UPRS Sodba I U 1502/2019-24

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je pooblaščenka tožnika podala vlogo za določitev denarne odškodnine na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). V skladu z drugim odstavkom 2. člena navedenega zakona je kot ena od kategorij upravičencev do odškodnine tudi tista kategorija upravičencev, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusov državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vložili vlogo za izdajo dovoljenja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bilo njihova vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanje kaznivih dejanj v skladu z določbami Zakona o državljanstvu Republike Slovenija ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Iz uradnih evidenc je razvidno, da je bilo tožniku 26. 2. 1992 odjavljeno stalno prebivališče iz naslova Ljubljana, ... Nadalje je iz uradne evidence razvidno, da je 11. 4. 2003 podal vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, a je bila vloga zavrnjena z odločbo z dne 10. 4. 2007, ki je postala pravnomočna 15. 6. 2007. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik spada v tako imenovano drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, nastale zaradi izbrisa, in mora v postopku izkazati dejansko življenje v Republiki Sloveniji od izbrisa 26. 2. 1992 do pravnomočnosti odločbe 15. 6. 2007, s katero je bila njegova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena.

2V upravnem postopku je bil tožnik zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu. Pri zaslišanju je med drugim povedal, da je Slovenijo zapustil prostovoljno. Ni mogel verjeti, da mora po 20 letih življenja v Sloveniji podajati vloge za dovoljenje za prebivanje ali za državljanstvo. V Slovenijo se ni imel več namena vrniti. Za vstop v Slovenijo je bil potreben vizum. Bil je tudi v vojski Republike Srbske in se iz strahu do vojnih dogajanj tudi po vojni ni upal potovati v Sarajevo za vizum. Med vojno je tudi delal, in sicer je bil 7 dni v službi in 7 dni v vojski in tako izmenično. Bil je vpoklican v vojsko Republike Srbske in se je moral javiti. Moral se je tudi boriti v vojni v Bosni in Hercegovini. Po zapustitvi Republike Slovenije je prvič ponovno prišel vanjo, ko je dobil vizo od 15. 12. 1998 do 15. 5. 1999. Razlog vrnitve pa je bil obisk otrok in je trajal približno en teden. Nazadnje je bil v Sloveniji pred približno dvema letoma, ko je bil na obisku pri otrocih in vnukih. Zaslišana je bila tudi tožnikova žena A.A., ki je povedala, da sta Slovenijo z možem zapustila poleti 1992 in po koncu vojne sta večkrat obiskala otroke v Sloveniji. Pooblaščenka je v postopku pred izdajo odločbe navedla, da ne drži, da naj tožnik ne bi izpolnjeval pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 do 15. 6. 2007. V Slovenijo se ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Bil je mobiliziran in je moral iti v vojsko. Prvi vizum je dobil šele 1998. in 1999. leta. Drži, da je prostovoljno odšel v Bosno in Hercegovino na obisk, ni pa se nato mogel vrniti v Republiko Slovenijo.

3Prvostopenjski organ meni, da pogoj dejanskega življenja v navedenem obdobju ni izpolnjen. Tožnik je Slovenijo zapustil prostovoljno, ni se imel namena vrniti, poleg tega pa se zaradi vojnih dogajanj tudi po vojni ni upal potovati, ker je bil v vojski Republike Srbske.

4Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi drugostopenjski organ med drugim navaja, da je tožnik kot razlog, da se ni vrnil v Republiko Slovenijo, navedel, da ni imel vizuma za vstop, vendar pa to ni eden izmed razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Nadalje je tožnik kot razlog, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo, navedel tudi vojne razmere na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ in ker je bil mobiliziran v vojsko Republike Srbske. Vendar po mnenju drugostopenjskega organa tudi ta razlog za upravičeno odsotnost ni izpolnjen. Vojne razmere v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ so sicer res lahko razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, vendar le, če oseba dokaže, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, pa so ji vrnitev vojne razmere preprečile. Tožnik pa ni potoval niti ni poskušal potovati proti Republiki Sloveniji in bil na tej poti ustavljen zaradi vojne. Celo določeno obdobje po koncu vojne v Bosni in Hercegovini se ni poskušal vrniti, kar je tudi sam izjavil. Vpoklic v vojsko Republike Srbske pa ni razlog, zaradi katerega bi bila tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije upravičena in s tem izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Sodelovanje v vojski Republike Srbske nima povezave z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

5Tožnik v tožbi navaja, da je bil tožnik mobiliziran in je moral iti v vojsko, kasneje pa ga v Republiko Slovenijo niso pustili, ker ni imel vizuma. Prvostopenjski organ bi moral ugotoviti, da je pogoj dejanskega bivanja izpolnjen. Tožnik je dejansko odšel iz Republike Slovenije prostovoljno, saj je bil tam njegov dom. V Slovenijo se je hotel vrniti, vendar se potem ni mogel zaradi vojne, nato pa zato, ker je za vstop potreboval vizum. Poskušal se je vrniti v Republiko Slovenijo, saj je tam imel otroke, vendar to ni bilo mogoče. Zaradi izbrisa je bilo poseženo v njegove osebnostne pravice. Predlaga, naj se zasliši njega in njegovo soprogo ter da naj se prvostopenjska odločba spremeni tako, da se zahtevi za določitev denarne odškodnine ugodi, podrejeno pa, naj se odločba odpravi in vrne zadeva prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih predlaga tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi navaja iste razloge, kot jih je navedel že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, tožena stranka pa je v svoji odločbi obrazložila, zakaj ne sodi med upravičence do povračila škode zaradi izbrisa in pri tem tožena stranka vztraja in razlogov v izogib ponavljanju ne navaja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Sodišče je v navedeni zadevi razpisalo glavno obravnavo, na kateri je tožeča stranka ponovno navedla, da se v Slovenijo tožnik ni mogel vrniti zaradi vojne, nato pa zato, ker je potreboval vizume. Slovenijo je zapustil zaradi posledic izbrisa in je bil brez veljavnih dokumentov. Sodišče je na glavni obravnavi dopustilo dokaz z vpogledom v upravni spis ter v listine sodnega spisa A1-A7 in B1-B2. Tožnik je tudi predlagal, naj sodišče zasliši njega in njegovo soprogo, vendar pa sodišče teh dokazov na obravnavi ni izvedlo, ker sta bila oba že zaslišana v upravnem postopku in ni razloga, da bi v konkretnem primeru ista dokaza sodišče izvedlo še enkrat. Tožnik je namreč zgolj predlagal zaslišanja tožnika in njegove soproge, ni pa pojasnil, zakaj bi bilo to zaslišanje pred sodiščem drugačno kot pred upravnim organom. Zgolj dejstvo, da je nek dokaz že izveden v upravnem postopku, sicer še ni razlog, da ga sodišče ne bi izvedlo tudi v upravnem sporu, če bi ocenilo, da je to potrebno. Vendar pa je ob vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je upravni organ pri zaslišanju obeh oseb postavil vsa ključna vprašanja, ki so bila potrebna za odločitev v navedeni zadevi, da je bilo zaslišanje dovolj temeljito izvedeno in ni razloga, da bi sodišče isti zaslišanji izvedlo še enkrat. Prav tako ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1383/2017, ki ga je pooblaščenka tožnika predlagala na sami glavni obravnavi, saj tega dokaza tožnik v upravnem postopku ni predlagal in pooblaščenka niti ni navedla, zakaj tega dokaza ni navedla že v upravnem postopku ter gre tako v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za nedovoljeno tožbeno novoto. Ne glede na navedeno pa je pooblaščenka navedla, da iz tega pravdnega spisa izhaja, da je tožnik pravočasno v letu 2003 podal vlogo za sprejem v državljanstvo. Med strankama ni sporno dejstvo, da je odločba o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo pravnomočna, zato po presoji sodišča dokaz z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani v navedeni zadevi niti ni potreben.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9ZPŠOIRSP v drugem odstavku 2. člena med drugim določa, da je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tudi tista oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu vložila vlogo za sprejem v državljanstvo in je bila njena vloga zavrnjena, razen če je bila zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanje kaznivih dejanj in ob hkratnem izpolnjevanju pogoja, da je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela (prva, druga in tretja alineja drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP). Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, da je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo in da je bila ta vloga zavrnjena. Sporen pa je pogoj dejanskega življenja iz tretje alineje drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v obdobju od 26. 2. 1992 do 15. 6. 2007.

10Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v tem obdobju dalje ni izpolnjen, ker v primeru tožnika niso podani razlogi za upravičeno odsotnost, ki so določeni v tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da če neka oseba ni pridobila vizuma, to ni razlog upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena citiranega zakona. Upravičen razlog bi bil, če bi bila oseba zavrnjena pri vstopu v Republiko Slovenijo. Tožnik pa tudi po koncu vojne takoj vizuma niti ni poskušal pridobivati, kasneje pa ga je dobil.

11Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali se tožnik ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer, kar pa je razlog upravičene odsotnosti iz četrte alineje tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na to, da je bil mobiliziran v vojsko Republike Srbske in se zaradi tega šteje, da je podana upravičena odsotnost iz tega razloga. Tožena stranka pa nezmožnost vrnitve zaradi vojnih razmer razlaga v tem smislu, da je ta razlog podan, če oseba dokaže, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, pa so ji vrnitev vojne razmere preprečile. ZPŠOIRSP ne opredeljuje, kaj pomeni pojem, da se nekdo ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer, zato je po presoji sodišča ta razlog upravičene odsotnosti treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera. V obravnavani zadevi je s tem v zvezi treba upoštevati, da je tožnik na zaslišanju izjavil, da je Slovenijo zapustil prostovoljno. Četudi bi se upoštevalo, da je vpoklic v vojsko v času vojne upravičen razlog odsotnosti, kar je razlaga, ki je v korist tožniku, pa je v konkretnem primeru po drugi strani treba upoštevati tudi to, da je bil tožnik odsoten celotno obdobje od 26. 2. 1992 do 15. 6. 2007, vojna v Bosni in Hercegovini pa je trajala le določeno časovno v obdobju med letoma 1992 do 2007 (konkretno do decembra 1995). Po koncu vojne v Bosni in Hercegovini od konca leta 1995 do pravnomočne zavrnitve vloge za sprejem v državljanstvo v letu 2007 pa vojne razmere niso mogle več preprečevati tožniku, da bi se vrnil v Republiko Slovenijo, še zlasti ob tem, ko je povedal, da se je v Republiko Slovenijo vračal zgolj zaradi obiska otrok in vnukov. Vse navedene okoliščine pa kažejo na to, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da bi mu vojne razmere preprečevale, da bi se lahko vrnil v Republiko Slovenijo in v njej živel, saj bi se tudi v primeru, če bi se mobilizacija štela kot razlog upravičene odsotnosti, lahko po koncu vojne vrnil. Sodišče tudi ni moglo slediti navedbam tožeče stranke na glavni obravnavi, da je tožnik Slovenijo zapustil zaradi posledic izbrisa, saj je na zaslišanju v upravnem postopku povedal, da je Slovenijo zapustil prostovoljno in da je to, da je izbrisan, izvedel iz medijev nekje 1992.

12Ob upoštevanju vsega navedenega je torej odločitev prvostopenjskega organa pravilna in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K točki II izreka:

13Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).