138. člen ZPIZ-2

Tožniku bi se lahko ob priznani ustrezni invalidnosti po drugih predpisih upoštevala prišteta doba zaradi osebnih okoliščin, le upoštevajoč določbo 138. člena ZPIZ-2. Skladno z zahtevo v citiranem členu, bi bil lahko zavarovanec upravičen do višje odmere pokojnine, če bi imel potrjen status vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine. Slednje zahteve tožnik, ki je vojaški mirovni invalid IX. skupine s 30 % invalidnostjo, ne izpolnjuje.

Odločilna je pravna narava informativnega izračuna oziroma sporočila o predvidenem datumu upokojitve. Informativni izračun zaradi svoje informativne narave nima nobenih pravnih posledic ne za tožečo stranko, ne za toženo stranko. Gre za obvestilo, ki ima zgolj informativno naravo, ne pa za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v dopisu posebej opozorjena, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov matične evidence zavarovancev, navedb tožnice in predloženih dokazil ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter je zgolj informativne narave, zato je ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine. Tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj v okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oziroma od potrebne skrbnosti. Tožnici je glede na njeno zaprosilo posredoval pisno informacijo, da bo predvidoma 7. 8. 2022 izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob posredovanju te informacije je upošteval dejansko stanje, kakršno

Pri tožnikuje je bila ugotovljena 90 % skupna telesna okvara nastala 23. 5. 2019. S tem je prvi pogoj določen v 138. členu ZPIZ-2, kot ena izmed osebnih okoliščin v obliki telesne okvare najmanj v višini 70 %, podan. Drugi pogoj, to je obstoj obveznega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja ali drugega dela v času nastanka in nadaljnjega obstoja osebne okoliščine, torej od 23. 5. 2019 dalje, pa ni podan. Od 24. 6. 2018 dalje, to je še pred ugotovljenim nastankom 90 % telesne okvare zaradi bolezni, tožnik ni bil več in še vedno ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na nobeni podlagi.

Dokazno pravilo o resničnosti tega, kar potrjuje javna listina, ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotno stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, mora sodišče prosto oceniti izvedene dokaze, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard. Slednje v predmetni zadevi ni podano. Izkazano dejansko stanje v predmetni zadevi potrjuje, da upravni organ ni imel osnove presojati pravilnosti izdanega potrdila, saj tožena stranka v predsodnem postopku temu ni ugovarjala.

ZPIZ-2 v 183. členu ureja t. im. nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero ji je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Navedeno izredno pravno sredstvo urejeno v ZPIZ-2 omogoča odpravo posledic napak pri odločanju pri priznavanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj imajo lahko vpliv na višino priznane pravice.

Po 138. členu ZPIZ-2 se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, na podlagi predpisanih osebnih okoliščin, med katerimi so tudi oboleli za otroško paralizo, za pridobitev in odmero pravic prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja. Gre za fiktivno dobo, s katero se zagotavlja odmera višje pokojninske dajatve zavarovancem, ki zaradi osebnih okoliščin niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. Vendar se 1/4 dobe dejanskega zavarovanja lahko prišteje le za dobo, dopolnjeno pri tožencu. Tujo zavarovalno dobo je namreč mogoče priznati le v takšnem trajanju, kot jo je po svoji zakonodaji priznal tuji nosilec zavarovanja, pri katerem je bila dopolnjena. Ker je bil tožnik vse do 22. 3. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nazadnje kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 19. člena ZPIZ-2, mu pred 23. 3. 2016 pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni mogoče priznati, četudi bi že pred tem izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za upokojitev.

ZPIZ-2 več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Ker pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 % po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožnik ni upravičen do invalidnine. Pri invalidnosti je bistvena ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni p

Ker je tožnica zbolela za rakom do 15. leta starosti, je za celotno obdobje od dneva vključitve v zavarovanje (od leta 1984 dalje) upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja.

ZPIZ-2 v 138. členu določa dva pogoja za priznanje prištete dobe, to je, da je pri zavarovancu podana ena od osebnih okoliščin, naštetih v tem členu ter da je bil hkrati obvezno zavarovan. Tožeča stranka oba pogoja izpolnjuje- zbolela je za rakom pred 15. letom starosti in je bila od 1.3.2012 obvezno zavarovana. ZPIZ-2 ne določa, da se tem zavarovancem upošteva le prišteta doba po 1. 1. 2013, torej le del dobe, ki so jo dopolnili v zavarovanju. Tega ne določa v tem členu, prav tako iz prehodnih določb zakona ne izhaja, da bi bila uporaba tega člena omejena le na zavarovalno dobo, dopolnjeno po 1.1.2013. Takega zaključka tudi ne omogoča jezikovna razlaga, saj govori o zavarovalni dobi, ki jo je posameznik dopolnil v zavarovanju ob podani osebni okoliščini.

ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.