397. člen ZPIZ-2
(pravice invalidov III. kategorije)
(1)Zavarovanec iz drugega in tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1, ki ni pridobil pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije ali II. kategorije invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti, lahko po uveljavitvi tega zakona zahteva, da se mu prizna pravica iz invalidskega zavarovanja, če na dan 31. decembra 2012 izpolnjuje pretežnost zavarovanja za širši obseg pravic po ZPIZ-1.
(2)Pravica iz invalidskega zavarovanja se zavarovancu iz prejšnjega odstavka prizna od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.
- VDSS Sodba Psp 66/2017Višje delovno in socialno sodišče · 2017
Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer v primeru, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2.
- VSRS Sodba VIII Ips 125/2016Vrhovno sodišče RS · 2016
Revizija tožnika ni utemeljena. Tožnik se dejansko zavzema za uporabo valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2, brez preračuna s faktorjem 0,732. To bi pomenilo obid določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2. Besedilo določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 je jasno in ne omogoča razlage, za katero se smiselno zavzema tožnik in sicer, da se uporabijo valorizacijski količniki iz ZPIZ-2, ne pa tudi preračun s faktorjem 0,732. Razlaga tožnika tudi sistemsko ni sprejemljiva.
- VDSS sodba Psp 262/2014Višje delovno in socialno sodišče · 2014
Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92. ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 7. 6. 2017Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VDSS Sodba Psp 66/2017Višje delovno in socialno sodišče · 7. 6. 2017
Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer v primeru, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2.
- VSRS Sodba VIII Ips 125/2016Vrhovno sodišče RS · 6. 12. 2016
Revizija tožnika ni utemeljena. Tožnik se dejansko zavzema za uporabo valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2, brez preračuna s faktorjem 0,732. To bi pomenilo obid določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2. Besedilo določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 je jasno in ne omogoča razlage, za katero se smiselno zavzema tožnik in sicer, da se uporabijo valorizacijski količniki iz ZPIZ-2, ne pa tudi preračun s faktorjem 0,732. Razlaga tožnika tudi sistemsko ni sprejemljiva.
- VDSS sodba Psp 262/2014Višje delovno in socialno sodišče · 11. 9. 2014
Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92. ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.