kontradiktornosti postopka, neposreden in bistven izraz pravice do enakega varstva pravic subjektov v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen slovenske ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki (sploh pa stranki, ki je v šibkejšem položaju) omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča ter, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in, da aktivno sodeluje v samem dokaznem postopku (s postavljanjem vprašanj pričam ipd.) Zagotovo je tudi kdaj pravno dopustno, da sme toženka le na podlagi zaznamkov varnostne in socialne službe (torej, da so vsa odločilna dejstva ugotovljena na podlagi listin (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP) in da kdaj res ni potrebno zaslišanje stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP) v izjemnih primerih ukrep pridržanja odrediti le po ustnem izreku. Vendar v obravnavani zadevi temu ne more biti tako, saj so sporni očitki toženke, da je kršil bojda najbolj bistveno kršitev pravil hišnega reda azilnega doma - vnos in trgovanje s prepovedanimi substancami. Tožnik se s tem izrecno ne strinja.

24Trdi, da je mirna in ne konfliktna oseba, ne uživa prepovedanih drog in ne izvaja prometa z njimi na kakršenkoli način. Dne 21. 8. 2025 je bil tako verbalno kot fizično napaden s strani drugega so-stanujočega. Razlog spora je bil poškodovanje njegove osebne stvari (mobilnega telefona) in žalitve. Vztraja, da je želel, da se situacija pomiri in da gresta do varnostne službe. So-stanujoči tega ni hotel, ampak je z njim v istem večeru večkrat fizično obračunal.

25Dalje navaja, da predhodni očitki niso bili niti v določeni meri pomembni pri odločitvi toženke za odrejen ukrep. Sum storitve kaznivega dejanja domnevnega prometa s prepovedanimi drogami je bil podan s strani dveh so-stanujočih v njegovi sobi, zato se je opravil izredni pregled sobe ... Na njegovi postelji je bil domnevno najden njegov nahrbtnik, v katerem naj bi domnevno bile najdene prazne plastične vrečke, določen "rastlinski material" za "katerega se sumi, da gre za prepovedano drogo" in tablete Lyrica. Sicer iz uradnega zaznamka varnostne službe ne izhaja, da je bil opravljen tudi varnostni pregled tožnika, ampak je navedeno, da naj bi bil v žepu njegovih hlač "najden zmečkan denar" (62 EUR gotovine). Tožnik trdi, da temu ni bilo tako. Denar, ki ga je posedoval in mu je bil najden ter zasežen s strani policije, je bil v njegovemu žepu (ni bil zmečkan). Glede vsebine nahrbtnika pa ve le za svoje premične stvari, kot so polnilec, telefon in povzetek hišnega reda. Denar sicer kdaj ima (v manjših zneskih 5/10 EUR) za vsakodnevne aktivnosti. Vztraja, da mu je bilo ostalo podtaknjeno v nahrbtnik, da se ne ukvarja s preprodajo prepovedanih drog in da bo slednje stvar kazenskega postopka, kot tudi, ali ga je kdo prijavil iz razlogov določenih osebnih interesov (ne sicer toženka). Zatrjuje, da ni imel niti nobene potrebe izvajati tovrstne dejavnosti.

26Tožnik se pridržan v prostorih Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, zato zahteva tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico njegovo premestitev v prostore Azilnega doma.

27Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) ).

28Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU). Nezakonit odvzem prostosti že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

29Tožnik sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi, ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ter ga odpravi, toženki pa naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep njegove omejitve gibanja v Centru za tujce, to je ugodi tudi predlogu za izdajo začasne odredbe.

Odgovor na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe

30Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo nasprotuje tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Vztraja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. Sodišču predlaga, da naj neutemeljena tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Dokazni postopek

31Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa št. 2142-132/2025, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2. Zaslišalo je tožnika.

32Po predlogu toženke ni zaslišalo priče C. C. v zvezi s pisno izjavo, ki naj bi jo dal po zaključenem postopku pred toženko,³ prav tako ne poročila Policije z dne 4. 12. 2025. Toženka je glede na uradni zaznamek z dne 18. 11. 2025 imela možnost izvesti oba dokazna predloga pred izdajo izpodbijanega akta (vedela je za pričo C. C. in za dejstvo, da je bil tožnik v zvezi z dogodkom obravnavan pri policiji), ZUS-1 pa v tretjem odstavku 20. člena⁴ določa, da upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Presoja sodišča

33Tožba ni utemeljena.

34Po določbi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (SEU) je v zadevi C-601/15 (J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz člena 6 Listine EU, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

35Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

36Uvodoma pojasnjuje, da zaradi uporabe termina "do prenehanja razlogov" v izreku izpodbijanega sklepa, ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Pravno podlago za uporabo citiranega termina predstavlja šesti odstavek 84. člena ZMZ-1. Ta namreč določa, da lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Zato tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moralo biti v izpodbijanem sklepu pojasnjeno več o tem, kdo naj bi o odločal, da so razlogi prenehali in po katerem postopku. Zakon jasno določa način odprave ukrepa in postopek sodne presoje izvrševanja ukrepa. Treba pa je upoštevati, da je čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, lahko ugotovljen le individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost. Tega ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določenega niti ne morejo vsebovati.

37Prav tako ni utemeljen očitek kršitve načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave. Tožnik protispisno trdi, da so bila vsa odločilna dejstva ugotovljena na podlagi listin in da mu ni bila dana pravica do izjave. Iz izpodbijanega sklepa, ki temelji na podatkih upravnega postopka, je jasno razvidno, da je toženka oprla svojo odločitev na poročila socialne službe azilnega doma, varnostne službe in na vsebino osebnega razgovora z njim. V upravnem spisu je zapisnik osebnega razgovora s tožnikom z dne 20. 11. 2025. Iz tega izhaja, da mu je toženka predočila vsa očitana neustrezna ravnanja in mu omogočila, da se o njih izjavi. Tožnik je to pravico aktivno izkoristil, saj je podal svoje videnje glede vsake od očitanih kršitev. Da bi toženka kršila načelo kontradiktornosti tako ne drži.

38Sodišče ugotavlja, da sta tožniku dejansko očitani dve neustrezni ravnanji. Prvo se nanaša na dogodek z dne 21. 8. 2025 (spor s sostanovalcem), drugo pa na dogodek z dne 18. 11. 2025 (vnos prepovedanih drog v azilni dom), pri čemer je bil prav slednji ključen za izrek ukrepa omejitve gibanja. Tožnik je pred toženko obe dejanji zanikal. Kot gre smiselno razbrati iz izpodbijanega sklepa, je toženka dala večjo težo uradnim zaznamkom, čeprav tega ni izrecno obrazložila oz. ni dokazno ocenila tožnikove izpovedi. Vendar to kršitev lahko sanira sodišče samo in ni imela vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Nasprotno, sodišče po podrobnem zaslišanju tožnika ugotavlja enako dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in sicer, da je obe očitani kršitvi storil.

39Tožnik je o sporu s sostanovalcem A. A. sprva izpovedal, da se je z njim prerival, nato pa na vprašanje sodišča, čemu je bil kaznovan z denarno globo, kar je sam omenil, priznal, da zaradi pretepa, ki je bil med njima. Da je res šlo za pretep (ne zgolj prerivanje), saj ga je varnostnik videl, da je imenovanega so-stanovalca tudi udaril, je tožnik potrdil še na dodatno vprašanje pooblaščenca toženke. Svoj udarec je opravičil s samoobrambo, saj naj bi ga so-stanovalec udaril prvi. Sodišče ocenjuje, da je tožnik o tem (v lastno škodo) izpovedal povsem resnicoljubno in tako ni imelo razloga, da bi podvomilo v vsebino uradnega zaznamka varnostne službe z dne 21. 8. 2025. Ta mu očita, da je udaril A. A. in da se niti po intervenciji varnostne službe nista umirila in nista upoštevala njenih navodil. Četudi je so-stanovalec tožnika prvi udaril, uporaba fizične sile za reševanje konfliktov ni dopustna. Prav tako ne izgovor tožnika, da takrat še ni poznal pravil hišnega reda azilnega doma. Od polnoletne osebe se pričakuje, da se ravna po pravilih obnašanja, skladno z osnovnimi civilizacijskimi normami (da se do drugih obnaša spoštljivo, da konfliktov ne rešuje z uporabo fizične sile, da upošteva navodila uradnih oz. pooblaščenih oseb, …).

40Sicer pa tožnik v tožbi pravilno povzema, da je Vrhovno sodišče že izreklo, da pri presojanih kršitvah po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).⁵

41V tej luči je sodišče tudi presojalo izpoved tožnika glede očitka vnašanja opojnih snovi v azilni dom.⁶ Kot je tožnik zaslišan izpovedal, očitno sploh ni podvomil v izjavo uslužbenca azilnega doma B. B., da so zeleno rjave posušene rastline v njegovem nahrbtniku prepovedana droga. Sodišče ga je namreč sprva vprašalo, kaj lahko pove o dogodku z dne 18. 11. 2025, ko naj bi pri pregledu sobe v njegovem nahrbtniku našli večjo količino neznane zeleno rjave posušene rastline (sodišče ni uporabilo izraza droga). Tožnik je odgovoril, da je čistil v domu, ko je prišel upravnik in povedal, da imajo med 11.00 in 12.00 uro varnostni pregled v sobah, nakar so mu povedali, da so med pregledom našli drogo v njegovem nahrbtniku na postelji. Tožnik o tem dejstvu niti na razgovoru pred upravnim organom ni izrazil nobenega presenečenja ali začudenja (nejevere). V nadaljevanju je še na izrecno vprašanje sodišča, ali je podvomil, da bi v njegovem nahrbtniku lahko bila prepovedana droga, kot mu je povedal uslužbenec B. B., odgovoril z "ne vem, kdo mi je podtaknil drogo v nahrbtnik, nas je osem v sobi". Že ta okoliščina po oceni sodišča jasno kaže, da je tožnik vedel, kaj ima v nahrbtniku. Poleg tega ne v tožbi ne zaslišan pred sodiščem v ničemer ni prerekal dejstva, da je šlo za večjo količino nedovoljene substance. Res je vztrajal, da naj bi mu jo (in PVC vrečke ter Lyrico) podtaknili, pri tem pa ni okrivil nikogar iz azilnega doma oz. za svoje trditve ni podal nobenega prepričljivega razloga.⁷ Izgovarjal se je zgolj, da je tega dne do 12.00 ure delal (čistil v domu). Nazadnje se je po vprašanjih sodišča in pooblaščenca toženke izjasnil, da so v sobi poleg njega le še štirje so-stanovalci, ki nad njim niso bili navdušeni, saj je prišel zadnji, vendar pa je bil kljub temu z vsemi v dobrih odnosih. Ti so po njegovih navedbah uživali alkohol in kokain (kar, kot je splošno znano, torej ni istovrstna droga, kot je bila v njegovem nahrbtniku). Sodišče tako lahko sklene, da je bil prav tožnik tisti, ki je v svojem nahrbtniku v azilni dom prinesel večjo količino prepovedane droge.

42Ob zgoraj izpostavljenih pravnih izhodiščih ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oz. da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU oz. 5. člen EKČP). (Ne)sorazmernost takega ukrepa pa je nadaljnje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob tehtanju, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.⁸

43Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da pri vnosu večje količine prepovedane droge v azilni dom, v danih okoliščinah, ko je tožnik predhodno že bil udeležen v pretepu s so- stanovalcem, gre za dejanje, ki terja najstrožji ukrep toženke, in ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. To je omejitev gibanja na Center za tujce. Sodišče se namreč strinja, da je to nujno potrebno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu, kjer je s pravili določena ničelna toleranca do prepovedanih drog. Tožnik je bil že v avgustu letos, po opisanem pretepu s so-stanovalcem na posebnem sestanku s socialnim delavcem opozorjen na pravila hišnega reda v azilnem domu. Da ne bi vedel za prepoved vnosa opojnih snovi v dom, ne trdi. Kljub temu je v dom prinesel večjo količino prepovedane droge. S tem je jasno kršil pravila bivanja in so bivanja v domu, ogrozil tako sebe kot ostale prosilce in zaposlene v domu in izkazal, da se tudi v bodoče pravilom v azilnem domu očitno ne bo podrejal. Zato je ukrep omejitve gibanja tožnika na Center za tujce tudi sorazmeren teži kršitve. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Še vedno bi bil nastanjen v istih prostorih kot doslej, kjer velja enak hišni red, ki ga je kršil in s tem še naprej ogrožal sebe ter ostale prosilce, ter da opozorila varnostnikov in socialnih delavcev do sedaj niso imela nobenega učinka. Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da je preizkus mogoč.

44Tožnik je še mnenja, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se mu zdi tudi to neprimerno, ter da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom, brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva II. Drži, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu). To ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).⁹ Vendar to ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma, ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v dani zadevi.¹⁰ Glede očitka o kaznovalnem namenu toženke sodišče ugotavlja, da je ta zgolj navržen in ga zato ne more preizkusiti. Zgoraj je že pojasnilo, da je namen omejitve gibanja iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti in/ali premoženjske varnosti oz. javnega reda, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost in/ali premoženje oz. javni red in ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe (kot je to pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022).

45Izpodbijani sklep je po povedanem zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

b) O predlogu za izdajo začasne odredbe

46Predlog ni utemeljen.

47Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka istega člena tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

48Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode.¹¹ Tožnik je v tožbi sicer navedel, da ukrep, ki ga je odredila toženka, ni primeren, ker naj bi se v Centru za tujce zelo slabo počutil in naj bi s težavo prenašal omejitev osebne svobode. Zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da se tam počuti "zadavljenega", kar pa je razumljivo, saj nima prostih izhodov. Da bi omejitev gibanja kako huje vplivala na njegovo duševno ali telesno zdravje, pa ni navedel.

49Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

¹ Npr. sodba Upravnega sodišča I U 62/2022.
² Sklep Vrhovnega sodišča I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 (točka 7, 8, 9, 10 obrazložitve).
³ Na naroku je bilo ugotovljeno, da jo je toženka v odgovoru na tožbo predlagala kot dokaz, a je odgovoru ni priložila.
⁴ Sodišče je na naroku očitno pomotoma navedlo 52. člen ZUS-1.
⁵ Sodba in sklep I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.
⁶ Toženka tožniku ne očita posedovanja denarja, zato se sodišče do okoliščin, kje je bil najden denar, ne bo izrekalo. Za odločitev to ni pravno relevantno.
⁷ Sodišče ga je tudi vprašalo, ali je običajno, da se v njegovem nahrbtniku znajdejo stvari, ki niso njegove in tožnik je odgovoril nikalno.
⁸ Primerjaj 69. točko obrazložitve Sodbe SEU C-601/15.
⁹ Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 Z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.
¹⁰ Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).
¹¹ Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.