26. člen ZPIZ-1

Tožnik je bil v poslovnem registru od 20. 2. 2013 dalje vpisan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je imel status študenta. Skladno s 6. alinejo 26. člena ZPIZ-1 so bili študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov zavarovani zgolj za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru ne gre za obvezno zavarovanje, temveč za posebne primere zavarovanja, ki na dolžnost vključitve v zavarovanje in na priznanje lastnosti zavarovanca ne vplivajo. Toženec ga je zato zakonito vključil v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.

Tožena stranka je obdobje služenja vojaškega roka upoštevala pri izračunu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Gre za dodatno dobo, ki pa na samo odmero pokojnine nima nobenega vpliva. V zvezi z upoštevanjem nadomestil za čas začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) ni bistven znesek nadomestila, ki ga je prejemal tožnik, temveč je odločilna osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, ki jih je tožena stranka pravilno upoštevala pri odmeri starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se starostna pokojnina odmerila v višjem znesku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Poškodb pri delu oziroma poklicnih bolezni v zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, za katere poškodovanec ni zavarovan pri nosilcu oziroma izvajalcu obveznega zavarovanja temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, ni mogoče šteti za takšne.

Tožnica, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 7 mesecev in 22 dni starosti ter 26 let, 5 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Tožnica je namreč pogoj starosti, kot je določen za priznanje pravice do starostne pokojnine, ob upoštevanju znižanja starosti zaradi skrbi za dva otroka, izpolnila šele 1. 1. 2013 in ne 31. 12. 2012, da bi ji bilo mogoče priznati pravico do starostne pokojnine na podlagi 36. člena ZPIZ-1.

Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti. V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo op

225. člen ZPIZ-1 se res sklicuje na šesto alinejo prvega odstavka 204. člena ZPIZ-1, ki kot vrsto prihodkov obveznega zavarovanja določa prispevke delodajalcev za zavarovalno dobo s povečanjem za zavarovance iz četrtega odstavka 430. člena tega zakona, moral pa bi se sklicevati na sedmo alinejo prvega odstavka 204. člena ZPIZ-1, vendar pa je navedeno neskladje po mnenju Vrhovnega sodišča zgolj redakcijska napaka zakonodajalca v besedilu predpisa, ki je povsem očitna in nedvoumna ter se v ničemer ne nanaša na veljavnost predpisa, prav tako tudi ne na vsebino in smisel določbe ali na njeno spreminjanje glede na predhodno veljavno besedilo. Tako iz naslova določbe kot tudi iz samega besedila je povsem jasno, da 225. člen ZPIZ-1 določa zavezance za posebne primere zavarovanja, med katerimi so glede na 26. člen ZPIZ-1 tudi dijaki ter študenti na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov. Ker je revidentka pooblaščeni študentski servis, pri kateri so prek napotnic delo opravljali študentje in dijaki, je na podlagi 225. člena ZPIZ-1 zavezanka za plačilo prispevkov za te študente in dijake.

Ker pridobi oseba lastnost zavarovanca, ki jo ugotavlja organ po uradni dolžnosti za nazaj v primeru, ko je pravno razmerje nastalo po 1. 1. 2000 in še traja, od nastanka pravnega razmerja dalje, v primeru, ko je pravno razmerje nastalo že pred 1. 1. 2000 pa ne glede na to ali pravno razmerje še traja ali ne, največ od 1. 1. 2000 dalje, toženec ni imel podlage za ugotavljanje tožnikove lastnosti zavarovanca pred 1. 1. 2000. Za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 je sicer podana podlaga za ugotovitev lastnosti zavarovanca tudi za nazaj, vendar le ob izpolnjenih pogojih iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je veljal v tem obdobju, torej ob dodatnem pogoju, da je znašala osnova za obračun dohodnine najmanj znesek minimalne plače.