UPRS Sodba I U 1102/2025-15

Tožba se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi šestega odstavka 49. člena, v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustavila postopek za mednarodno zaščito, ki je tekel na podlagi prošnje tožnika (1. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 22. 4. 2025 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da je po podatkih iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito 20. 5. 2025 samovoljno zapustil azilni dom, ter da se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, niti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa (28. 5. 2025) ni ničesar sporočil.

3Toženka je zato postopek ustavila. Po določbi druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali v njegovo izpostavo.

Tožba

4Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz razlogov nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženki v nadaljnjo obravnavo. Ustavljen postopek naj se nadaljuje oziroma se mu omogoči, da vloži novo prošnjo.

5Navaja, da je 20. 5. 2025 brez dovoljenja začasno zapustil dom. Odsotnost je trajala več kot tri dni, za kar se najprej opravičuje. Razlog za odhod je bila nuja za iskanje možnosti za delo. Zaradi težkih osebnih in finančnih okoliščin se je odpravil v Maribor, da tam najde priložnost za preživetje in podporo. Ni pa se zavedal, da lahko s tem ogrozi svoj postopek za priznanje mednarodne zaščite. Njegova odsotnost ni bila namerna kršitev pravil in ni pomenila, da se ne želi več vključevati v azilni postopek, ali da se mu kakorkoli izogiba. Zaradi pomanjkanja informacij oziroma napačno razumljenih informacij, jezikovnih ovir in nepoznavanja posledic takega ravnanja, se na žalost ni pravočasno vrnil. Ko se je po nekaj dneh vrnil v iz Maribora, je šel naravnost v azilni dom. Rekli so mu, da ni nobenega problema, v nadaljevanju pa mu je bil vročen izpodbijani sklep. Izjavlja, da je še naprej pripravljen sodelovati v postopku, njegova velika želja je ostati v Sloveniji, tu je tudi iskal delo. Njegov namen nikoli ni bil izogibanje azilnemu postopku. Še naprej želi, da bi bila njegova prošnja za mednarodno zaščito obravnavana.

Odgovor na tožbo

6Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in pri njem vztraja.

Dokazni postopek

7V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-1302/202-54, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa prilogi tožnika A 1 in A 2 in prilogo toženke B1.

8Ni zaslišalo je tožnika. Pravilno vabljen se naroka za glavno obravnavo ni udeležil, biti zaslišana pa je pravica stranke in ne njena dolžnost.

Presoja sodišča

9Tožba ni utemeljena.

10Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Organ v takem primeru postopek ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

11Tudi Procesna direktiva II¹ v b) točki 1. odstavka 28. člena določa, da države članice lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, zlasti kadar se ugotovi, da je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

12Da je tožnik 20. 5. 2025 azilni dom zapustil samovoljno in da se vanj v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil, v zadevi ni sporno. Tožnik to dejstvo le obžaluje, se zanj opravičuje ter navaja razloge za svoje ravnanje. Med temi pa po oceni sodišča ni takih, ki bi bili opravičljivi oz. nanje ne bi mogel vplivati.

13Tožnik namreč v tožbi zgolj pavšalno trdi, da je azilni dom zapustil zaradi osebnih in finančnih okoliščin ter se odpravil v Maribor, da tam najde priložnost za delo, preživetje in podporo. Kakšne so bile te okoliščine, ne pojasni, zato sodišče slednjih trditev ne more niti preizkusiti in so že zato neutemeljene. Tožnik tudi ni trdil, da ob nastanitvi v azilnem domu ne bi imel postelje, hrane oz. da njegove eksistenčne potrebe ne bi bile pokrite. Prav tako ne zatrjuje, da bi imel potrdilo za dostop na trg dela. Zato ni najti razlogov, ki bi opravičevali njegovo samovoljno zapustitev azilnega doma oz. njegov odhod ni posledica okoliščin, na katere ni imel vpliva.

14Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II).