UPRS Sodba in sklep I U 1401/2026-26

Tožba se zavrne.

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo Republike Slovenije po uradni dolžnosti na podlagi četrtega in petega odstavka 84. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) odločilo, da se prosilcu za priznanje mednarodne zaščite, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1991 v mestu Tunis, državljan Republike Tunizije, omeji gibanje, ker mu je bilo pred vložitvijo naknadne prošnje za priznanje mednarodno zaščito omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Prosilcu za priznanje mednarodne zaščite je izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 21. 7. 2026 od 12:00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 10. 2026 do 12:00, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec za priznanje mednarodne zaščite dne 21. 7. 2026 vložil naknadno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je vložil dne 3. 4. 2025. Ker je samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek ustavljen s sklepom št. 2142-1079/2025/12 (1222-10) s 24. 4. 2025. Dne 8. 10. 2025 je v Republiki Sloveniji vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila zavrnjena z odločbo pristojnega organa št. 2142-1079/2025/26 (1222-07) z 18. 12. 2026. Dne 14. 4. 2026 je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je bil zavržen s sklepom pristojnega organa št. 2142- 1079/2025/50 (1222-07) z dne 21. 4. 2026, ki je postal pravnomočen dne 8. 5. 2026 in izvršljiv 4. 5. 2026.

Pristojni organ je bil 20. 7. 2026 s strani Centra za tujce obveščen, da želi prosilec v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite. Prosilcu je bila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju št. Ill K 2270/2024 s 25. 7. 2024, ki je postala pravnomočna dne 17. 9. 2024, poleg zaporne in denarne kazni izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje petih let. Prosilca je dne 18. 7. 2026 obravnavala Policijska postaja Brežice. Ker prosilca ni bilo mogoče neposredno odstraniti iz države, je bil do odstranitve iz države nastanjen v Center za tujce. Dne 20. 7. 2026 pa je pristojnim osebam Centra za tujce izročil lastnoročno izjavo, s katero je izrazil, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite, s čimer je preprečil izvedbo postopka izgona tujca iz države. Prosilec je na zapisnik povedal, da naknadno prošnjo vlaga, ker mu v izvorni državi grozi zaporna kazen, saj ni želel v vojsko. Poleg tega bi imel težave, ker je pripadnik islamistične skupine.

V nadaljevanju tožena strnaka pojasnjuje, da je bil po vloženi naknadni prošnji istega dne prosilcu ustno na zapisnik z dne 21. 7. 2026 izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni in sicer na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Uradna oseba je prosilca najprej soočila z dejstvom, da je po vložitvi prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji samovoljno zapustil azilni dom. Pojasnil je, da je to storil, ker je iskal delo. Hčerki ima v Zvezni republiki Nemčiji in jima mora pošiljati denar. Uradna oseba je prosilca pozvala naj pojasni, zakaj je po tem, ko je bila njegova druga prošnja v Republiki Sloveniji zavrnjena, ozemlje države samovoljno zapustil, še preden bi ta odločitev pristojnega organa postala pravnomočna. Pojasnil je, da je tudi to storil zato, ker je iskal delo. Po tem, ko je bil njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavržen, in je dne 29. 6. 2026 zapustil azilni dom, je šel v Republiko Hrvaško in v Bosno in Hercegovino, saj je iskal delo. Dne 16. 7. 2026 se je vrnil v Republiko Slovenijo. Delal je, nato so ga prijeli. Uradna oseba je prosilca pozvala, naj pojasni, kako to, da namena vložiti naknadno prošnjo v Republiki Sloveniji ni izrazil že prej. Pojasnil je, da ni bil v Republiki Sloveniji. Ko se je 16. 7. 2026 vrnil v Republiko Slovenijo, je želel delati in kasneje prositi za mednarodno zaščito. Če bi namreč prej prosil za mednarodno zaščito, ne bi mogel delati. Tudi, če ga policija ne bi obravnavala, bi zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, saj ne bi imel kje bivati. Uradna oseba je prosilca soočila z dejstvom, da iz dokumentacije izhaja, da je poskušal policistom v postopku pobegniti. Prosilec je to zanikal. Dodal je, da lahko oseba, ki jo je strah, pobegne, in da to ni kaznivo. Uradna oseba je prosilca v nadaljevanju seznanila z razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja. Prosilec je dejal, da je za mednarodno zaščito zaprosil že 18. 7. 2026 v Brežicah, a so mu dejali, da bo to lahko storil v Centru za tujce. Uradna oseba je prosilca soočila s tem, da gre za protispisne navedbe. Pojasnil je, da je dal pisno izjavo dne 20. 7. 2026. Dne 18. 7. 2026 je bil prijet in je zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, a tega niso sprejeli. Rekli so mu, da gre v Center za tujce. V Centru za tujce je zaprosil za mednarodno zaščito, a so mu dejali, naj počaka, da pride inšpektor. Uradna oseba je prosilca ponovno seznanila s tem, da gre za protispisne trditve in da bi vsekakor lahko za mednarodno zaščito zaprosil že dne 16. 7. 2026, ko se je vrnil v Republiko Slovenijo, ali pa še prej. Pojasnil je, da je potreboval delo, da bi lahko hčerki poslal denar. Če bi ga prijeli, ne bi mogel delati. Uradna oseba je prosilca v nadaljevanju soočila tudi z okoliščinami, zaradi katerih pristojni organ sklepa, da je begosumen. Prosilec je pojasnila razumel in ni imel pripomb na postopek ali na zapisnik.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pravi, da je dne 12. 6. 2026 potekel rok, do katerega bi morale države članice Evropske unije sprejeti predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L, 2024/1346, 22.5.2024; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu 2024/1346). Republike Slovenija še ni sprejela nove zakonodaje, ki bi zagotavljala prenos omenjene direktive, zato se tudi glede omejitve gibanja oziroma pridržanja še naprej uporabljajo določbe ZMZ-1, v kolikor niso v nasprotju s to direktivo.

Organ se nato sklicuje na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Pristojni organ je presodil, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja prosilcu na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prosilcu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. Ill K 2270/2024 s 25. 7. 2024, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 17. 9. 2024, poleg kazni zapora izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Dne 14. 4. 2026 je prosilec vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je bil zavržen s sklepom pristojnega organa št. 2142-1079/2025/50 (1222-07) z dne 21. 4. 2026, ki je postal pravnomočen dne 8. 5. 2026 in izvršljiv 4. 5. 2026. Dne 29. 6. 2026 je prosilec zapustil prostore azilnega doma, dne 18. 7. 2026 pa ga je obravnavala Policijska postaja Brežice. Ker prosilca ni bilo mogoče neposredno odstraniti iz države, je bil nastanjen v Center za tujce do odstranitve iz države. Dne 20. 7. 2026 pa je pristojnim osebam Centra za tujce izročil lastnoročno izjavo, s katero je izrazil, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite, s čimer je preprečil izvedbo postopka izgona tujca iz države. Pristojni organ utemeljeno sklepa, da je prosilec naknadno prošnjo vložil izključno zato, da bi oviral oziroma preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Evidentno je namreč, da bi lahko naknadno prošnjo vložil že bistveno prej. Razlogi, zaradi katerih vlaga naknadno prošnjo, so mu bili namreč znani že dlje časa. Prosilec je sicer pojasnil, da ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite takoj, ko se je 16. 7. 2026 vrnil v Republiko Slovenijo, ampak je s tem počakal, saj je želel delati in zaslužiti denar. Pristojni organ pojasnjuje, da se prosilec nahaja v postopku mednarodne zaščite, ki je namenjen osebam, ki zaščito dejansko potrebujejo in ni namenjen urejanju ekonomskega položaja prosilcev.

V zvezi s prosilčevimi navedbami o tem, da naj bi namen vložiti naknadno prošnjo izrazil že dne 18. 7. 2026, ko ga je obravnavala Policijska postaja Brežice in ne šele dne 20. 7. 2026 v Centru za tujce, kot mu očita pristojni organ, pristojni organ pojasnjuje, da gre za povsem protispisne navedbe. Iz spisovne dokumentacije jasno izhaja, da je prosilec namen vložiti naknadno prošnjo vložil šele dne 20. 7. 2026 v Centru za tujce. V primeru, da bi to storil že dne 18. 7. 2026 na Policijski postaji Brežice, bi bil pristojni organ o tem zagotovo pravočasno obveščen, prosilcu pa ne bi bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce zaradi postopka vračanja. Na tem mestu ne gre spregledati dejstva, da iz obvestila Centra za tujce z dne 20. 7. 2026 izhaja, da je prosilec v postopku celo poskušal pobegniti policistom. Pristojni organ glede na to utemeljeno sklepa, da je prosilec naknadno prošnjo podal šele po tem, ko je postalo jasno, da bo zaradi stranske kazni izgona tujca odstranjen iz države, z namenom, da odstranitev prepreči. Povsem evidentno je torej, da gre pri tem za zlorabo instituta mednarodne zaščite in oviranje odstranitve iz države, saj bi lahko prosilec naknadno prošnjo vložil že bistveno prej.

Glede na okoliščine vložitve naknadne prošnje, iz katerih je evidentno, da je prosilec naknadno prošnjo vložil šele po tem, ko je postalo jasno, da bo zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca dejansko odstranjen iz Republike Slovenije, zaradi česar je že bil nastanjen v Center za tujce, tega pa ni storil prej, čeprav se je dlje časa nahajal v Republiki Sloveniji in bi to lahko storil, prav tako mu je postopek mednarodne zaščite poznan, pristojni organ utemeljeno sklepa, da je to storil šele po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države. Prosilec je torej predhodno imel dovolj časa in možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Takšno ravnanje prosilca pa kaže na zlorabo instituta mednarodno zaščite. Prosilcu se zato omejuje gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena.

Odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma bi bila v danem primeru povsem neučinkovita. Zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, je izpolnjena tudi okoliščina iz desete alineje istega člena, ki prav tako kaže na nevarnosti pobega. Prav tako so izpolnjene tudi okoliščine iz druge in tretje alineje navedenega člena, saj je prosilec v Republiki Sloveniji predhodno večkrat zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, a je državo pozneje zapustil. Vse navedeno jasno izkazuje, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo prosilec pobegnil. Prosilec je sicer svoja pretekla ravnanja opravičeval s tem, da je Republiko Slovenijo večkrat zapustil z namenom iskanja dela. Pristojni organ ponovno izpostavlja, da je postopek mednarodne zaščite namenjen osebam, ki zaščito dejansko potrebujejo in ni namenjen lažjemu urejanju ekonomskega položaja prosilcev. Iz obvestila Centra za tujce z dne 20. 7. 2026 izhaja, da je prosilec v postopku v zvezi z izvedbo odstranitve celo poskušal pobegniti policistom, kar dodatno izkazuje, da pri prosilcu obstaja utemeljen sum, da lahko pobegne in še naprej ovira postopek odstranitve iz države.

Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, pristojni organ ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države. K navedenemu pristojni organ dodaja, da glede na to, da na strani prosilca obstoji več okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, tudi alternativni ukrepi pridržanju, ki jih Republika Slovenija še ni uredila v svoji zakonodaji, v konkretnem primeru ne bi prišli v poštev.

Pristojni organ glede na vse navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da so v skladu z drugim odstavkom istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

V tožbi z dne 23. 7. 2026 zoper sklep tožene stranke z dne 22. 7. 2026, pri čemer vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe tožnik po pooblaščenki , nasprotuje pavšalnemu in enostranskemu ugotavljanju dejanskega stanja. Toženec je v celoti zanemaril tožnikove osebne okoliščine, njegove izjave in bistvene razloge, ki jih je navedel v zapisniku o vložitvi naknadne prošnje dne 21. 7. 2026. Tožnik je jasno in nedvoumno navedel, da v izvorni državi (Tunizija) tvega nepopravljivo škodo in preganjanje. Grozi mu zaporna kazen, ker ne želi služiti vojaškega roka. Poleg tega je pripadnik islamistične skupine, kar v Tuniziji pomeni resno tveganje za njegovo življenje, svobodo in varnost, vključno z nevarnostjo mučenja in nečloveškega ravnanja.

Toženec se do teh navedb, ki tvorijo samo jedro in substanco prošnje za mednarodno zaščito, v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelil niti ni presojal njihove verodostojnosti in teže. Namesto tega je tožnikovo izjavo vzel izključno skozi prizmo domnevne zlorabe postopka. Dejstvo, da je tožnik zapustil azilni dom, je tožnik logično in življenjsko pojasnil z dejstvom, da ima hčerko v Zvezni republiki Nemčiji, kateri mora pošiljati denar, zaradi česar je v stiski iskal delo. To ne dokazuje namena zlorabe mednarodne zaščite, temveč zgolj eksistencialno stisko in obup. Ob tem je tožnik izrecno zanikal poskus bega pred policijo. Napačen je zaključek toženca, da je edini namen vložitve prošnje oviranje odstranitve. Čeprav drži, da je bila prošnja podana po tem, ko je bil tožnik v postopku odstranitve, to ne izključuje pristnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi.

Zakonodajalec v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zahteva izpolnjenost pogoja, da je prošnja podana "samo zato", da bi oviral odstranitev. Če obstajajo utemeljeni razlogi za zaščito, ki jih je tožnik navedel, potem namen ni izključno oviranje odstranitve, ampak zaščita lastnega življenja. Toženec bi moral ta standard razlagati restriktivno, saj gre za podlago za odvzem prostosti.

Uveljavlja tudi, da ukrep omejitve gibanja na Center za tujce pomeni dejanski odvzem osebne svobode iz 5. člena EKČP in 19. člena Ustave.

Določbe ZMZ-1, ki urejajo odvzem prostosti prosilcem za azil, predstavljajo prenos Direktive 2013/33/EU (Direktiva o pogojih za sprejem). Sodišče Evropske unije (SEU) je v več sodbah razložilo, da je pridržanje prosilca za azil ukrep skrajne sile in je dopustno le, če temelji na individualni presoji in če je to nujno potrebno. Tožena stranka v obravnavanem primeru teh standardov ni spoštovala.

Izpodbijani sklep materialnega prava (ZMZ-1 in Direktive) ni uporabil pravilno, saj ni opravil skrbne presoje nujnosti in sorazmernosti. Tožena stranka se je zgolj formalistično sklicevala na časovno sosledje dogodkov in sicer na kazen izgona, prijetje s strani policije in nato na vloženo prošnjo, ne da bi pri tem upoštevala specifično, individualno situacijo tožnika. Takšen avtomatizem pri odrejanju pridržanja je v neposrednem nasprotju z načelom individualizacije sankcij oziroma ukrepov omejitve osebne svobode. Postopek mednarodne zaščite ne bi smel postati privesek ali zgolj oteževalna okoliščina pri policijskem postopku vračanja, temveč mora biti zagotovljeno, da oseba v postopku azila ni avtomatično kaznovana z zaporom v Centru za tujce.

Toženec je kršil načelo sorazmernosti, ker ni uporabil milejšega ukrepa. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 se sme gibanje omejiti na Center za tujce šele, ko se ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma.

V izpodbijanem sklepu je obrazložitev glede milejšega ukrepa povsem neprepričljiva, šablonska in nezadostna. Toženec navaja zgolj to, da je tožnik v preteklosti zapustil azilni dom in da zato območje azilnega doma "ni primerno". Takšno posploševanje je nedopustno. Tožnik je namreč ob ponovnem stiku s pristojnimi organi izkazal pripravljenost sodelovati v postopku. Dejstvo, da je v preteklosti iskal delo in zapustil državo zaradi hudih materialnih in družinskih okoliščin, ne pomeni, da je nevarnost bega podana v trenutni situaciji v takšni meri, da je neizogibno potreben najbolj restriktiven ukrep zaprtega policijskega tipa. Zadrževanje tožnika v Centru za tujce je nesorazmerno tudi glede na to, da mu je v celoti onemogočena ustrezna priprava na vsebinski azilni postopek. Omejitev komunikacije, nezmožnost pridobivanja dokazov za njegove trditve o preganjanju (pripadnost islamistični skupini, zaporna kazen za nesluženje vojske v Tuniziji) v zaprtem sistemu bistveno okrni njegovo pravico do poštenega postopka in obrambe. Tožena stranka bi morala tehtati tožnikovo pravico do svobode na eni strani in javni interes na drugi, pri čemer javni interes ne izkazuje tolikšne ogroženosti, da bi se moral uporabiti Center za tujce.

Zgolj navedba, da bi tožnik znova pobegnil, ker je to v preteklosti že storil, predstavlja apriorno nezaupanje, ki ga ni mogoče sanirati z najstrožjim ukrepom odvzema prostosti, ne da bi se tožniku dala priložnost, da v okviru milejšega ukrepa dokaže svoj resen namen sodelovanja v azilnem postopku.

Zahteva izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu in tožnika nemudoma izpusti iz Centra za tujce oziroma podredno, da se mu ukrep spremeni v nastanitev v azilnem domu. Škode, ki nastane z odvzemom prostosti, po naravi stvari ni mogoče materialno popraviti z nobenim kasnejšim ukrepom. Tožnik v Centru za tujce preživlja hude duševne stiske, objekt pa ima zaporski režim, ki na tožnika vpliva izrazito destruktivno.

Nasprotno pa ugoditev začasni odredbi za toženo stranko in javni interes ne predstavlja nobene nesorazmerne nevarnosti. Tožnik ne predstavlja grožnje javnemu redu ali nacionalni varnosti, kar niti ni bilo očitano v sklepu, saj izrečena kazen izgona in pretekla obsodba nista bili argumentirani z vidika neposredne nevarnosti v smislu terorizma ali hudih nasilnih dejanj, ki bi upravičevali takšen ukrep na tej podlagi. Sprostitev tožnika v milejši režim azilnega doma bi omogočila normalno vodenje postopka, kjer bi država še vedno imela nadzor nad tožnikom. Sorazmernost zahteva, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Predlaga zaslišanje tožnika. Tožnik predlaga, da Upravno sodišče RS po izvedeni glavni obravnavi, na kateri naj se zasliši tožnika in vpogleda v vse priložene ter v upravnem spisu nahajajoče se listine, razsodi in odloči, da se tožbi ugodi in se sklep odpravi ter se ukrep omejitve gibanja tožniku ustavi. Podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se tožniku izreče milejši ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma in da se izvršitev sklepa tožene stranke zadrži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Toženo stranko se zavezuje, da tožnika nemudoma, najkasneje pa v roku 24 ur po prejemu tega sklepa, odpusti iz Centra za tujce v Postojni. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnik naknadno prošnjo vložil šele po tem, ko je postalo jasno, da bo odstranjena iz države, tega pa ni storil prej, čeprav je imel to možnost, prav tako ji je postopek mednarodne zaščite poznan. Glede na navedeno tožena stranka utemeljeno sklepa, da je tožeča stranka to storila z namenom, da bi zadržala oziroma ovirala postopek odstranitve iz države. Pri tem ni nepomembno, da tožeča stranka naknadne prošnje ni utemeljevala z nobenimi novimi razlogi, ampak se je sklicevala zgolj na težave, ki so obstajale že v času prejšnjih postopkov za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi z domnevno pristnim strahom pred preganjanjem v izvorni državi, tožena stranka izpostavlja, da bi lahko tožeča stranka vsekakor za mednarodno zaščito zaprosila že bistveno prej, saj naknadne prošnje ne utemeljuje z navedbami, ki bi nastale v kratkem času pred njeno nastanitvijo v Center za tujce.

Pravi, da je tožena stranka pred izrekom ukrepa omejitve gibanja vsekakor opravila skrbno presojo nujnosti in sorazmernosti. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 100/2021-14 z dne 26. 1. 2021. V tej zadevi je sodišče zavzelo stališče, da ukrep sicer pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz 4. odstavka 8. člena Direktive o sprejemu neučinkovit in da je bil tožniku izrečen ukrep tudi nujen. Tožena stranka pojasnjuje, da se je v izpodbijanem sklepu jasno opredelila do tega, zakaj meni, da zgolj ukrep zadrževanja v azilnem domu v predmetni zadevi ne bi zadostoval. Tožena stranka glede na navedeno vztraja pri ugotovitvi, da so, skladno s prvo alinejo 84. a člena ZMZ-1, v predmetni zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Tožena stranka tudi odgovarja, da tožeči stranki v Centru za tujce ni povsem onemogočena komunikacija, dostop do telefona in interneta je tožeči stranki na voljo (v sicer nekoliko omejenem obsegu). Tožeči stranki je v celoti omogočen stik z zunanjim svetom in pravno pomočjo - kar jasno izkazuje dejstvo, da si je tožeča stranka, še preden je vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, sama uredila zastopanje s strani odvetnice, ki vlaga tožbo. Osebje tožeče stranke redno obiskuje prosilce, ki jim je omejeno gibanje na prostore Centra za tujce in jim zagotavlja vse potrebne informacije glede postopka ter po potrebi v obravnavo sprejme morebitne dokaze in izjave, ki jih želijo stranke posredovati toženi stranki. Tožena stranka sodišču predlaga, da se tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe zavrneta, izpodbijani sklep pa potrdi.

V pripravljalni vlogi z dne 27. 7. 2026 tožnik pravi, da toženec zmotno navaja, da je bil edini namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito oviranje postopka odstranitve. Tožnik poudarja, da je njegova prošnja utemeljena na resničnem in pristnem strahu pred nepopravljivo škodo in preganjanjem v izvorni državi Tuniziji, in sicer zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka ter pripadnosti islamistični skupini. Toženec se do te substance tožnikovih navedb še vedno ni vsebinsko opredelil, temveč zgolj pavšalno navaja tezo o zlorabi postopka. Tožnik prereka navedbe tožene stranke glede nujnosti in sorazmernosti odrejenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ter njene zaključke glede nevarnosti pobega. Tožnik ponovno zanika vsakršen poskus bega pred policijo. Dejstvo, da je tožnik v preteklosti zapustila azilni dom, prav tako ni bilo motivirano z namenom izogibanja postopkom ali zlorabe mednarodne zaščite, temveč izključno s hudo eksistencialno stisko. Tožnik mora namreč preživljati hčerko, ki se nahaja v Zvezni republiki Nemčiji, zaradi česar je bil primoran iskati delo. Razlog za pretekla ravnanja je bil torej izključno golo preživetje in ne izigravanje azilnega sistema. Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ni potrebna in predstavlja nesorazmeren, prekomeren in s tem nezakonit poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode. Toženec popolnoma neupravičeno zavrača možnost uporabe milejšega ukrepa tj. obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Toženec se neutemeljeno sklicuje se na izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države, vendar spregleda, da ta okoliščina avtomatično ne izkazuje nevarnosti pobega v trenutni situaciji in v takšni meri, da bi upravičevala najstrožji policijski režim zaprtega tipa. Tožnik je ob ponovnem stiku s pristojnimi organi izkazala polno pripravljenost sodelovati.

Zaradi vsega navedenega tožeča stranka ponovno predlaga, naj naslovno sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter ukrep omejitve gibanja ustavi, podredno pa izreče milejši ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravni in sodni spis in je zaslišalo tožnika. Na sami glavni obravnavi se je pooblaščenka tožnika sklicevala na pogodbo o delu, ki jo je tožnik podpisal dne 27. 9. 2026 z delodajalcem, podjetjem Margol d.o.o.; predložila je tudi kopijo glavne strani iz tožnikovega potnega lista in kopijo ene strani dokumenta (obrazca) v francoskem jeziku. Sodišče ni naredilo kopije teh dokumentov, da bi jih vstavilo v spis, ker je pooblaščenka povedala, da bo s temi listinami uveljavljala za tožnika dovoljenje za bivanje in delo. Sodišče je tudi pojasnilo, da je za izdajo takšnega dovoljenja pristojen drug organ v posebnem upravnem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, upoštevajoč pri tem režim v Centru za tujce v Postojna, ki ga je opisal tožnik na zaslišanju, za odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu.¹ Ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu sicer v tem konkretnem primeru ni bila pomembna ali celo odločilna za presojo zakonitosti odločitve, čeprav ima lahko vpliv na nerazumevanje bistvene razlike med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti, kar posledično tudi lažje pripelje do nezakonitosti upravnega odločanja zaradi napačne uporabe prava in neupoštevanja temu primernih obvezujočih in dovolj strogih standardov.² Pridržanje v smislu odvzema prostosti je namreč po stališču Sodišča EU "resen"³ oziroma "grob" poseg v pravico do svobode, določeno v 6. členu Listine,⁴ med tem ko ukrep omejitve gibanja to ni oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot odvzem prostosti. Gre namreč za povsem drugi dve pravici iz Listine, iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ali po Ustavi Republike Slovenije. To razlikovanje med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti oziroma pridržanjem je še posebej pomembno z uveljavitvijo Pakta o azilu in migracijah (v nadaljevanju: Pakt).⁵

Po podatku v izpodbijanem aktu in tudi med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 21. 7. 2026, kar je po 12. 6. 2026. Zato je treba v obravnavani zadevi tudi z vidika materialno pravne podlage za odvzem prostosti uporabiti Direktivo (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito⁶ in sicer določbo člena 10(4)(c) oziroma določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kolikor slednja ustreza besedilu člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346. Po interpretaciji Sodišča EU se namreč Procesna uredba 2024/1348 uporablja za postopke za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12 junija 2026 dalje.⁷ Po mnenju Upravnega sodišča isto velja tudi za določbi člena 10(4)(c) in 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346,⁸ ki je tudi sestavni del Pakta.

Po določilu člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 je prosilec lahko pridržan zaradi postopka vračanja na podlagi Direktive o vračanju 2008/115, da bi se pripravila vrnitev ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti postopek za mednarodno zaščito, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prosilec prošnjo za mednarodno zaščito podaja "samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi."

Eden od dveh ključnih tožbenih ugovorov je sklic na šablonsko in nezadostno utemeljitev tožene stranke, ki pravi, da ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja z izrekom milejšega ukrepa od pridržanja v Centru za tujce. Pred tem pa tožeča stranka kot prvi ključni tožbeni ugovor navaja, da naj bi tožena stranka zgolj pavšalno naredila dokazno oceno o tem, da je bil namen zahtevka izključno oviranje odstranitve in naj bi zanemarila tožnikove osebne okoliščine, njegove izjave in bistvene razloge, ki jih je navedel na zapisniku dne 21. 7. 2026, ko je govoril o grožnji z zaporno kaznijo, ker ne želi služiti vojaškega roka in ker je pripadnik islamistične skupine, kar v Tuniziji pomeni nevarnost za nečloveško ravnanje.

Kar zadeva ta prvi ključni tožbeni ugovor, sodišče ugotavlja, da se navezuje na interpretativno vprašanje, ki ga je Upravno sodišče reševalo že v sodbi v zadevi I U 476/2021 z dne 26. 3. 2021 in v nekaterih kasnejših zadevah pred uveljavitvijo Pakta. To pa je vprašanje, kako je treba razlagati in uporabiti pojem "objektivnih meril" za utemeljeno domnevanje, da prosilec podaja prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi iz člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma iz določbe 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, pri čemer določba tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 "objektivnih meril" za omenjeno utemeljeno domnevanje ne vsebuje.

a.)Razlaga pojma "objektivnih meril" za utemeljitev domneve iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v luči določila člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 in presoja zakonitosti izpodbijanega akta s tega vidika

Upravno sodišče se je do tega materialno-pravnega vprašanja opredelilo v pravnih okoliščinah, ko še ni veljal Pakt oziroma Direktiva o sprejemu 2024/1346. Vendar po stališču Sodišča EU, če s spremembo pravil v novi direktivi ni bila v ničemer spremenjena pravna ureditev glede na prvotno veljavno direktivo, potem je sodna praksa, ki se nanaša na drugo navedeno določbo, upoštevna za razlago prvonavedene določbe⁹ oziroma je sodno prakso v zvezi s prej veljavno določbo mogoče prenesti na novo določbo.¹⁰

V delu, ki je relevanten za obravnavani spor, Upravno sodišče ne vidi razlik med določbo člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 in členom 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33. Zato v nadaljevanju sodišče povzema bistveni del interpretacije 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki jo je Upravno sodišče podalo že v sodbi v zadevi I U 476/2021 z dne 26. 3. 2021 in jo je ponovilo v sodbi v zadevi I U 686/2025 z dne 28. 4. 2025.

ZMZ-1 v določbi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne vsebuje zahteve po objektivnih merilih, ki jo sicer vsebuje prej veljavni člen 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 in zdaj veljavni člen 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, za sklepanje o utemeljeni domnevi, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, če je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Poleg tega pa Direktiva o sprejemu 2013/33 niti Direktiva o sprejemu 2024/1346 ne vsebuje(ta) določbe, da je treba objektivna merila določiti v zakonu, kakor je to določeno v primeru objektivnih meril glede begosumnosti v zvezi s pridržanjem po Uredbi EU št. 604/2013 (člen 2(n)) oziroma v primeru pridržanja zaradi begosumnosti po Uredbi o upravljanju azila in migracij 2024/1351 (člen 2/18).

Kadar sekundarno pravo ne opredeljuje določenega pojma ali instituta - v tem primeru gre za objektivna merila za utemeljeno domnevo, da je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi - je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU pri razlagi predmetne določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je.¹¹ Kadar pa je neka določba prava EU dvoumna, nejasna ali nenatančna (nepopolna), lahko pridejo v poštev vse metode razlage predpisa v vzajemnem razmerju.¹² V predmetni zadevi ne gre za vprašanje opredelitve določenega pravnega pojma, ki je v pravu EU ni, ampak gre za napotitev na uporabo objektivnih meril brez izrecne zahteve, da morajo države ta objektivna merila urediti v nacionalni zakonodaji.

Sodba Sodišča EU, ki se po vedenju Upravnega sodišča nanaša na predmetno situacijo, sega še v obdobje prej veljavnih Direktive o sprejemu 2003/9¹³ in Procesne direktive 2005/85/ES¹⁴ ter zdaj (še) veljavne Direktive o vračanju 2008/115/ES. Direktiva o sprejemu 2003/9 ni vsebovala določbe, ki bi se ujemala z določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33. Vendar je Sodišče EU v zadevi Arslan podalo razlago določila iz Direktive o sprejemu 2003/9, po katerem, če se izkaže za potrebno, na primer iz zakonskih razlogov ali javnega reda, lahko države članice prosilca skladno z nacionalnim pravom omejijo na neko določeno mesto.¹⁵ Sodišče EU je v zadevi Arslan v okoliščinah, ko je po mnenju predložitvenega sodišča Republike Češke tožba zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito temeljila na argumentaciji, ki je bila namenjena sama sebi in je bila špekulativna,¹⁶ tožnik pa je tudi en dan po vrnitvi na prostost pobegnil iz Republike Češke,¹⁷ sprejelo odločitev, da je mogoče, da tujec samo zato, da odloži ali celo onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi, vloži prošnjo za mednarodno zaščito in zato lahko okoliščine dejansko upravičujejo nadaljevanje pridržanja, ki je bilo izrečeno na podlagi Direktive o vračanju 2008/115, tudi po vložitvi prošnje za azil.¹⁸ Sodišče EU je zato v sodbi v zadevi Arslan zavzelo stališče, da je nacionalna določba, ki omogoča, da se v takih okoliščinah prosilec za azil obdrži v pridržanju, v skladu s členom 18(1) Procesne direktive 2005/85, če to pridržanje ni posledica vložitve prošnje za azil, temveč okoliščin, ki so vezane na individualno ravnanje tega prosilca pred vložitvijo te prošnje in ob njej.¹⁹ Poleg tega je, če je ohranitev pridržanja v takih okoliščinah objektivno potrebna, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi, ta ohranitev pridržanja dopustna tudi na podlagi člena 7(3) Direktive o sprejemu 2003/9.²⁰ Državam članicam torej ne sme biti onemogočeno, da v okoliščinah, kakršne so navedene v odstavku 57 sodbe v zadevi Arslan, preprečijo, da zadevna oseba z vložitvijo prošnje za azil samodejno doseže vrnitev na prostost.²¹

Za pravilno interpretacijo določbe člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 je pomembna tudi sistematika v interpretaciji Sodišča EU v zadevi Arslan. Sodišče EU je namreč postavilo dva kumulativna pozitivna pogoja in en negativni pogoj za dopustnost pridržanj v takih primerih. Pridržanje mora temeljiti na okoliščinah, ki so vezane na individualno ravnanje prosilca pred vložitvijo prošnje in ob njej²² in ohranitev pridržanja v takih okoliščinah mora biti objektivno potrebna, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi,²³ pri čemer pa pridržanje ne sme biti zgolj posledica vložitve prošnje za azil.²⁴

Sodišče EU torej ni zavzelo stališča, da bi moral zakonodajalec države članice EU vnaprej predpisati v splošnem obvezujočem aktu kakršna koli objektivna merila za ugotavljanje domneve, da je prosilec prošnjo vložil samo za to, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe o vrnitvi, ampak je dalo Sodišče EU poudarek na objektivni presoji individualnih okoliščin in ravnanj vsakega prosilca pred vložitvijo in ob vložitvi prošnje. To pomeni, da Sodišče EU v zadevi Arslan z dne 13. 5. 2013 ni štelo, da bi zaradi pravne varnosti in zanesljivosti ter stroge vezanosti na pravno podlago za pridržanje, kot skrajnim ukrepom, države članice EU morale urediti objektivna merila s splošnim aktom, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločati, kdaj je oseba samo zato, da bi odložila ali celo onemogočila izvršitev odločbe o vrnitvi, podala prošnjo za mednarodno zaščito. Vendar pa je zakonodajalec po sodbi Sodišča EU v zadevi Arslan ureditev pridržanja za predmetno situacijo v sekundarnem pravu EU spremenil.

Zakonodajalec EU je očitno upošteval stališča Sodišča EU v zadevi Arslan, ko je v novo (drugo po vrsti) Direktivo o sprejemu 2013/33 vnesel pojem "objektivnih meril" v določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33. Po slednji določbi, ki se ujema z aktualno določbo člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, se prosilca sme pridržati, kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju 2008/115, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Določilo drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma drugega pod-odstavka člena 10(4) pa pravi, da se "razlogi za pridržanje" opredelijo v nacionalnem pravu.

Ob tem pa zakonodajalec EU, kot že rečeno, v Direktivi o sprejemu 2013/33 in v Direktivi o sprejemu 2024/1346 ni predpisal enako, tako kot v primeru Uredbe EU št. 604/2013, kjer je v določbi člena 2(n) izrecno določil, da morajo biti objektivni kriteriji glede nevarnosti za pobeg določeni z zakonom. Enako je predpisal tudi v novi Uredbi o upravljanju azila in migracij 2024/1351 v členu 2/18. Na določilo člena 2(n) Uredbe 604/213 se Sodišče EU tudi sklicuje na več mestih v sodbi v zadevi Al Chodor,²⁵ kjer je Sodišče EU potrdilo oziroma pojasnilo ureditev iz člena 2(n) Uredbe 604/2013, da je bistveno, da so merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje, jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva²⁶ in da lahko zgolj splošna določba izpolni zahteve glede jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zlasti zaščite pred samovoljnim ravnanjem.²⁷ Po stališču Sodišča EU v zadevi Al Chodor, če v nacionalni ureditvi takšna merila niso predpisana, je treba pridržanje razglasiti za nezakonito, saj v takem primeru ni mogoče uporabiti člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013.²⁸

Upravno sodišče je v sodbah v zadevah I U 476/2021 z dne 26. 3. 2021 in I U 686/2025 z dne 28. 4. 2025 zavzelo stališče, da bi to isto logiko bilo morda mogoče aplicirati tudi na situacijo iz člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33, kar bi pomenilo, da bi jo bilo morda treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi na podlagi Direktive o sprejemu 2024/1346. To bi pomenilo, da bi Upravno sodišče moralo tožbi v tej zadevi ugoditi, ker zakonodajalec ni predpisal objektivnih meril za domnevo, da je tožnik vložil prošnjo samo za to, da bi oviral odstranitev iz države. Upravno sodišče je v neki drugi - do neke mere primerljivi - pravni situaciji v zvezi z razlago člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU.²⁹

Preden je Sodišče EU odločilo o tem predhodnem vprašanju je Upravno sodišče omenjeno dilemo razrešilo tako, da je v omenjeni sodbi iz leta 2021 pravo EU razlagalo na način, da je ugotovilo pomembno razliko med ureditvijo podlage za pridržanje po določbi člena 28(1) in (2) Uredbe 604/2013³⁰ ter členom 2(d) Uredbe 604/2013³¹ na eni strani in pravno podlago za pridržanje po določbi člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33. Razlika ni samo v tem, da zakonodajalec v primeru Direktive o sprejemu 2013/33 ni v posebnem določilu predpisal, kaj pomeni domneva, da prosilec podaja prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi, in da morajo biti objektivni kriteriji določeni z zakonom, tako kot je to predpisal za pojem nevarnosti pobega v Uredbi 604/2013, ampak je tudi koncept določila člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 drugačen od določila člena 28(1) in (2) Uredbe 604/2013. Na tem istem stališču oziroma razlagi prava EU Upravno sodišče stoji tudi v tej zadevi na podlagi določila člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346.

Besedilo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/32 oziroma besedilo člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 namreč uporablja pojmovno zvezo o sklepanju /.../ "na podlagi objektivnih meril, vključno s tem" /.../; v angleški različici je uporabljena pojmovna zveza: "can substantiate on the basis of objective criteria, including that"; v francoski različici je uporabljena pojmovna zveza /.../"peut justifier sur la base de critères objectifs, tels que /.../"; v italijanski različici je uporabljen izraz /.../ "può comprovare, in base a criteri obiettivi, tra cui" /.../, v hrvaški različici pa /.../ "da dotična država članica na temelju objektivnih kriterija, uključujući i da je podnositelj zahtjeva već imao mogućnost započeti postupak za azil, može dokazati" /.../. Vse to kaže, da je dal zakonodajalec EU poudarek vendarle na dokazovanju v konkretnem primeru, ne pa na vnaprejšnji regulaciji več objektivnih kriterijev, pri čemer je eno merilo vključil oziroma predpisal že sam zakonodajalec EU in sicer, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek.

Zaradi navedenega in vezanosti na pogoj predhodnega pridržanja ter izdaje odločbe o vrnitvi zaradi postopka vračanja po Direktivi o vračanju 2008/115 je določba o pridržanju na podlagi člena 28(1) in (2) Uredbe EU 604/2013 tudi bolj pomensko odprta, kot je določba člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33, ki posledično zaradi pravne predvidljivosti in varnosti ter visoke stopnje zaščite prosilca potrebuje opredelitev objektivnih meril v zakonu, med tem ko domneva iz člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 takšne dodatne regulacije v splošnem predpisu ne potrebuje.

Upravno sodišče je sicer že v nekaterih drugih predhodnih istovrstnih sporih in preden je o o obravnavanem interpretativnem vprašanju odgovorilo Sodišče EU, upoštevalo,³² da iz določila člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 izhaja, da je eno objektivno merilo predpisal že sam zakonodajalec EU,³³ in sicer okoliščino, da je tujec preden je dejansko podal namero za mednarodno zaščito v konkretnem primeru imel priložnost začeti azilni postopek oziroma da je imel možnost dostopa do azilnega postopka, tako da bi se na tej podlagi lahko domnevalo, da je prošnjo vložil samo za to, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Zato predmetna določba tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki se mora uporabljati skupaj z določbo člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, nima tako slabe kakovosti z vidika standardov pravne varnosti, da ne bi mogla preprečevati arbitrarne uporabe ukrepa pridržanja.³⁴

Nadalje iz zadeve Arslan dovolj očitno izhaja, da pod določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 in torej tudi pod določbo člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 spadajo primeri premišljenih zlorab azilnega postopka s strani tujcev oziroma prosilcev za mednarodno zaščito, saj gre za situacije, ko tujec izključno oziroma samo zaradi zadržanja ali preprečitve odločbe o vrnitvi vloži prošnjo za mednarodno zaščito³⁵ oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

Ob tem je treba upoštevati, da če v zadevah, ko gre za pridržanje celo iz razloga nacionalne varnosti ali javnega reda (člen 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33) velja, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen,³⁶ da mora biti tak ukrep izrečen v izjemnih okoliščinah,³⁷ če je to nujno, razumno in sorazmerno³⁸ in da gre na splošno za skrajno sredstvo,³⁹ potem je jasno, da gre za strogo omejen in skrajen ukrep tudi, ko gre za pridržanje po členu 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vse to se ujema tudi z ustavno-sodno interpretacijo pridržanj v postopkih mednarodne zaščite, po kateri sum na zlorabo azilnega postopka ni zadosti za odvzem prostosti, ampak je treba uporabiti strogi test sorazmernosti.

Po sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 476/2021 z dne 26. 3. 2021 in po tem, ko je Upravno sodišče v zadevi I U 384/2021 z dne 15. 3. 2021 prekinilo postopek in postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU o pravilni razlagi določbe člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33, je Sodišče EU v zadevi J.A. (C-186/21 PPU) dne 3. 6. 2021 z obrazloženim sklepom odločilo, da določba člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33, čeprav ne opredeljuje pojma "objektivna merila", vsebuje eno od meril, na katerega se lahko sklicujejo ti organi, in sicer dejstvo, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek. Uporaba izraza "vključno s tem" v tej določbi, ki je v pogovornem jeziku sopomenka za "kot", "na primer", "med drugim", "posebej", "po zgledu" ali "tako kot", namreč po interpretaciji Sodišča EU nedvoumno kaže na to, da je zakonodajalec Unije želel ponuditi primer objektivnega merila, na katerega se lahko pristojni nacionalni organi sklicujejo za utemeljitev, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil zgolj zato, da bi zadržal ali otežil izvršitev odločbe o vrnitvi. Zato je treba ugotoviti, da je dejstvo, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, eno od objektivnih meril, na katero se lahko pristojni nacionalni organi sklicujejo za utemeljitev, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je zadevna oseba prošnjo za mednarodno zaščito vložila samo zato, da bi zadržala ali otežila izvršitev odločbe o vrnitvi.⁴⁰

To pomeni, da je v zadevi J.A. Sodišče EU v sodbi z dne 3. 6. 2021 potrdilo interpretacijo, do katere je Upravno sodišče prišlo v zadevi I U 476/2021 z dne 26. 3. 2021, kar pomeni, da morajo biti za obstoj razloga za pridržanje iz člena  10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izpolnjeni pogoji, in sicer:

- da gre za prosilca,

- da je ta prosilec že pridržan in to

- zaradi postopka vračanja po Direktivi o vračanju 2008/115,

- da je pridržanje potrebno (v skladu z načelom sorazmernosti v smislu člena 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346) zaradi priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in

- da je na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti postopke za mednarodno zaščito mogoče utemeljeno domnevati, da prosilec prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.⁴¹

Tako opredeljeni pogoji zajemajo potrebo, da organ upošteva individualno ravnanje prosilca pred vložitvijo in ob vložitvi prošnje, ohranitev pridržanja v takih okoliščinah mora biti objektivno potrebna, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi (med drugim lahko tudi zaradi begosumnosti) in pridržanje ne sme biti zgolj posledica vložitve prošnje za azil.⁴²

Na tej podlagi Upravno sodišče ugotavlja in zaključuje, da izpodbijani akt ni nezakonit iz razloga, ker zakonodajalec Republike Slovenije ni v zakonu uredil objektivnih meril za utemeljevanje domneve, da je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. To se navezuje na prvi ključni tožbeni ugovor tožeče stranke, kar pa še ne pomeni, da je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma člen 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 glede objektivnih meril za utemeljeno domnevo, da je tožnik podal zahtevek samo zato, da bi oviral odstranitev iz države. To je predmet presoje v naslednjem razdelku te sodbe.

b.)Presoja zakonitosti izpodbijane odločitve z vidika uporabe elementov oziroma pogojev iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru:

Z vidika pravnih elementov iz določila člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta pravilno ugotovila, da je bil tožnik v času izreka izpodbijanega ukrepa "prosilec za mednarodno zaščito", kar med strankama ni sporno, in da je bil v času izreka izpodbijanega ukrepa v postopku vrnitve oziroma odstranitve, kar tudi ni sporno med strankama.

Med strankama tudi ne more biti sporno, da je tožnik imel možnost, da bi pred podajo zahtevka za ponovno uvedbo postopka, to je pred 21. 7. ali pred 18. 7. 2026 podal prošnjo za mednarodno zaščito, kajti ni bistveno, ali jo je podal prepozno, ker jo je podal šele po 3 dneh šteto od dne 18. 7. 2026, ko je bil z odločbo nastanjen v Center za tujce, ampak je bistveno, ali bi jo lahko podal kdaj prej po zadnji odločbi, to je od dne 21. 4. 2026 naprej, ko mu je bil s sklepom zavržen zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, torej v zadevi, v zvezi s katero je bil zaslišan dne 14. 4. 2026. Tožnik namreč ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu ni zatrjeval, da je za okoliščine, zaradi katerih se boji vrnitve v Tunizijo, ki jih je navedel na razgovoru dne 21. 7. 2026 (grožnja z zaporno kaznijo zaradi izogibanja služenju vojaškega roka in pripadnost islamistični skupini) izvedel šele malo pred 18. 7. 2026, tako da ni mogel zahtevka vložiti prej kot 18. 7. oziroma 21. 7. 2026.

Tožena stranka je v izpodbijanem aktu razumno in na podlagi določenih meril iz zakona ugotovila, da je bil tožnik v času izreka ukrepa begosumen, kar se navezuje na pogoj, da je pridržanje potrebno zaradi vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve. Tožnik namreč že v upravnem postopku ni oporekal, da je samovoljno zapustil azilni dom po vloženi prošnji dne 3. 4. 2025, da je drugič samovoljno zapustil Slovenijo, preden je odločba o njegovi drugi prošnji bila pravnomočno zavrnjena, in da ko je bil dne 21. 4. 2026 zavrnjen njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je šel na Hrvaško in v BiH, da bi tam delal. Dejstvo, da je iskal delo, da bi hčerki denarno pomagal, sodišče lahko razume, vendar to v ničemer ne zmanjšuje njegove begosumnosti z vidika pogojev za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, saj ni zatrjeval, da dela zdaj ne išče več. Temu je tožena stranka razumljivo dodala tudi element poskusa pobega, ko so tožnika prijeli policisti dne 20. 7. 2026 v Ljubljani. Za begosumnost je tožena stranka v dokazni oceni lahko uporabila tudi element, da je bila tožniku izrečena stranska kazen izgona iz države za obdobje 5 let. Vse navedeno glede begosumnosti pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila obstoj pogoja, da je pridržanje potrebno zaradi priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve iz države.

Vendar pa tožnikova begosumnost še ne izkazuje, da je na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je tožnik podal zahtevek samo zato, da bi oviral odstranitev. Za to bi morala tožena stranka ugotoviti še, kaj je tožnik navajal kot strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v Tunizijo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, kar ni mogel navajati že prej, torej po izdaji zadnjega akta, ko je bil dne 21. 4. 2026 njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavržen, in če je morda izkazan še kakšen drug možen in morebiti dopolnjujoč objektivni indikator za to, da je zahtevek podal samo zato, da bi oviral odstranitev. V obrazložitvi izpodbijanega akta je tožena stranka sicer samo v enem stavku ugotovila bistveno stvar, da razloga glede grožnje z zaporom, ker ne želi služiti vojaškega roka, in njegova pripadnost islamistični skupini, nista novi okoliščini glede na predhodne postopke, ki so se končali z zavrženjem zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 21. 4. 2026. Navedla je namreč samo, da "razlogi zaradi katerih vlaga naknadno prošnjo, so mu bili namreč znani že dlje časa". Vendar pa po drugi strani tudi tožnik ne v upravnem postopku in ne v tožbi ni zatrjeval, da je za okoliščine morebitne zaporne kazni zaradi izogibanja služenju vojaškega roka ali za posledice zatrjevane njegove pripadnosti islamistični skupini izvedel šele malo preden je podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v drugi polovici meseca julija 2026. Ko je bil seznanjen z ukrepom odvzema prostosti, mu je bilo med razgovorom dvakrat pojasnjeno, da uradna oseba utemeljeno sklepa, da je naknadno prošnjo vložil samo zato, da bi oviral odstranitev,⁴³ a na to ni reagiral z drugačnim pojasnilom. Zato omenjena slabost v obrazložitvi izpodbijanega akta nima take teže, da bi lahko vodila do odprave izpodbijanega akta zaradi nezakonitosti z vidika 214. člena ZUP, še posebej ne iz razloga, ker se je tožena stranka v obrazložitvi akta večkrat sklicevala na dejstvo, da je tožnik dobil stransko kazen izgona iz države za 5 let. To pa je možen indikator za utemeljeno domnevo, da je tožnik podal zahtevek samo zato, da bi oviral odstranitev iz države. Poleg tega je tožena stranka omenjeni šibki del v obrazložitvi izpodbijanega akta popravila v odgovoru na tožbo. Tudi v pripravljalni vlogi tožnik ni zatrjeval, da bi za okoliščine, zaradi katerih se boji vrnitve v Tunizijo izvedel šele malo preden je podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

c.)Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 v navezavi na določbe členov 10(2), 10(5) in 11(2) Direktive o sprejemu 2024/1346:

Sodišče mora v tem razdelku sodbe presoditi tudi, ali je odločitev tožene stranke v skladu z načelom sorazmernosti in če prestane test nujnosti glede na stopnjo tožnikove begosumnosti v konkretnem primeru, kar pa je drugi ključen tožbeni ugovor. V okviru tega bo sodišče obravnavalo tudi pravno vprašanje, ali tožena stranka ne bi smela izreči ukrepa pridržanja, ker slovenski zakonodajalec ni prenesel v notranji pravi red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, in da zato ukrep pridržanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni možen oziroma dopusten oziroma da s tega vidika nima potrebne pravne podlage in da bi tožena stranka morala kvečjemu poskusiti z ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Glede tega pravnega vprašanja se je Upravno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, tako glede pridržanja po Direktivi o sprejemu 2013/33 kot tudi v zvezi s pridržanjem po Dublinski uredbi 604/2013, že opredelilo in sodišče enako interpretacijo ZMZ-1 v luči prava EU sprejema tudi v tem primeru.

Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 v ZMZ-1 (oziroma člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346), čeprav je v relevantnem času s spremembami že posegel v zakon o mednarodni zaščiti in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa in zaradi neizpolnitve obveznosti iz določbe člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2013 pristojni organ pridržanja po tem predpisu dalj časa niti ni mogel izvajati. Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma člena 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Po določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma člena 10(5) Direktive o sprejemu države članice "zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu."

Upravno sodišče je zato nekaterim tožbam v tovrstnih upravnih sporih ugodilo, ker določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ni bila prenesena v notranji pravni red, saj se to določilo nanaša na konkretno uporabo načelo sorazmernosti in standarda, da je ukrep pridržanja v smislu odvzema prostosti skrajno sredstvo.⁴⁴ Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je "manj prisilni ukrep" od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.⁴⁵ Pri zgoraj omenjenih alternativah pridržanja iz Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma Direktive o sprejemu 2024/1346 pa gre kvečjemu lahko zgolj za omejitev gibanja. Sodišče je v nekaterih primerih tožbam ugodilo, ker ni bilo očitno, da noben ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33, ki je milejši od odvzema prostosti v Centru za tujce, ne bi mogel doseči istega legitimnega cilja. Če pa je sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ugotovilo, da je zaradi velike begosumnosti ali nevarnosti tožnika za javni red očitno, da noben milejši ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 ne bi bil učinkovit z vidika varstva pravic drugih, potem je upoštevalo, da omenjena sistemska pomanjkljivost zaradi odsotnosti prenosa prava EU v notranji pravni red v konkretnem primeru ne more biti podlaga za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit.⁴⁶ Tak je tudi obravnavani primer zaradi velike begosumnosti tožnika v času izdaje izpodbijanega akta in sodnega postopka.

Sodišče se namreč lahko strinja z utemeljitvijo tožene stranke v tistem delu, kjer tožena stranka pravi, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na stopnjo aktualne begosumnosti tožnika, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v Centru za tujce. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je stopnja begosumnosti tožnika zelo visoka, saj je tožnik od aprila 2025 do konca junija 2026 trikrat samovoljno Slovenijo zaradi iskanja dela, nazadnje je šel v BiH in na Hrvaško in se sredi julija vrnil v Slovenijo, ko ga je prijela policija in naj bi se takrat tudi poskusil izogniti policiji. Tožena stranka je v tej zvezi upravičeno uporabila štiri merila begosumnosti iz prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Vse štiri omenjene okoliščine oziroma kriteriji je namreč tožena stranka prepričljivo izkazala, po drugi strani pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da tožna stranka česa v dokazni oceni ni upoštevala, kar bi morala upoštevati zaradi nujnosti posamične presoje primera. Iskanje dela oziroma zaslužka za to, da bi tožnik finančno pomagal hčerki je okoliščina, za katero tožnik že v upravnem postopku ni trdil, da se je spremenila in da zdaj oziroma v času izreka pridržanja dela ne išče več tudi v drugih državah. Upravno sodišče je že podalo interpretacijo, da "posamična presoja primera" ("ang.: individual assessment") pomeni, da mora vsaka presoja v zvezi z nevarnostjo pobega in izrekom pridržanja temeljiti na celoti okoliščin in položaja zadevne osebe za vsak primer posebej in mora temeljiti na nepristranskih merilih in mora biti napravljena v skladu z načelom sorazmernosti.⁴⁷ Objektivni kriteriji iz 84.a člen ZMZ-1 so vsekakor pomembni, celo bistveni, a le glede ugotavljanja begosumnosti; če je izkazan eden ali več kriterijev iz tega določila, pa to še ni posamična presoja primera, saj ti kriteriji samo pomagajo pri sklepanju na nevarnost pobega. Za sam akt pridržanja oziroma odvzema prostosti pa je treba upoštevati vse znane okoliščine, ki opredeljujejo položaj prosilca v času izreka ukrepa pridržanja, da bi se ugotovilo, ali "ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa" (člen 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346).⁴⁸ Ker je bila stopnja begosumnosti tožnika velika v času izdaje izpodbijanega akta in je ostala tudi v času presoje zakonitosti akta s strani sodišča, tudi če bi zakonodajalec Republike Slovenije predpisal alternative pridržanju v smislu člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, katera koli od teh alternativ ne bi bila učinkovita v konkretni zadevi. Okoliščina, ki je bila sodišču naznanjena na sami glavni obravnavi, da je tožnik podpisal pogodbo za zaposlitev dne 27. 7. 2026 s konkretnim delodajalcem, namreč kaže zgolj na morebitno razmerje med tožnikom in zasebno gospodarsko družbo. Tožnik pa ne izpodbija dejstva, da mu je bila s strani kazenskega sodišča izrečena stranska kazen izgona iz države za obdobje 5 let. Zato omenjena pogodba o delu ne zmanjšuje tveganja, da bi tožnik zaradi kazni izgona pobegnil iz Slovenije zaradi iskanja dela in zaslužka, da bi pomagal hčerki, kljub podpisani pogodbi o delu v Sloveniji. Kakšen bo izid upravnega postopka v zvezi z dovoljenjem za bivanje in delo je zaradi kazni izgona povsem odprto vprašanje.

Tožena stranka zato ni napačno uporabila določila drugega odstavka 84. člena v navezavi na člen 11(2) Direktive o sprejemu 2024/1346.⁴⁹ Tožnik je bil na zaslišanju na glavni obravnavi vprašan, če pozna razloge, zaradi katerih mu je bila odvzeta prostost v Centru za tujce in je prikimal. Ko ga je sodišče vprašalo, če bi se želel o tem izreči, pa je zgolj odkimal. Vse navedeno skupaj zadošča za presojo, da je ukrep odvzema prostosti sorazmeren in edini učinkovit v ugotovljenih okoliščinah. Ne more pa sodišče potrditi argumenta tožene stranke glede varnostnega režima na območju Azilnega doma in njegove izpostave in določenih statističnih podatkov. Ta argument sam po sebi ne more biti legitimen razlog za odvzem svobode tožniku.

Iz tega sledi, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, je zato sorazmeren glede na tveganje, da bi tožnik ponovno samovoljno zapustil Slovenijo med postopkom odločanja o njegovem zahtevku za ponovno uvedbo postopka ali za vrnitev oziroma odstranitev iz Slovenije po pravilih Direktive o vračanju 2008/115.

Na tej podlagi je sodišče presodilo, da je izpodbijani akt zakonit in je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZMZ-1). Na glavni obravnavi je pooblaščenka sodišču predložila stroškovnik, vendar o stroških svetovalcev za begunce odloča v upravnem postopku Ministrstvo za notranje zadeve (11. člen ZMZ-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je v prvi točki izreka ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit, kar ima vpliva na odločanje o začasni odredbi. Tožnik v delu utemeljitve zahteve za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo utemeljuje s posledicami odvzema prostosti, ki zaradi nekih specifičnosti ne odstopajo od običajne narave takšnega posega in vpliva na posameznika. Zato težko popravljive škode, ki bi odtehtala javni interes ni uspel izkazati. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, namreč ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).
-------------------------------
¹ Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28 ter sodbi Sodišča EU v zadevah CBX, C-704/20, C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72-73; C, C-387/24 PPU, 4. 10. 2024, odst. 41-42.
² Za drugačen vpliv omenjene sistemske napake tožene stranke na končni izid sodnega postopka na prvi stopnji sojenja glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1228/2026 z dne 29. 6. 2026, odst. 45-51.
³ Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 40.
⁴ C B X, C-704/20 in C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72; C, C-387/24 PPU, 4. 10. 2024, odst. 41.
⁵ Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1228/2026, odst. 35-51.
⁶ Uradni list EU, 24. 5. 2024; v nadaljevanju Direktiva o sprejemu 2024/1346.
⁷ PM in ostali, C-440/25 [Ebilum], 4. 6. 2026, odst. 31.
⁸ Glej člen 35(1) Direktive o sprejemu 2024/1346.
⁹ CF, DN, C-901/19, odst. 24.
¹⁰ XY, C-125/22, 9. 11. 2023, odst. 34.
¹¹ C-129/18, SM., 26. 3. 2019, odst. 51 (glej tudi: C-285/12, Diakité, 30. 1. 2014, odst. 27). Če pravo EU pri opredelitvi nekega pravnega pojma nikjer izrecno ne napotuje na pravila držav članic, potem v takih okoliščinah iz zahtev po enotni uporabi prava Unije iz načela enakosti izhaja, da je treba to določbo načeloma v celotni Uniji razlagati avtonomno in enotno (C-129/18, SM., 26. 3. 2019, odst. 50).
¹² Lenaerts, K., Gutiérrez-Fons, J.A., 2013, To Say What the Law of the EU Is: Methods of Interpretation and the European Court of Justice, EUI Working Papers AEL 2013/9, str. 48.
¹³ Uradni list EU, L 31, 6. 2. 2003.
¹⁴ Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005.
¹⁵ C-534/11, Arslan, 20. 5. 2013, odst. 15.
¹⁶ Ibid. odst. 27.
¹⁷ Ibid. odst. 38.
¹⁸ Ibid. odst. 57.
¹⁹ Ibid. odst. 58.
²⁰ Ibid. odst. 59; glej tudi odst. 63, kjer sodišče pravi, da mora pristojni organ ugotoviti, ali je "objektivno nujno" ohraniti ukrep pridržanja, da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi, če je bila prošnja vložena samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi.
²¹ Ibid. odst. 60.
²² Ibid. odst. 58, glej tudi odst. 62-63.
²³ Ibid. odst. 59.
²⁴ Ibid. odst. 58, glej tudi odst. 62.
²⁵ Glej: Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 25, 26, 28, 31, 33, 34, 36, 41, 42, 45.
²⁶ Ibid. odst. 42.
²⁷ Ibid. odst. 43.
²⁸ Ibid. odst. 56.
²⁹ Gre za sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 384/2021-15 z dne 15. 3. 2021.
³⁰ Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.
³¹ Nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.
³² Glej na primer sodbe v zadevah: I U 711/2020 z dne 24. 6. 2020, I U 908/2020 z dne 14. 7. 2020, I U 1112/2020 z dne 10. 8. 2020, I U 1242/2020 z dne 4. 9. 2020, I U 1410/2020 z dne 30. 9. 2020, I U 1661/2020 z dne 6. 11. 2020, I U 1994/2020 z dne 28. 12. 2020, I U 100/2021 z dne 26. 1. 2021, I U 415/2021 z dne 15. 3. 2021.
³³ V angleški različici Direktive o sprejemu 203/33 (člen 8(3)(d)) je namreč uporabljen pojem /.../"to access the asylum procedure"; v francoski različici "d’accéder à la procédure d’asile", v italijanski različici "di accedere alla procedura di asilo," ki so medsebojno skladne, med tem ko hrvaška različica ustreza slovenski različici (/.../ "započeti postupak za azil" /.../).
³⁴ Glej na primer: Ammur v. France, App. no. 19776/92, odst. 50; Nasrulloyev v. Russia, App. no. 656/06, odst. 71; C-528/15 Al Chodor and others EU:C:2017:213, odst. 38-40; Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483712, odst. 92.
³⁵ C-534/11, Arslan, 30. 5. 2013, odst. 57, 62.
³⁶ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; primerjaj tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41).
³⁷ C-601/15 PPU, J.N., odst. 52.
³⁸ C-18/16, K., odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., odst. 63, 50.
³⁹ C-18/16, K., odst. 46, 48.
⁴⁰ J.A., C-186/21 PPU, 3. 6. 2021, odst. 37-39.
⁴¹ Ibid. odst. 36. Sodišče EU sicer govori o dveh kumulativnih pogojih, ki jih je Upravno sodišče dodatno razdelilo in specifiziralo.
⁴² Mutatis mutandis: Arslan, C-534/11, odst. 58-63.
⁴³ Zapisnik o ustnem izreku ukrepa z dne 21. 7. 2026, str. 3 in 5.
⁴⁴ Glej na primer: I U 775/2020, 3. 7. 2020, odst. 36; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 43-55.
⁴⁵ Natančneje o razliki med odvzemom svobode in omejitvijo gibanja glej na primer: I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28.
⁴⁶ Glej na primer: I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021 in I U 1828/2021 z dne 17. 12. 2021.
⁴⁷ Mahdi, C-146/14 PPU, odst. 70, 71-74.
⁴⁸ Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1228/2026 z dne 29. 6. 2026, odst. 52.
⁴⁹ Po tem določilu se v ukrepu za pridržanje navedejo dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje pa tudi razlogi, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov.