104. člen ZPIZ-1

Med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali bi toženka s postopkom oziroma podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala počakati do pravnomočne odločitve v socialnem sporu v zvezi z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu, je sodišče prve stopnje rešilo pravilno. Pravilno je štelo, da toženka tožnici ni preuranjeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi in da ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu.

Niti ZZRZI niti ZDR-1 ne določata obveznosti delodajalca, da delovno mesto najde, prav tako ne opredeljujeta vsebine poizvedb, ki naj jih delodajalec opravi pri drugih možnih delodajalcih. ZZRZI določa zgolj dolžnost preverbe možnosti zaposlitve delavca pri drugih delodajalcih, kar je logično, saj delodajalec, ki pogodbo odpoveduje, nima nikakršne možnosti vplivati na kadrovsko politiko drugega delodajalca. Določba 40. člena ZZRZI ne daje podlage za tolmačenje tožnice, da predstavlja ustrezno zaposlitev tudi zaposlitev na delovnem mestu, na katerem se zahteva nižja strokovna izobrazba. Takšnega tolmačenja pojma "ustreznosti zaposlitve" ne dopuščajo niti določbe ZDR-1, ki prav tako opredeljujejo pojem "ustrezno delo" oziroma "ustrezna zaposlitev" (npr. četrti odstavek 33. člena ZDR-1, peti odstavek 91. člena ZDR-1).

Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral v tožbenem zahtevku natančneje navesti, na katero delo naj ga tožena stranka reintegrira v posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, da tožnik ob postavitvi reintegracijskega zahtevka niti ni razpolagal z vsemi informacijami o tem, katera dela bi bila glede na veljaven akt o sistemizaciji pri toženi stranki zanj lahko ustrezna, je zahtevek pravilno oblikoval na način, da je zahteval poziv nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Takšen zahtevek ni nedoločen, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč edino možen. Od delavca ni utemeljeno pričakovati, da bo določil, za katero novo delo mora delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi, saj ob razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi „oživi“ odpovedana pogodba o zaposlitvi in je dolžnost delodajalca, da tako nastalo situacijo zakonito razreši.

Pritožba pravilno uveljavlja, da posebne zahteve tožene stranke po specifičnih kompetencah, ki niso bile opredeljene kot pogoj za zasedbo teh delovnih mest v aktu o sistemizaciji, ne morajo vplivati na presojo glede izpolnitve pogoja iz šestega odstavka 40. člena ZZRZI, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Glede vprašanja, ali je bil tožnik usposobljen za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, je bistveno le, ali je izpolnjeval splošna in posebna znanja, ki so bila za opravljanje dela potrebna glede na opise delovnih mest v aktu o sistemizaciji.

Izpodbijani odločbi o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do dela na delu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno sta dokončni in pravnomočni. Tožba zoper pravnomočen posamični upravni akt ni dopustna in je ni mogoče obravnavati po vsebini. V tem obsegu je, z izpodbijano I. točko izreka sodne odločbe, tožba na odpravo pravnomočne drugostopenjske odločbe in prvostopenjske odločbe iz procesnih razlogov zakonito zavržena.

Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

Ker tožnik pravice do delne invalidske pokojnine ni pridobil, še manj izplačila delne invalidske pokojnine, bi bilo nesprejemljivo, da mu do takrat ne bi pripadalo nadomestilo v polnem obsegu. Pri tem ni pomembna (sicer nekoliko nejasna) formulacija odločb imenovanega zdravnika v spornem obdobju.

Tožnik (invalid III. kategorije) je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto čistilec prostorov. Ker je tožena stranka to delovno mesto ukinila, tožnik dela ni mogel več opravljati. Tožena stranka zanj nima drugega ustreznega dela, zato je tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s 1. odstavkom 116. člena istega zakona, saj je izvedla postopek skladno z določbo 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 6. odstavkom 40. člena ZZRZI. Za uporabo teh določb pa je tožena stanka imela podlago v 3. odstavku 429. člena ZPIZ-2, po katerem se določbe 101., 102., 103. in 104. člena ZPIZ-1 uporabljajo do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Toženec je tožniku delno invalidsko pokojnino pravilno priznal šele po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (od 20. 1. 2011), ne pa že od dneva ugotovljene III. kategorije invalidnosti in priznanja pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega (od 4. 4. 2007). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu delna invalidska pokojnina prizna že od 4. 4. 2007 dalje.

Nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, se ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Okoliščina, da je tožnik po izdaji odločbe ZPIZ pri tožencu še opravljal delo v skladu z omejitvami, ne dokazuje, da je v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti še vedno obstajala potreba po opravljanju njegovega dela kot potreba po opravljanju dela, ki ga glede na odločbo zavoda lahko opravlja. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da toženec tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za delo, ki bi ustrezalo preostali delovni zmožnosti.

Če delodajalec delavcu ustno odredi opravljanje drugega dela, pa se s tem delavec ne strinja, mora pred vložitvijo tožbe postopati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Delavec je imel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno delo na točno določenem delovnem mestu, zato ga delodajalec z ustno odredbo ni smel napotiti na opravljanje drugega dela. Delavec bi lahko zakonito pričel z delom na drugem delovnem mestu le v primeru, če bi z njim delodajalec sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. V primeru spremembe delovnega mesta je namreč potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi brez odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen ko mora po členu 31/2 ZDR opravljati tudi drugo delo, kot na primer v slučaju naravnih ali drugih nesreč (144. člen ZDR, 171. člen ZDR). Do uveljavitve noveliranega 101. člena ZPIZ-1 (pričel je veljati 1.1.2004) je delodajalec lahko delovnega invalida III. kategorije premestil na novo delovno mesto le z njegovim soglasjem, torej tako, da je z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto (ni pa mu mogel podati niti redne odp

Čeprav se za kadrovsko vprašanje po 94. členu ZSDU šteje tudi odločanje o sprejetju ali spremembi sistemizacije delovnih mest, glede katere 91. člen ZSDU zahteva obvestilo svetu delavcev in skupno posvetovanje, v primeru, če gre le za spremembo števila zaposlenih na že sistemiziranem delovnem mestu, sodelovanje sveta delavcev ni potrebno. Zato v takem primeru ni mogoče izpodbijati individualne odpovedi PZ zaradi kršitve 91. člena ZSDU, sploh pa v primeru neusklajenih stališč delodajalec ni vezan na stališče sveta delavcev. Sklep kolegija tožene stranke o prenehanju potreb po delu skladiščnika odpremeljevalca ne pomeni spremembe sistemizacije, ki bi jo tožena stranka skladno z 8. členom ZDR morala poslati v mnenje sindikatom. Ker v spornem obdobju še nista veljali določbi 39. in 40. člena ZZRZI (redna odpoved PZ invalidu in zagotovitev drugega ustreznega dela), niti ne določbe od 102. do 105. člena ZPIZ - 1 - BPB 1 (odpoved PZ delovnemu invalidu zaradi invalidnosti ali poslovnih razlogov), je redna odpoved PZ s ponudbo nove pogodbe nezakonita, ker tudi v tem primeru veljajo določbe o varstvu