2. člen ZPŠOIRSP

Predlog se zavrne.

Nestrinjanje s prejšnjimi odločitvami in stališči uradne osebe ne more biti izključitveni oziroma odklonitveni razlog, glede sprejetih odločitev pa so tožniku na voljo pravna sredstva.

Tožnika nista upravičena do odškodnine po ZPŠOIRSP, saj ne sodita v kategorijo upravičencev do povračila škode ne po prvem ne po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Ta zakon določa, kdo so stvarni upravičenci, ki lahko vložijo tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz RSP v sodnem postopku. Zaradi neobstoja aktivne legitimacije tožnika ne moreta uveljavljati odškodnine na podlagi določb ZPŠOIRSP oziroma tega zakona za konkretni primer ni mogoče uporabiti. Zahtevek tožnikov za varstvo njunih ustavnih pravic je treba obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja OZ. Odškodninska terjatev tožnika, uveljavljena na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravil odškodninskega prava, je zastarana. Zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je začelo teči 24. 7. 2010, tako da je, upoštevajoč 3-letni zastaralni rok odškodninska terjatev zastarala že več let pred vložitvijo tožbe. Tudi če bi se štelo, da je zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz RSP začelo teči po izteku roka za ureditev statusa, to je s 24. 7. 2013 (glej 8. člen

Tožnik je ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi, v bistvenem podal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Drugostopenjski organ se je v zadostni meri opredelil le do ugovora o kršitvi prepovedi reformatio in peius, medtem ko obširnih konkretnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo v upravnem postopku izvedenih dokazov in na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje, ni vsebinsko obravnaval in se do njih ni konkretno opredelil. V tej zvezi je zgolj splošno navedel, da se strinja z razlogi, ki so narekovali odločitev prvostopenjskega organa in se nanje sklicuje, kar pa po obrazloženem ne zadošča standardu, ki izhaja iz ZUP. Obenem sodišče ugotavlja, da tudi prvostopenjski organ svoje dokazne presoje ni obrazložil tako, da bi bilo s tem tožnikove konkretne, v pritožbi in tožbi podane očitke mogoče zavrniti kot neutemeljene.

Upravni organ je pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjal tožnika z ugotovitvami v postopku, vendar bi ga moral konkretneje in jasneje seznaniti, da ni dokazal upravičene odsotnosti zaradi vojnih razmer v BiH. Tega pa tožena stranka ni storila. Tožena stranka ni upoštevala napotkov Upravnega sodišča o tem, katera dejstva, ki so razvidna iz podatkov v spisu v zvezi z izjavami tožnika in njegovih družinskih članov kot prič, so pravno pomembna in bi jih tožena stranka morala upoštevati, a jih tožena stranka ponovno ni vključila v dokazno oceno v izpodbijanem aktu.

Ker je upravni organ kljub tem izjavam ugotovil, da tožnica ni zapustila Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer dejstev, ki govorijo v prid vlogi tožnice, ni vključil v dokazno oceno, ni upošteval načela materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, za kar pa je treba upoštevati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP). Tožena stranka ni odgovorila na argument, da je bila tožničinemu možu priznana odškodnina zaradi izbrisa, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožničinega moža in tožnice z vidika ZUSDDD. S tem, ko upravni organ ni odgovoril na omenjeni argument tožnice, ji je tudi nedopustno omejil pravico do izjave oziroma obrambe v postopku.

Ker sta oba upravna organa prve in druge stopnje, kljub izjavam v upravnem postopku zaslišanih prič in tožnika, ugotovila, da tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer navedena dejstva oziroma listina, ki sicer govorijo v prid zahtevku tožnika, niso bili vključeni v dokazno oceno, tako po presoji sodišča ni bilo spoštovano temeljno načelo materialne resnice, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, tudi ob upoštevanju načela proste presoje dokazov, po katerem mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je lahko vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

Pritožnica ne uveljavlja, da država ni v skladu z ustavnimi zahtevami in zahtevami iz mednarodnih pogodb poskrbela za blaginjo otrok. Ker po veljavni ureditvi tožnica kot otrok ni mogla pridobivati dohodkov, ampak so bili za njeno preživljanje dolžni poskrbeti starši, je pravilno sklepanje sodišča v izpodbijani sodbi, da med zatrjevanim primanjkljajem sredstev, potrebnih za njeno preživljanje, in izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva ni pravno relevantne vzročne zveze. Ker zaznamovanost, ki jo je doživljala tožnica, ne preide čez noč, je prepričljiv tudi zaključek, da ji je škoda nastajala do konca osnovne šole in ne že z dnem ureditve stalnega prebivališča. Tedaj je namreč prešla v novo okolje in dobila priložnost, da na novo vzpostavi socialne stike. Na pravilnost ugotovitev ne vpliva toženkina pritožbena ocena, da je tožnica socialno neenakost bolj občutila kasneje kot v obdobju izbrisa. Toženkino mnenje namreč ne vpliva na obstoj in intenzivnost tožničinega doživljanja prikrajšanja v obdobju izbrisa. Otrok ob vstopu v osnovno šolo potrebuje stik s širšim okoljem in občutek vključenosti v družbo vrstnikov.

Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v tem obdobju dalje ni izpolnjen, ker v primeru tožnika niso podani razlogi za upravičeno odsotnost, ki so določeni v tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da če neka oseba ni pridobila vizuma, to ni razlog upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena citiranega zakona. Upravičen razlog bi bil, če bi bila oseba zavrnjena pri vstopu v Republiko Slovenijo. Tožnik pa tudi po koncu vojne takoj vizuma niti ni poskušal pridobivati, kasneje pa ga je dobil. Ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da bi mu vojne razmere preprečevale, da bi se lahko vrnil v Republiko Slovenijo in v njej živel, saj bi se tudi v primeru, če bi se mobilizacija štela kot razlog upravičene odsotnosti, lahko po koncu vojne vrnil. Sodišče tudi ni moglo slediti navedbam tožeče stranke na glavni obravnavi, da je tožnik Slovenijo zapustil zaradi posledic izbrisa, saj je na zaslišanju v upravnem postopku povedal, da je Slovenijo zapustil prostovoljno in da je to, da je izbrisan, izvedel iz medijev nekje 1992.

Termin "v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela" pomeni življenje na območju Slovenije z vsemi atributi, ki ga sestavljajo, in zajema tako profesionalno oziroma poklicno življenje, obveznosti in ugodnosti, kot tudi mrežo odnosov, ki sestavljajo družinske in druge zasebne vezi. Življenje tvori paleta osebnih, družinskih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov, vse to pa predstavlja dejansko življenje posameznika.

Upravni organ je v okviru svoje pristojnosti že odločal o vprašanju stalnega prebivališča tožnikov v Sloveniji v času od izbrisa dalje, zato je pravdno sodišče na vsebino te odločitve v okviru reševanja predhodnega vprašanja vezano (13. člen ZPP). Če upravna odločba v upravnem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče zaradi načela prirejenosti postopkov njene pravilnosti ne more preizkušati. Stališče sodišča prve stopnje iz 11. točke izpodbijane sodbe, da v ničemer ni vezano na odločbo, izdano v upravnem postopku, je zato zmotno, sodišče pa se je neutemeljeno ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti izbrisa iz registra zaradi prostovoljne izselitve družine. Ker sta tožnika v upravnem postopku že dokazala, da sta imela v času izbrisa, čeprav sta se nahajala v tujini, tu stalno prebivališče in ju je toženka nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, je predmet obravnavanega postopka le vprašanje, kakšna škoda, ki je v vzročni zvezi z nezakonitim in nedopustnim ravnanjem države, jima je nastala in ali ta presega znesek že priznane pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP. Dokazno breme za izkaz obstoja in višine škode, pa tudi vzročne zveze, je

Izhajajoč iz načela prirejenosti postopkov (upravnega in civilnega) oziroma vezanosti na pravnomočne (upravne) odločbe, je ugotavljanje upravičenosti iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v pristojnosti upravnega organa, kar pomeni, da izpolnjenosti pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji sodišče v pravdnem postopku ne more (ponovno) ugotavljati. Neizkazanost položaja upravičenca vodi k presoji o neobstoju aktivne stvarne legitimacije za tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje ali, ki je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za določitev denarne odškodnine, saj je iz predloženih dokazil razvidno, da je živel v Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da je imel v Sloveniji tudi prijavljeno stalno prebivališče oziroma, da si je uredil spremembo naslova stanovanja po takrat veljavnih predpisih, ki so urejali prijavo stalnega prebivališča.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk nepremoženjske škode. Pravilno je pojasnilo, da se pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP odmeri enotna odškodnina za to škodo, o čemer se je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Z uveljavitvijo ZUSDDD-B dne 24. 7. 2010 je bila omogočena ureditev statusa za celotno obdobje od izbrisa vsem izbrisanim osebam, ki si pred tem še niso uredile statusa za nazaj ali jim še ni bila izdana dopolnilna odločba. Pravna negotovost tožnice glede njene pravice za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa je bila torej odpravljena z uveljavitvijo ZUSDDD-B.

Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzr

Tožnica je z dopolnilno odločbo, ki jo je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve dne 25. 3. 2009 dokazala drugi pogoj, da je torej pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, kakor to določa ZTuj. Prav tako je bila tožnici 16. 3. 2009 izdana dopolnilna odločba, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da se šteje, da je imela tožnica v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 25. 9. 2007 in v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Trg , P..

Za uveljavljanje upravičenja do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem ne zadostuje odločba o priznani odškodnini na podlagi ZPŠOIRSP in iz tega izhajajoč status osebe izbrisane iz registra stalnih prebivalcev, temveč mora kandidat izkazati tudi dovoljenje za stalno prebivanje.

Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje. Okoliščina, da je bil izbris iz registra prebivalstva nezakonit, ne utemeljuje sama po sebi pomena zastavljenih vprašanj, saj je namen Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) odprava posledic (škode), ki je nastala zaradi izbrisa kot nezakonitega ravnanja države, v obravnavani zadevi pa gre za spor o posameznih vidikih pogojev, ki jih za izplačilo odškodnine določa zakon (izpolnjenost pogoja za pridobitev statusa upravičenca ali upravičenke).

Tožnik je v letu 1997 Republiko Slovenijo zapustil na podlagi lastne odločitve in ne zaradi posledic izbrisa, prav tako ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije. Tožnik je imel urejen status, dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je moral zapustiti Republiko Slovenijo, zaradi nezakonitega in neustavnega izbrisa.