UPRS Sodba in sklep I U 661/2026-13

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ... in sicer od 26. 3. 2026 od 10.17 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 6. 2026 do 10.17 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na poročili o dogodkih varnostne službe. Iz poročila z dne 1. 2. 2026 izhaja, da je bil tožnik navzoč ob odtujitvi mobitela drugemu prosilcu in ker ga varnostniki niso našli pri njem, so sostanovalci povedali, da je skrit v elektro omarici, kjer ga je varnostna služba tudi našla. Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 24. 3. 2026 pa izhaja, da se je tožnik pretepal z drugim sostanovalcem in ker prosilca nista upoštevala ustne odredbe varnostnika, je ta uporabil fizično silo. Med čakanjem na prihod policije je tožnik postal nemiren in hotel na vsak način zapustiti čakalnico, zato mu je varnostnik izrekel ustno odredbo, naj preneha s kršitvijo na varovanem območju ter ga seznanil z nadaljnjimi ukrepi. Ker še vedno ni upošteval ustne odredbe, je varnostnik uporabil fizično silo potiska na način, da je z odprto dlanjo poskušal tožnika spraviti nazaj v čakalnico, nakar je tožnik z levo dlanjo udaril varnostnika v predel obraza in mu zbil očala iz obraza. Do prihoda policije je tožnik pljuval in žalil varnostnike.

Nadalje iz poročila Policijske postaje Ljubljana Vič izhaja, da je bil tožnik večkrat obravnavan s strani policije in sicer je bil 9. 12. 2025 prijet pri tatvini, dne 1. 3. 2026 je bil obravnavan kot kršitelj določil Zakona o tujcih, 20. 3. 2026 je bil ponovno prijet pri tatvini, dne 24. 3. 2026 pa je bil obravnavan zaradi kršitev Zakona varstvu javnega reda in miru ter osumljen kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja in maščevanja uradni osebi po čl. 299/1 KZ-1.

Tožnik je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe seznanjen z dejanji, glede katerih je bila tožena stranka predhodno obveščena in je imel možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej, obveščen je bil tudi o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika, ki ga je prostovoljno odklonil. Priznal je dogodek z dne 9. 12. 2025, ko je bil prijet pri tatvini, glede dogodka z dne 1. 2. 2026 je najprej navajal, da je bil zraven, ko je bil telefon ukraden in da več ne bo povedal. V zvezi z dogodkom z dne 1. 3. 2026, ko je bil ponovno obravnavan s strani Policijske postaje Ljubljana Vič, je tožnik kršitev priznal, prav tako je priznal dogodek z dne 20. 3. 2026 in dogodek z dne 24. 3. 2026. Zanikal je le dogodek, da naj bi napadel varnostnika A. A..

Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), kjer je določeno, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrepe obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, med drugim zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Tožena stranka ugotavlja, da so vsi pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po tem določilu izpolnjeni. Tožnik je kršil določbe 10. in 11. člena Uredbe o hišnem redu. Zoper njega so bili izdani štirje plačilni nalogi s strani Policijske postaje Vič in Policijske postaje Ljubljana Šiška, kar je tožnik tudi priznal. Tožena stranka je tudi preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma če bi mu bil izrečen kateri drug milejši ukrep. Tožnik je kljub opozorilom nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe o hišnem redu in s tem ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu. Ogrožal pa je tudi tam zaposlene. Milejšega ukrepa v danem primeru ni bilo moč izreči.

Tožnik v tožbi navaja, da zakonske podlage za omejitev gibanja ni, kajti gre za hud poseg v človekove pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih. Kršeno je bilo načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter sorazmernosti. Pri omejitvi gibanja gre za poseg v osebno svobodo.

Nadalje se tožnik sklicuje na določilo 82.b člena ZMZ-1, ki predvideva milejše ukrepe in načela sorazmernosti glede poskusa izvedbe milejšega ukrepa tožena stranka ni spoštovala. Pri omejitvi gibanja gre za poseg v pravico iz 19. člena Ustave RS in mora imeti tak poseg natančno zakonsko podlago in to ne more biti Uredba o hišnem redu. Sklicuje se na obrazložitev Upravnega sodišča RS v zadevi I U 511/2026, kjer je sodišče med drugim navedlo, da je zakonodajalec za kršitve javnega reda in miru določil, da se lahko prosilcu izreče ukrep nastanitve za 3 dni v sprejemnih prostorih azilnega doma, za nekatere druge hujše kršitve pravil bivanja v azilnem domu pa se mu lahko izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo (drugi in tretji odstavek 82.b člena ZMZ-1). V tej sodbi je sodišče navedlo, da ni razvidno, zakaj tožena stranka ni uporabila teh določil.

V obrazložitvi akta manjkajo bistveni razlogi za odločitev in navedba celovite pravne podlage in se zato akta ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28 (2) ter uvodne izjave številka 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu v zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Zakonodajalec je uredil samo možnost omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ter omejitev gibanja na območje azilnega doma. Tožena stranka bi morala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up 1116/09-22 dne 3. 3. 2011. Poleg tega tožniku ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da se je tožnik prostovoljno odpovedal pravici do prisotnosti pravnega svetovalca in ga ni želel imeti. Bil je seznanjen z očitanimi dejanji in kršitvami hišnega reda in je imel možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej. S tem, ko je najmanj dvakrat kršil hišni red med decembrom 2025 in marcem 2026, ko je bil obravnavan zaradi več različnih prekrškov, kot izhaja iz podatkov PP Vič z dne 26. 3. 2026 in ko je dne 24. 3. 2026 storil kaznivo dejanje po 299. členu KZ-1, ni ogrožal le sebe, temveč tudi ostale sostanovalce, zaposlene, vključno z varnostno službo, s čimer je huje kršil pravila hišnega reda, ogrožen pa je tudi javni interes. Nadalje tožena stranka našteva, katera dejanja je tožnik priznal in je to tudi navedeno na zapisniku o zaslišanju. Glede na navedene hujše kršitve hišnega reda, ponekod z elementi nasilništva in napada na varnostnika, preprečevanje opravljanja dela zaposlenih, uživanje alkohola v azilnem domu, kraje tujega premoženja, kršitev Zakona o tujcih, so po mnenju tožene stranke izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrepi, ki bi omogočali nadaljevanje bivanja na območju azilnega doma, pa so neprimerni in neučinkoviti, saj je nesporno, da gre v primeru tožnika za agresivno osebo, ki je občasno pod vplivom alkohola, ki neprestano krši hišni red kljub večkratnim izrečenim opozorilom po prenehanju kršitev, ki ovira delo zaposlenih, ki krade znotraj in zunaj azilnega doma in ki je hkrati storilec kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1. Tožena stranka meni, da gre za dokazno nepodprto navedbo tožeče stranke, da je bila podana absolutna bistvena kršitev postopka in da se sklepa ne da preizkusiti. Iz tožbe nikjer ne izhaja, da bi tožeča stranka kjerkoli prerekala očitane kršitve hišnega reda kot tudi druge očitane kršitve.

Tožena stranka tudi nasprotuje predlogu za izdajo začasne odredbe. Milejši ukrep, ki bi tožniku omogočal nadaljnje bivanje v azilnem domu, bi bil neučinkovit in hkrati nevaren za osebje, stanovalce in varnostno službo, predvsem zaradi nesporne agresivnosti tožnika. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno ni navedel vseh okoliščin in dejstev, s katerimi bi za izdajo začasne odredbe zadostno utemeljil nastanek, obliko ter obseg nastale škode, niti ni pojasnil in s tem izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, zakaj bi bila škoda zanj težko popravljiva. Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi lahko nastala, še preden bi sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zgolj navajanje, da se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, je po mnenju tožene stranke premalo, da bi bilo utemeljeno slediti predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka predlaga, naj sodišče tako tožbo kot predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Sodišče je dne 8. 4. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listino upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri izjavah, ki jih je podal na zaslišanju pri toženi stranki. V Centru za tujce se ne počuti dobro. Soba, v kateri prebiva je v redu, v njej sta samo dva. Ima tudi dostop do svežega zraka eno uro na dan. Za vsa storjena dejanja pa se opravičuje.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Glede izpolnjenosti citiranega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

Tožnik v tožbi navaja, da gre pri omejitvi gibanja za poseg v pravico iz 19. člena Ustave RS in da mora vsak poseg v to pravico imeti natančno zakonsko podlago in da to ne more biti Uredba o hišnem redu. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je imela tožena stranka zakonsko podlago za izrek ukrepa o omejitvi gibanja, to je četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, upoštevana pa so bila tudi vsa procesna jamstva, kot so določena v 19. členu Ustave RS.

Tožnik se nadalje v tožbi sklicuje na to, da so v primeru kršitev hišnega reda po zakonu določeni tudi milejši ukrepi, kot jih določa 82.b člena ZMZ-1 in da ni razvidno, zakaj tožena stranka teh milejših ukrepov v skladu z navedenim določilom tožniku ni upoštevala. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v konkretni zadevi bistvenega pomena to, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu stanu, kot je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej ali je zaradi tožnikovih ravnanj ogrožena osebna varnost ali premoženjska varnost. Pri 82.a in 82.b členu ZMZ-1 ter četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 gre za različne pravne podlage in tudi ukrepi na eni ali drugi pravni podlagi so povsem različni. Tudi postopek odreditve posameznega ukrepa na teh dveh pravnih podlagah je povsem različen. Pri določilu četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 gre za povsem samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki niti ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev hišnega reda naj bi šlo glede na določili 82.a in 82.b člena ZMZ-1. Zaradi tega je v obravnavani zadevi relevantno zgolj to, ali očitane kršitve predstavljajo tiste okoliščine, kot so določene v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej ali gre konkretno pri tožnikovih dejanjih za take vrste ravnanj, ki pomenijo ogrožanje osebne varnosti in premoženjske varnosti.

V tožbi je nadalje navedeno, da iz utemeljitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bilo zadoščeno standardom, da je odvzem prostosti dovoljen samo v izjemnih okoliščinah in da se lahko sklep o omejitvi gibanja izreče le, če je to nujno, razumno in sorazmerno in zaradi tega naj bi bila obrazložitev tako pomanjkljiva, da se akta ne da preizkusiti. Sodišče meni, da je sklep v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Dovolj je obrazloženo, zakaj je v konkretnem primeru bilo treba pri tožniku izreči strožji ukrep, to je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce in ne omejitev gibanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave. V obrazložitvi sklepa je namreč navedeno, da je tožena stranka tudi preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma če bi mu bil izrečen kateri drug milejši ukrep o ZMZ-1. Zaradi dokazanih ravnanj z elementi nasilja, žaljivega in nespoštljivega obnašanja do zaposlenih in ostalih prosilcev, kraje predmetov in ker je kljub opozorilom tožnik nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe o hišnem redu in s tem ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu kot tudi zaposlene v azilnem domu, je tožena stranka zaključila, da milejšega ukrepa v danem primeru ni moč izreči. Izpodbijani akt je torej dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

Nadalje je v tožbi navedeno, da tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave številka 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu v zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da Dublinske uredbe v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj tožnik ni bil pridržan zaradi onemogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak ker je to nujno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. Izpodbijani sklep tudi ni nezakonit zato, ker slovenski zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Recepcijske direktive, kjer so določene še druge vrsta alternativnih pridržanj. Kot je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo (npr. v zadevi I Up 5/2024) slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe. Vendar pa to ni ovira, da tožena stranka ne bi mogla presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma. Glede na tožnikova pretekla ravnanja, se je po presoji sodišča pravilno odločila, da je za preprečitev nadaljevanja tožnikovih dejanj potrebno izreči ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožniku ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju tožnika, je bilo tožniku postavljeno vprašanje, ali lahko opravijo pogovor brez prisotnosti pravnega svetovalca in se tako odpove pravici do navzočnosti pooblaščenca, na kar je odgovoril, da ne bo kontaktiral svojega pravnega svetovalca in se odpoveduje pravici do odvetnika.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena z ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti ter da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Nadalje navaja, da kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Sodišče sicer verjame, da tožnik težko prenaša omejitev osebne svobode in se zaradi tega slabo počuti, vendar pa zgolj navedba o tem ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Poleg tega gre pri omejitvi gibanja zgolj za kratkotrajen, časovno omejen ukrep, ki se lahko preneha izvajati tudi že pred pretekom 3 mesecev, če prenehajo razlogi za omejitev gibanja.

Kar težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba tudi sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenosti sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločitvi, da se omejitev gibanja preneha izvajati.