82. člen ZMZ-1

V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.

Skladno z načelom ustnosti sme sodišče sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). Vendar to načelo ne zahteva dobesedne izvedbe dokazov na glavni obravnavi. Zahteva le, da so dokazi na glavni obravnavi "pretreseni", to je obravnavani tako, da se sodečemu sodniku razkrije njihova vsebina in da imajo udeleženci možnost o njih ustno razpravljati. Sodišče prve stopnje ugovora v zvezi z načelom ne bis in idem ni zavrnilo zaradi različne pravne kvalifikacije, temveč zaradi dejstva, da gre v predmetnem postopku za 11 drugih prevozov storjenih v drugem časovnem obdobju z drugimi udeleženci kot v primeru kaznivega dejanja, za katerega je bil A. A. že pravnomočno obsojen. To pa torej pomeni, da gre za drug historični dogodek. Uporaba načela ne bis in idem ne sme pomeniti favoriziranja storilcev, ki masovno izvršujejo kazniva dejanja. Prosilci za mednarodno zaščito imajo po tem, ko podajo prošnjo, pravico ostati do odločitve o njihovi prošnji, nikakor pa tega ni mogoče enačiti s pravico do prebivanja. Za prebivanje je namreč potreben bivalni naslov (dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje). Tega zaključk

Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je pritožnik znatno begosumen.

Ker sodišče prve stopnje v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo seznanjeno z okoliščino, da je toženka pritožniku izdala dovolilnico za prebivanje izven azilnega doma, svojo napako v zvezi z evidentiranjem pritožnikove prisotnosti pa je toženka izrecno priznala, je utemeljen pritožbeni očitek, ki se nanaša na razloge sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)obstojem pritožnikovega pravnega interesa, zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma.

Tožena stranka zmotno zatrjuje, da niti ZMZ-1 niti noben drug predpis prosilcem ne zagotavljajo osnovne oskrbe oziroma finančne pomoči v višini, ki bi zagotavljala osnovno oskrbo. Prosilcem za mednarodno zaščito pripada temeljna pravica do človeka vrednega eksistenčnega minimuma, ki pomeni sredstva, nujna za ohranitev človeka vrednega obstoja, država pa jim mora zagotoviti takšne materialne pogoje za sprejem, da jim omogočajo ustrezen življenjski standard. Določba prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito/2012, kot je bila uveljavljena z obravnavano spremembo, je protiustavna in nezakonita, saj ni v skladu z določbo 79. člena ZMZ-1 v zvezi z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 78. člena ZMZ-1, niti v skladu z drugim odstavkom 14. člena in 34. členom Ustave RS. Prosilec ne more pridobiti pravice do materialne oskrbe (2. alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) in pravice do finančne oskrbe (3. alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) hkrati, temveč sta omenjeni pravici alternativni in prva prosilcu pripada v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, druga pa v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. Prosilec tako ne p