UPRS Sodba I U 722/2022-19

I. Tožba se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana, št. 492-1579/2014-22 z dne 1. 2. 2016, odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP, Uradni list RS, št. 99/13), odločila, da se zahtevek tožnice, roj. ... 1964 v Bistrici (BiH), za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, zavrne.

2V predhodnem postopku je drugostopenjski organ ugodil pritožbi tožnice in je organu prve stopnje naložil, da v ponovnem postopku ugotovi, katera evidenca (ročna ali računalniška) izkazuje pravilno dejansko stanje glede prenehanja prijave stalnega prebivališča v Sloveniji. Računalniška evidenca izkazuje, da je vlagateljici zahtevka dne 26. 2. 1992 prenehala prijava stalnega prebivališča v Sloveniji. Ročno vodena evidenca pa izkazuje, da je vlagateljica dne 11. 8. 1993 sama odjavila stalno prebivališče v Sloveniji. Omenjeni evidenci ne izkazujeta enakega dejanskega stanja.

3V ponovnem postopku je prvostopenjski organ pri preverjanju uradnih evidenc ugotovil, da imenovana spada v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, nastale zaradi izbrisa (druga točka 2. člena ZPŠOIRSP). Iz vpogleda v Register stalnega prebivalstva je razvidno, da je bila A. A. dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in da je dne 11. 8. 1993 odjavila stalno prebivališče iz naslova B. na novi naslov C., Bosna in Hercegovina. Slednje je razvidno iz lastnoročno podpisane izjave na obrazcu »prijava, odjava stalnega prebivališča«, ki se hrani v arhivu registra stalnega prebivalstva Slovenije. Iz vpogleda v register državljanstev Republike Slovenije je razvidno, da je imenovana dne 28. 9. 1992 zaprosila za pridobitev državljanstva Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Slovenije in da je bila njegova vloga zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0301-11/09-XVII-330.613 z dne 10. 9. 1998, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 1998. Iz vpogleda v register tujcev ni razvidno, da bi imenovana kadarkoli vložila zahtevek za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja tujca v Sloveniji.

4Zaradi ugotavljanja pogoja dejanskega življenja A. A. v Republiki Sloveniji od dne izbrisa 26. 2. 1992 do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva z dne 8. 12. 1998 je upravni organ zaprosil za pravno pomoč Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu. Veleposlaništvo Slovenije je vlagateljico povabilo na razgovor, kjer je dne 3. 2. 2015 na zapisnik podala izjavo pod kazensko in materialno odgovornostjo glede svojega dejanskega bivanja v Sloveniji. Iz njene izjave izhaja, da je Slovenijo zapustila v avgustu leta 1993 skupaj s celotno družino (s soprogom in dvema sinovoma) in da so v začetku devetdesetih let vložili vlogo za pridobitev državljanstva, da odgovora niso prejeli do leta 1993; nato sta oba z možem v letu 1993 ostala brez dela, niso imeli urejenega statusa v Sloveniji si ga tudi niso poskušali urejati po svojem odhodu iz Slovenije in da ves čas po odhodu iz Slovenije bivajo v Bosni in Hercegovini.

5Zaradi dodatne razjasnitve okoliščin in vzroka zapustitve Slovenije v letu 1993 je upravni organ zaprosil za pravno pomoč Upravno enoto Laško, da kot pričo zasliši prosilkinega moža Č. Č., ki je dne 25. 3. 2015 podal na zapisnik 021-14/2015-3 izjavo. Iz njegove izjave izhaja, da je družina zapustila Slovenijo, ker sta oba z ženo izgubila delo. Pojasnil je, da je on tri mesece po osamosvojitvi v službi, kjer je bil zaposlen, dal odpoved, ker je plača zamujala en mesec, naslednji mesec pa je niso prejeli, ter da je njegova žena A. A. delala v Sloveniji še do julija oz. avgusta leta 1993 in je bila zaposlena pri D. ter da je ona imela delovno vizo. Nadalje je pojasnil, da samo ženina plača ni zadoščala za preživljanje družine, zato je tudi žena dala odpoved v službi in so se odločili za vrnitev v Bosno in Hercegovino. Priča je predložila še listinska dokazila in sicer izpis zavarovanj v Sloveniji zase, iz česar je razvidno, da mu je zaposlitev pri E., d. o. o. prenehala 29. 7. 1991 in fotokopijo delovne knjižice za ženo A. A., kjer je razvidno, da je ženi zaposlitev v Sloveniji prenehala 10. 8. 1993. Priča še navaja, da se je on leta 2008 vrnil v Slovenijo in si uredil status, ostali člani družine pa so ostali v Bosni in Hercegovini.

6Upravni organ je na podlagi zgoraj naštetih dokazil, to je: vpogleda v uradne evidence, upoštevanja izjave stranke podane pred Veleposlaništvom RS v Sarajevu in izjave priče podane pred Upravno enoto Laško ter predloženih listinskih dokazil ugotovil, da Grahovac Pava izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP in sicer: da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva RS; da je bila njena vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve; ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva Slovenije.

7Upravni organ ugotavlja, da je odsotnost A. A. iz Slovenije trajala več kot leto dni in da imenovana ni dokazala izpolnjevanja dejanskega življenja v Sloveniji, saj ni izkazala razlogov za upravičeno odsotnost, kot jih določa 3. odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Na podlagi izjav stranke in priče je bilo ugotovljeno, da sta A. A. in njen mož prostovoljno dala odpoved v službi iz razloga, ki ni bil posledica izbrisa, da je imela vlagateljica zahtevka še v letu 1993 delovno dovoljenje in je opravljala svojo službo in da se je družina prostovoljno odločila zapustiti Slovenijo in so pred odhodom v letu 1993 tudi uredili odjavo prebivališča v Sloveniji.

8Nadalje prvostopenjski organ pojasnjuje, da je stranki bila preko pooblaščenca Č. Č. seznanjena z ugotovitvami v postopku, ki je bil vročen pooblaščencu dne 15. 5. 2015. Hkrati ji je bila dana možnost, da se glede ugotovitev opredeli in dokaže nasprotno. Upravni organ pravi, da v odgovoru na seznanitev stranka ni navedla novih dejstev in predložila novih dokazil, ki bi vplivala na drugačno odločitev.

9V ponovnem postopku je upravni organ dodatno pridobil fizični izvod ročne evidence, to je gospodinjske kartoteke za družino A. od KU F., iz katerega je razvidno, da je bilo družini odjavljeno stalno prebivališče dne 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena takrat veljavnega Zakon o tujcih, ravno tako je zabeležen datum odjave bivališča, iz katerega je razvidno, da je družina odjavila bivališče v Sloveniji dne 11. 8. 1993 z namenom prijave bivališča v Bosni in Hercegovini. Enaki podatki so bili preneseni in zabeleženi tudi v računalniški evidenci registra stalnega prebivališča, kar je upravni organ ugotovil na podlagi pisne preverke z dne 29. 4. 2015 in ponovnega vpogleda v računalniško evidenco registra prebivalstva dne 3. 2. 2016. Kot dejanski datum odjave prebivališča je upravni organ štel datum izbrisa 26. 2. 1992, kar je bilo v skladu s takratno zakonodajo in prakso, osebe, ki so se po izbrisu odločile za selitev v tujino, pa so bivališče ponovno odjavljale z navedenim obrazcem zaradi urejanja bivališča v tujini. Upravni organ v ponovnem postopku ugotavlja, da sta računalniška in ročna evidenca za družino A. usklajeni, da je bila družina izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in da je družina odjavila stalno prebivališče v Sloveniji z obrazcem »odjava stalnega prebivališča« dne 11. 8. 1993. V ponovnem postopku organ ni ponovno ugotavljal dejanskega bivanja prosilca v Sloveniji od dneva izbrisa do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva, saj ocenjuje, da je bilo to dejstvo v postopku že ugotovljeno in stranki tudi dana možnost, da se glede tega izjasni. Ponovno je bilo ugotovljeno na podlagi že naštetih dokazil, da A. A. izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP in sicer: da je bila izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS; da je bila njena vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve; ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva Slovenije. Ugotovljeno je, da je družina A. bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, da je dejansko živela v Sloveniji še do 11. 8. 1993, ko je Slovenijo zapustila na podlagi lastne odločitev in ne iz razlogov, navedenih v 3. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, ki določajo, kaj šteje pod upravičeno več kot enoletno odsotnost iz Slovenije in omogoča izpolnjevanje pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji. A. A. bi morala dokazati dejansko bivanje v Sloveniji do datuma pravnomočnosti zavrnilne odločbe o državljanstvu, to je do 8. 12. 1998, česar pa ni dokazala, zato ne more biti upravičenec do odškodnine.

10V pritožbi je tožnica uveljavljala, da so ugotovitve upravnega organa glede izpolnjevanja pogoja iz 3. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP napačne, saj iz zapisnika o zaslišanju priče Č. Č. št. 021-14/2015-3 z dne 25.03.2015 izhaja, da so Slovenijo zapustili vsi štirje člani družine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in tudi ker sina G.ni mogla vpisati v 1. razred osnovne šole, saj ta ni imel državljanstva. Nadalje iz zapisnika izhaja, da je Č. Č. tri mesece po osamosvojitvi ostal brez službe, ker mu delodajalec ni izplačeval plač, zaradi česar je dal zakonito odpoved, nato pa ni mogel dobiti zaposlitve. Ker je tako ostala zaposlena le A. A., njena plača pa ni zadoščala za vse stroške, otroka sta namreč hodila v vrtec, živeli pa so v najemniškem stanovanju, za katerega so plačevali najemnino, so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo. Vrniti so se morali v Bosno in Hercegovino, kjer je bila vojna.

11Ker je bila do leta 1996 v BiH vojna, je bilo težko priti iz države, hkrati so jim potekli tudi potni listi, pa niso mogli dobiti novih. Č. Č. se je vrnil v Slovenijo v letu 2008, najprej si je uredil začasno bivanje, saj je dobil v Slovenijo zaposlitev. Za ženo in otroke statusa ni mogel urediti, ker pogojev po zakonu niso izpolnjevali. V letu 2013 je zaprosil in dne 27. 8. 2013 tudi pridobil dovoljenje za stalno bivanje, nato pa mu je bilo s posebno odločbo št. 214- 157/2013-6 z dne 1. 10. 2013 priznano dovoljenje za stalno bivanje od 26. 2. 1992 do 27. 8. 2013 ter na podlagi tega tudi odškodnina zaradi izbrisa z odločbo št.: 492- 1309/2014-3 z dne 6. 10. 2014 u.p.: MNZ-UE0181-P2.

12Glede na navedeno nedvomno izhaja, da ni pravilna ugotovitev Upravnega organa, da sta A. A. in Č. Č. prostovoljno dala odpoved v službi iz razloga, ki ni bil posledica izbrisa, ampak ravno nasprotno. Č. Č. je zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ki mu ni izplačeval plač, podal odpoved iz zakonitega in upravičenega razloga in ne prostovoljno. Družina samo s plačo A. A. ni mogla preživeti, Č. Č. zaradi izbrisa ni mogel dobiti nove zaposlitve, enega otroka pa niso mogli vpisati v šolo, ni imel državljanstva Republike Slovenije, tako kot tudi ne ostali člani družine, saj o njihovem zahtevku za državljanstvo ni bilo odločeno in so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo, v katero pa se nato zaradi vojne niso mogli vrniti, hkrati pa se niso prostovoljno odločili zapustiti Slovenijo, kot to napačno ugotavlja Upravni organ. Tako so razlogi, da se je celotna družina A. izselila in Slovenije, in da se vanjo ni mogla vrniti pred potekom enega leta od odhoda, v celoti posledica izbrisa, saj kot to ugotavlja sam upravni organ, je A. A. že dne 28. 09. 1992 zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije, o čemer pa do odhoda v letu 1993 ni bilo odločeno, pred tem pa je bil izbris že opravljen in tako ni imela podlage za bivanje v Sloveniji. Poleg navedenega pa so vsem družinskim članom po odhodu potekli potni listi in posledično niso imeli pravice vstopiti na ozemlje Slovenije. Da je temu tako, potrjuje tudi dejstvo, da se je Č. Č. sam vrnil v Slovenijo v letu 2008, dobil delo, si uredil status in s tem pridobil tudi pravico do povračila škode, nastalo zaradi izbrisa, kar izhaja iz odločbe. Tako je povsem logično in razumljivo, da se ostali člani družine A. A., N. N. in G. G. sočasno z očetom niso mogli vrniti v Slovenijo, saj mati nepreskrbljenih otrok ni mogla zapustiti samih v BiH, poleg tega pa ni imela ustreznih dokumentov niti zaposlitve, ki bi ji to omogočala. Iz enakih razlogov se z očetom nista mogla vrniti niti H. H. in G. G. Tako je v celoti izkazana upravičena odsotnost in sicer sta izpolnjena dva pogoja oziroma razloga iz 3. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, da je A. A. zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz stalnega prebivalstva, saj ni pridobila državljanstva Slovenije, čeprav je bilo zanj zaprošeno, hkrati pa se ni mogla vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer v BiH.

13Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ministrstvo meni, da je organ prve stopnje na podlagi navedenega pravilno ugotovil, da pritožnia izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in sicer, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, da je vložila vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in da ji je bila le-ta z odločbo ministrstva zavrnjena, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (26. 2. 1992) do pravnomočnosti zavrnilne odločbe, izdane v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije (8. 12. 1998). Tako kot organ prve stopnje tudi ministrstvo meni, da je odsotnost pritožnice iz Slovenije, ki še vedno traja, daljša od enega leta, pritožnica pa tudi ni dokazala razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kot jih v tretjem odstavku 2. člena določa ZPŠOIRSP. Ministrstvo ugotavlja, da iz izjave pritožnice in njenega moža na zapisnik jasno izhaja, da sta oba v službi sama, prostovoljno, dala odpoved in da so leta 1993 kot družina Republiko Slovenijo prostovoljno zapustili. Glede na navedeno je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da pritožnica ne sodi med upravičence do povračila škode, saj v obdobju od izbrisa (26. 2. 1992) do pravnomočne odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo v Sloveniji (8. 12. 1998) ni dejansko živela.

14V tožbi tožnica pravi, da sta z možem Č. Č. in dvema otrokoma živela v Ljubljani v najetem stanovanju. Č. Č. je dal tri mesece po osamosvojitvi odpoved v službi, saj je plača zamujala en mesec, naslednji mesec, pa je ravno tako niso prejeli. Kljub prizadevanju in vztrajnem iskanju ni mogel dobiti zaposlitve. A. A. je še vedno delala v Sloveniji, in sicer do julija oz. avgusta 1993 v D., imela je namreč »delovno vizo«. Ker samo njena plača ni zadostovala za preživljanje družine, otroka sta namreč hodila v vrtec, živeli pa so kot že omenjeno v najemniškem stanovanju, za katerega so plačevali najemnino, je bila tudi ona prisiljena dati odpoved in zapustiti Slovenijo. V začetku devetdesetih let so namreč vsi v družini vložili vlogo za pridobitev državljanstva Slovenije, odgovora pa do leta 1993, ko sta oba starša ostala brez dela, ni bilo. Zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tako tudi G. G. niso mogli vpisati v 1. razred osnovne šole, saj ta ni imel državljanstva. Takšne krute življenjske okoliščine in neurejen status tožeče stranke in njenih družinskih članov v Sloveniji zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva so tožečo stranko in njeno družino prisilil v to, da so v letu 1993 vsi skupaj zapustili Slovenijo in se vrnili v BiH. Vrniti so se morali v BiH, Bosanska Dubica, kjer je bila vojna. Potni listi so jim potekli, novih pa niso mogli dobiti. Kasneje se je mož v letu 2008 vrnil v Slovenijo, urediti si je začasno bivanje in zaposlitev, za ženo in otroke pa mu ni uspelo urediti zadev, ker pogojev niso izpolnjevali. V letu 2013 je dobil dovoljenje za stalno prebivanje in tudi odškodnina za izbris.

15Glede na navedeno je jasno, da v predmetni zadevi ne gre za prostovoljno odločitev tožeče stranke in njene družine zapustiti Slovenijo, ampak je ta v celoti in izključno posledica izbrisa. Tožeča stranka je namreč že dne 28. 9. 1992 zaprosila za državljanstvo Slovenije, o čemer pa do odhoda v letu 1993 ni bilo odločeno, pred tem pa je bil izbris že opravljen in tako ni imela niti zakonite podlage za bivanje v Sloveniji. Ker njenemu možu delodajalec ni izplačeval plače po pogodbi, je dal odpoved. Vsi so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo, potekli so jim tudi potni listi. Tako je povsem logično in razumljivo, da se ostali člani družine in tožeča stranka sama, niso mogli vrniti v Slovenijo sočasno z očetom, saj je bil tožnik takrat še nepreskrbljen otrok v BiH, poleg tega pa tudi ni imel skupaj z mamo in bratom ustreznih dokumentov, ki bi mu to omogočalo. Iz teh navedb izhaja, da je izpolnjen tudi 3. odstavek istega člena (pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji), in sicer tako prva, kot tudi četrta alineja. V tožbi se sklicuje tudi na odločbo, s katero je bila tožnikovemu očetu priznana odškodnina zaradi izbrisa. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnice. Naslovnemu sodišču predlaga, da odpravi odločbo in da se organu naloži, da izda pozitivno odločbo o dodelitvi denarne odškodnine z obrestmi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

16V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

17Tožba je utemeljena.

18Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 822/2016-6 z dne 29. 8. 2018 tožbi H. H. (sina tožnice) ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek iz razloga, ker sta oba organa nepravilno upoštevala izjave tožnika in prič oziroma sta te izjave nepravilno razlagala glede na materialno-pravne vidike potrebnega obravnavanja okoliščin v zvezi z zapustitvijo Slovenije s strani tožnice in njene družine kot posledice izbrisa. Zato sodišče v izhodišču oziroma v nadaljevanju te sodbe ponavlja utemeljitev iz zadeve I U 822/2016-6, ki je enako relevantna tudi v tej zadevi. Temu pa bo v drugem delu obrazložitve te sodbe dodalo še razlogovanje iz sodne odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022, ki je bistvena za ta upravni spor.

19Tako kot v zadevi I U 822/2016-6 tudi v tej zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnica skupaj z možem in sinovoma izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Upravna organa sta se med drugim oprla na izjavo Č. Č., da sta oba z ženo izgubila delo oziroma da je njen mož tri mesece po osamosvojitvi dal odpoved v službi, ker je plača zamujala en mesec, naslednji mesec pa je tudi niso prejeli in ker njena plača ni zadoščala za preživljanje družine, so se odločili za vrnitev v BiH. Upravna organa se tako opirata na ugotovitev, da tožnica in njen mož nista zapustila Slovenije kot posledica izbrisa, ampak sta prostovoljno dala odpoved delovnih razmerij.

20To ni dovolj natančno povzemanje izjav priče in tožnice glede na materialno-pravni pomen ugotavljanja okoliščin o zapustitvi Slovenije kot posledice izbrisa. Priča Č. Č. je na izrecno vprašanje uradne osebe, ali so Slovenijo zapustili zaradi izbrisa, odgovoril, da so Slovenijo zapustili zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in tudi, ker sina G. G. ni mogel vpisati v 1. razred osnovne šole, ker ni imel državljanstva. V nadaljevanju zaslišanja je priča še povedala, da je „zaradi izbrisa imel težave glede zaposlitve“ in da so bili prisiljeni oditi v BiH, čeprav je bila tam vojna. Če bi tožena stranka kljub tej izjavi, ki je drugačna, kot sta jo povzela organa v upravni odločbi, vseeno odločila negativno, bi morala to izjavo, tako kot je bila ta izjava podana, vključiti v dokazno oceno, pa je ni.

21Skladno z omenjeno pričo je izpovedala tudi tožnica - in sicer, da do sredine leta 1993 niso prejeli nobenega odgovora glede prošnje za državljanstvo. Dejala je: „Tako nismo imeli urejenega statusa in smo morali zapustiti Slovenijo.“ Tudi ta izjava, ki je tožena stranka ravno tako ni vključila v dokazno oceno, kaže na to, da so morebiti tožniki zapustili Slovenijo „zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva,“ kar je pogoj iz prve alineje tretjega odstavka člena iz 1.č ZUSDDD. Na posebno vprašanje, ali ste prostovoljno zapustili Slovenijo, je tožnica odgovorila, da so Slovenijo morali zapustiti, ker jim je poteklo bivalno dovoljenje.

22Ker je upravni organ kljub tem izjavam ugotovil, da tožnica ni zapustila Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer zgornjih dejstev, ki govorijo v prid vlogi tožnice, ni vključil v dokazno oceno, ni upošteval načela materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, za kar pa je treba upoštevati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP). To načelo pa pomeni, da mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

23Upravno sodišče je v zadevi I U 822/2016-6 tudi upoštevalo, da so se tožniki v opredelitvi do ugotovitev organa z dne 22. 5. 2015 sklicevali na dejstvo, da je upravni organ z odločbo priznal odškodnino zaradi izbrisa tožničinemu možu. Nanjo se je sklicevala tožnica tudi v pritožbi, a je drugostopenjski organ kršil določbo 2. odstavka 245. člena ZUP, ker na ta pomemben pritožbeni argument ni odgovoril. Tožnica se na omenjeno odločbo sklicuje tudi v tožbi. Tožena stranka tako ni odgovorila na argument, kako to, da je bila tožničinemu možu priznana odškodnina zaradi izbrisa, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožničinega moža in tožnice z vidika ZUSDDD. S tem, ko upravni organ ni odgovoril na omenjeni argument tožnice, ji je tudi nedopustno omejil pravico do izjave oziroma obrambe v postopku. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZUP mora stranka dobiti možnost, da je izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev pred izdajo upravnega akta. V konkretnem primeru pa je bila ta pravica tožnice v navedenih elementih zgolj navidezna.

24S to presojo Upravnega sodišča v zadevi I U 822/2016-6 se deloma ujema sodna odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo prvotno sodbo Upravnega sodišča št. I U 711/2016 z dne 17. 5. 2017 v zvezi s tožbo tožnice, razveljavilo pa je tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 821/2016 z dne 17. 5. 2017 v zvezi s tožbo tožničinega sina G. G. Ustavno sodišče je sodbi razveljavilo, ker sodišče v omenjenih dveh primerih v sodbah ni pojasnilo, zakaj naj bi bile okoliščine, s katerimi sta pritožnika utemeljevala razloge za zapustitev države, pravno nepomembne oziroma ker Upravno sodišče ni odgovorilo na konkretne navedbe pritožnikov, „ključne za odločitev o izpolnjevanju pogoja dejanskega življenja in za presojo upravičene odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije“.¹

25Vendar pa je šlo Ustavno sodišče še dlje od sodne presoje Upravnega sodišča v zadevi I U 822/2016 z dne 29. 8. 2018, kajti ob tem, da je v 13. odstavku obrazložitve izpostavilo ista pravno relevantna dejstva iz izjav tožnikov, kot jih je izpostavilo tudi Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 822/2016-6, je Ustavno sodišče zavzelo tudi stališče oziroma oceno, da „odločitev družine, da zapusti Slovenijo, ni bila prostovoljna.“ Ustavno sodišče je namreč za pravno relevantna dejstva štelo, da so pritožniki navedli, da so Slovenijo zapustili avgusta 1993, ker zaradi izbrisa niso imeli več pravne podlage za bivanje v Sloveniji, da tožničin mož zaradi izbrisa ni mogel dobiti nove zaposlitve in da zato niso imeli ustreznih sredstev za preživljanje, da je bil sinu zaradi izgube dovoljenja za bivanje zavrnjen vpis v osnovno šolo, da so jim potekli potni listi in da se niso mogli več vrniti v Slovenijo, vrnitev pa jim je preprečevalo tudi vojno stanuje v BiH.² Ustavno sodišče je namreč v omenjeni odločbi posledice oziroma okoliščine, ki so sledile izbrisu, interpretiralo široko, kot razne oblike socialne in ekonomske negotovosti, in jih ni razlagalo ozko,³ in iz česar je izpeljalo, da je različen splet teh okoliščin nedvomno lahko vplival na odločitev posameznika, da zapusti Slovenijo.⁴ Ustavno sodišče je to razlago postavilo v kontekst cilja poprave kršitve človekovih pravic in izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji.⁵

26Ker se je Ustavno sodišče v predmetni zadevi že izreklo o vsebini spora in o pravno relevantnih dejstvih, ki so jih navajali člani družine A. v pravnih in sodnih postopkih, je sodišče tožbi v tem upravnem sporu ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila materialno-pravno odločilo drugega odstavka 3. člena ZPŠOIRSP in je tudi kršila omenjena določila splošnega upravnega postopka (4. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče ni zaslišalo tožnice, ker to ni bilo potrebno glede na citirana stališča ustavnega sodišča (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je sodišče upoštevalo tudi kriterije za sojenje na glavni obravnavi, kot ti izhajajo iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi prakse Evropskeag sodišča za človekove pravice (sodba Velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal, odst. 190-191).

27Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe. Pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča, izražena v tej sodbi, glede vodenja postopka in glede razlage in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

28Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

¹ Odločba Ustavnega sodišča Up-430/19-13, Up-432/19-14, 19. 5. 2022, odst. 15.
² Ibid. odst. 13.
³ Ibid. odst. 12.
⁴ Ibid. odst. 12.
⁵ Ibid. odst. 8.