VSRS Sodba I Up 306/2023

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1912/2021/9 (1222-07) z dne 9. 10. 2023. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2V obrazložitvi sodbe je sodišče na podlagi tretjega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pritrdilo stališču toženke, da je treba tožnikovo vlogo obravnavati po določbah ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. Tožnikov prvi postopek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito je bil zaradi njegove samovoljne zapustitve azilnega doma namreč ustavljen, do vložitve novega zahtevka pa je preteklo več kot devet mesecev. Ker v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ga je toženka utemeljeno zavrgla (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. V njej izpostavlja, da je bil postopek v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito ustavljen, v tej zadevi obravnavani zahtevek pa zavržen. To pomeni, da toženka njegove pravice, vsebovane v prošnji za mednarodno zaščito oziroma v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, vsebinsko ni obravnavala, kar je napačno. Ne strinja se, da bi moral podati nove dokaze, saj toženka v prvem postopku ni odločila o nobenih dokazih oziroma njegovih izjavah. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, sklep toženke odpravi in ji naloži, naj o njegovih vlogah odloči po vsebini.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 12. 8. 2021 samovoljno zapustil azilni dom (18. 8. 2021), da se vanj v treh dneh ni vrnil in da se je zato prošnja štela za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), zaradi česar je toženka s sklepom z dne 23. 8. 2021 ustavila postopek (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1). Prav tako ni sporno, da je pritožnik z vlogo, ki jo je vložil 3. 10. 2023, to je po več kot dveh letih od odhoda, in ki je predmet obravnavanega upravnega spora, zahteval ponovno uvedbo postopka odločanja o mednarodni zaščiti.

7Upoštevaje navedeno, ko je pritožnik ponovno vlogo za mednarodno zaščito vložil po preteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, je bila ta na podlagi iste zakonske določbe¹ lahko obravnavana le po postopku, določenem v ZMZ-1 za ponovno prošnjo. Iz navedene določbe 50. člena ZMZ-1 namreč izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecev od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).² Le v tem roku vložena prošnja ni predmet posebnega postopka, ki velja za ponovno prošnjo, kar tudi pomeni, da je po vsebini lahko enaka implicitno umaknjeni prošnji.

8Po obrazloženem je neutemeljeno pritožnikovo stališče, da bi morala toženka njegovo prošnjo obravnavati po vsebini. Taka obravnava, ki se ji prosilec v prvem postopku odreče (s tem pa tudi svojim legitimnim pričakovanjem, da bo država članica odločila o statusu mednarodne zaščite), v nadaljevanju sama po sebi ni zagotovljena.

9Nasprotno ne izhaja niti iz prvega pododstavka prvega odstavka 28. člena Direktive 2013/32/EU³ (Procesna direktiva II), na katerega se sklicuje pritožnik.⁴ Navedena določba namreč državi članici nalaga, da v primeru implicitnega umika prve prošnje o tem sprejme odločitev, ki je lahko tudi procesna. Ne nanaša pa se ta določba na kasnejše postopanje iste države članice, če se prosilec ponovno javi njenemu pristojnemu organu in izrazi zahtevo po nadaljevanju obravnave (po ZMZ-1 z novo prošnjo). Pritožnik tako očitno prezre drugi pododstavek drugega odstavka 28. člena, ki mu ga je predočilo že sodišče v izpodbijani sodbi in ki (med drugim) določa, da lahko države članice določijo rok najmanj devetih mesecev, po katerem postopka ni mogoče ponovno uvesti, nova prošnja pa se obravnava kot naknadna prošnja, za katero se uporablja postopek iz členov 40 in 41 te direktive.

10Z navedeno določbo je torej državam članicam omogočeno, da v svoji zakonodaji določijo, da se postopek po poteku določenega časovnega obdobja (najmanj devetih mesecev) od prekinitve prvega postopka zaradi implicitnega umika prošnje ne more več uvesti ali nadaljevati, vloga, predložena po poteku roka, pa postane predmet postopka, ki je v direktivi predviden za naknadno prošnjo.⁵ To med drugim pomeni, da se najprej opravi predhodna obravnava glede dopustnosti prošnje, ko se ugotavlja, ali so se pojavili novi elementi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za upravičenca do mednarodne zaščite (drugi odstavek 40. člena Direktive 2013/32/EU).

11Temu očitno sledijo tudi zgoraj citirane določbe ZMZ-1, glede katerih se Vrhovnemu sodišču ob obravnavanju pritožbe ni vzpostavil dvom v pravilnost prenosa določb Direktive 2013/32/EU v slovenski pravni red ali nasprotje navedene direktive v delu, relevantnem za pritožnikov položaj, z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Tovrstnih navedb ni niti v pritožbi.

12Stališča v izpodbijani sodbi o načinu obravnavanja pritožnikove vloge so torej pravilna. Taka je tudi ugotovitev, da pritožnik svojega bremena v prvem koraku ni izpolnil, saj v okviru vloge, ki je bila obravnavana kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ki bi bistveno povečevali verjetnost, da je upravičen do mednarodne zaščite in s tem do novega postopka odločanja o statusu. Glede tega je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da pritožnik v tožbi ni izpodbijal ugotovitve toženke, da v zahtevku ni navedel novih dejstev ali novih dokazov. Pritožnik temu ne oporeka, kar je nenazadnje v skladu z njegovim tožbenim stališčem, da novote niso potrebne, ker po vsebini o ničemer še ni bilo odločeno. Kot pojasnjeno, bi to držalo, če bi novo prošnjo vložil v devetih mesecih od ustavitve prvega postopka. V pritožbi (in že prej v tožbi) pa tudi ni navedb, s katerimi bi pritožnik utemeljeval, da upravni postopek z njegovim zahtevkom ni bil pravilno izveden.

13Neutemeljena je pritožbena trditev, da je izpodbijana odločitev sodišča v nasprotju s 23. členom Ustave, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva. Pritožniku je bil dostop do tega varstva zagotovljen, saj je zoper odločitev toženke vložil tožbo, ki jo je sodišče meritorno presodilo in jo zavrnilo. Nestrinjanje z rezultatom upravnega spora pa še ne pomeni kršitve navedene ustavne določbe.

14Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

¹ ZMZ-1 v tretjem odstavku 50. člena določa, da lahko oseba vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo.
² V drugem odstavku 50. člena ZMZ-1 so naštete okoliščine, na podlagi katerih se šteje prošnja za umaknjeno. Razvidno je, da gre za primere opustitve dolžnosti, ki jih ima oseba kot prosilka za azil.
³ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁴ Ta določa, da kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec implicitno umaknil svojo prošnjo ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje.
⁵ Ta postopek se torej ne uporabi le v primerih, ko je bilo o prvi prošnji za mednarodno zaščito odločeno po vsebini, pa je nato oseba vložila nadaljnjo prošnjo.