428. člen ZPIZ-2

Sdaj veljavni Pravilnik o poklicnih boleznih opredeljuje bolezni, pri katerih je ob izpolnjevanju verifikacijskih kriterijev mogoče ugotoviti poklicno bolezen, vendar okvare medvretenčne ploščice ali bolečine v križu z išiasom ne vsebuje. Sedanji Pravilnik temelji na priporočilih Komisije (EU) 2022/2337 z dne 28. 11. 2022 o evropskem seznamu poklicnih bolezni. Pred tem veljavni Pravilnik, ki je ključen za odločitev v tej zadevi, pa je med poklicne bolezni štel tudi bolezni hrbtenice, in sicer pod zaporedno št. 62 - okvaro medvretenčne ploščice in pod zaporedno št. 63 - kronična obolenja hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen. Ker so pri nastanku tožnikovih težav prisotni tudi nepoklicni dejavniki, gre za bolezen, ne pa za poklicno bolezen. Ključno pri tem je, da na okvaro medvretenčne ploščice vpliva več dejavnikov, in sicer starost, delo, ki ga zavarovanec opravlja, genetika kot najpomembnejši dejavnik, kajenje, življenjski slog (aktivnost zavarovanca), telesna teža in morebitne poškodbe.

Delavec glede na določbe ZPIZ-1 od delodajalca ne more zahtevati, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.

Ob ugotovitvi, da je bolezen pri tožniku posledica njegovega dolgoletnega dela varilca, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je bila poklicna bolezen podana že pred dokončnostjo odločbe toženca, pa čeprav so določene usmerjene preiskave vzrok bolezni potrdile kasneje. Sodišče ni vezano zgolj na dokaze, ki so ob izdaji sporne odločbe že obstajali, temveč se lahko ta dejstva ugotavljajo tudi z novimi dokazi.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je vzrok invalidnosti (ali je podana tudi poklicna bolezen) dejansko vprašanje, ki spada v strokovno področje izvedenca medicine dela, prometa in športa.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Tožnica je pri toženi stranki uveljavljala povrnitev stroškov za prevoz z osebnim vozilom ter za spremstvo. Na pregled na invalidsko komisijo (ki je odločala o tožničini zahtevi za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo) jo je spremljal mož. V 2. členu Sklepa o povračilu potnih stroškov je določeno, da imajo zavarovanci pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Sklep ne ureja situacije, ko je potreben prevoz iz kraja, kjer ni zagotovljenega javnega prevoza. V tem primeru je zato potrebno uporabiti Pravilnik o stroških v upravnem postopku. Niti Sklep niti sedaj veljavni ZPIZ-2 nista izključila upravičenost zavarovancev do povračila stroškov kilometrine v primeru, če redni prevoz s sredstvi javnega prometa ni zagotovljen. Pravilnik pa v prvem odstavku 6. člena s tem v zvezi določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, oziroma se ti stroški povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo vozi ob neprimernem času oziroma, če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka (na primer telesna okvara, bolezen, naravna nesreča) opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Ker