398. člen ZPIZ-2

V okoliščinah obravnavanega primera odprava upravnih odločb ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno, čeprav je sporna zgolj višina priznane denarne dajatve. V izpodbijani sodbi je pomanjkljivo razlogovano, da je pravna podlaga za razsojo zadeve podana le v določbah od 13. do 24. člena ZPIZ-2 in hkrati pravilno utemeljevano, da bi bilo potrebno v predsodnem postopku postopati po 147. člena ZUP-a in kot predhodno vprašanje razčistiti pokojninsko dobo in v pokojninsko osnovo vštevna nadomestila iz naslova brezposelnosti v letu 2019. Dejstvo je, da socialni spor V Ps 419/2021 o odpravi pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost, še ni zaključen. Tudi sicer 82. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in naloži izdajo novega, izrecno ne narekuje odprave prvostopenjskega. To je potrebno upoštevati tudi v predmetni zadevi, ko pravilnost s prvostopenjsko odločbo priznane starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev sploh ni vprašljiva, temveč le višina odmerjene denarne dajatve.

Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice na podlagi tretjega odstavka 9. člena Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (ZUPPJS17). Pravilno je materialnopravno stališče, da se je ta zakon glede določenih pravic javnih uslužbencev zaradi stabilizacije javnih financ uporabljal tudi v letu 2018, ne glede na njegov naziv. Določba 9. člena ZUPPJS17 je pomenila nov način prenehanja zaposlitve javnega uslužbenca v smislu določbe 7. alineje 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine v letu 2017 je javnemu uslužbencu prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi že na podlagi ZUPPJS17.

Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39. a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2.

Ker se dodana doba glede na 8. točko 7. člena ZPIZ-2 upošteva pri presoji ali tožnik izpolnjuje pogoje za upokojitev, ne pa pri višini, je toženec na podlagi dopolnjene dobe v trajanju 39 let, 2 meseca in 8 dni, torej brez upoštevanja dodane dobe, tožniku pravilno odmeril starostno pokojnino v višini 56 %. Toženec je pravilno upošteval novelirano določbo drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki je začela veljati 1. 1. 2016 in je torej že veljala 3. 1. 2016, ko je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev skladno z določbo 108. člena ZPIZ-2. Novelirana določba drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2 izrecno določa, da ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena pride v poštev šele tedaj, ko oseba izpolni pogoje za starostno upokojitev brez upoštevanja dodane dobe ter ostane v zavarovanju. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pogojev za ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena ne izpolnjuje, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pravica do 20 % starostne pokojnine je vezana na izpolnjevanje pogojev po splošnih predpisih, ne pa na pogoje za upokojitev po posebnih predpisih, to je po ZPol v zvezi z določbo 399. člena ZPIZ-2. Določba 399. člena ZPIZ-2 se nanaša izključno le na postopno spreminjanje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih in ne na pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine.

Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.

Ker se določba 39.a člena ZPIZ-2B glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine nanaša na pogoje po tem zakonu, to je na pogoje po splošnih predpisih, pogojev po splošnih predpisih, določenih v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2 pa tožnik nedvomno ne izpolnjuje, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in kot pravilni in zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi toženca.

Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2.

Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.

Pravica do 20 % starostne pokojnine je vezana na izpolnjevanje pogojev po splošnih predpisih, ne pa na pogoje za upokojitev po posebnih predpisih.

Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona se mu, če se zato odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja

Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.

Ker se določba 39. a člena ZPIZ-2 B glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine nanaša na pogoje po tem zakonu, to je na pogoje po splošnih predpisih, pogojev po splošnih predpisih, določenih v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2 pa tožnik ne izpolnjuje, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo in kot pravilni in zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi toženca.

Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti. Tožniku tudi v primeru, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati. Zato tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev za priznanje

Glede na to, da tožnikova povečana zavarovalna doba znaša 4 leta, 8 mesecev in 3 dni, se glede na drugi odstavek 398. člena ZPIZ-2 starostna meja 59 let in 4 mesece zavarovancu lahko zniža za 4 leta in 8 mesecev na račun benifikacije, in sicer na 54 let in 8 mesecev. Tožnik je na dan vložitve zahteve 17. 2. 2016 dopolnil 52 let in 4 mesece starosti ter 38 let, 1 mesec in 20 dni pokojninske dobe brez dokupa, ter več kot 40 let pokojninske dobe brez dokupa, skupaj z dodano dobo. Tožnik na dan 17. 2. 2016 tako izpolnjuje pogoj pokojninske dobe brez dokupa z dodano dobo, ne izpolnjuje pa pogoja starosti 54 let in 8 mesecev, saj je dopolnil 52 let in 4 mesece starosti. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po petem odstavku 27. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2. Pravica do 20 % starostne pokojnine je vezana na izpolnjevanje pogojev po splošnih predpisih, ne pa na pogoje za upokojitev po posebnih predpisih, to je po Zakonu o policiji v zvezi z določbo 399. člena ZPIZ-2. Določba 399. člena ZPIZ-2 se nanaša izključno le na postopno spreminjanje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih in ne

V prvem odstavku 37. člena ZPIZ-2 je določeno, da je odstotek za odmero starostne pokojnine za 15 let zavarovalne dobe za moškega 26 %, za vsako nadaljnje leto pa v višini 1,25 %. Če pokojninska doba ne znaša 1 leto, znaša pa vsaj 6 mesecev, znaša odmerni odstotek 0,63 % (peti odstavek 37. člena ZPIZ-2). Za pokojninsko dobo 24 let je toženec starostno pokojnino tožniku odmeril v višini 37,25 %, za preostalo dobo 9-ih mesecev in 2-eh dni pa dodatno 0,63 % pokojninske osnove. Tako je za dopolnjeno pokojninsko dobo 24 let, 9 mesecev in 2-eh dni, odmerni odstotek znašal 37,88 %. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil odmerni odstotek v tožnikovem primeru določen pravilno in zakonito. Ker tožnik ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 do 31. 12. 2012, niti ni izkazano, da bi na ta dan imel kateregakoli od statusov določenih v 394. členu ZPIZ-2, za odmero pokojnine, ki je bila ugotovljena v informativnem izračunu v višini 54 % na podlagi ZPIZ-1, ni nobene podlage.

Povečan čas zavarovalne dobe se upošteva pri skupni zavarovalni dobi, istočasno pa se pri ugotavljanju pogojev za upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje. Tožniku je ob upoštevanju te dobe do upokojitve manjkalo 1 leto, 11 mesecev in 12 dni, zato je po 1. odstavku 114. člena ZDR-1 užival posebno varstvo pred odpovedjo. Ker mu je pogodba o zaposlitvi prenehala v nasprotju z določbami ZDR-1 o posebnem varstvu delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic pa ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, mu je toženec zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo utemeljeno zavrnil.

Tožničina skupna pokojninska doba (z upoštevanjem dodane dobe) je na dan 31. 12. 2012 znašala 37 let, 10 mesecev in 18 dni. Tožnica bi morala na dan 31. 12. 2012 dopolniti starost 57 let in 4 mesece. V skladu z določbo 402. člena ZPIZ-1 se zavarovancem, ki se jim je do uveljavitve tega zakona zavarovalna doba štela s povečanjem, starostna meja, predpisana za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zniža za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba. V primeru tožnice znaša povečana zavarovalna doba 3 mesece in 21 dni in se ji tako starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine zniža za 3 mesece. Kljub znižanju starostne meje pa tožnica ne izpolnjuje zahtevanega starostnega pogoja (57 let in 4 mesece), saj je na dan 31. 12. 2012 dopolnila starost 57 let in 28 dni. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.