28. člen ZPIZ-2

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Tožnik je tako skupaj dopolnil 14 let 6 mesecev in 11 dni pokojninske oziroma zavarovalne dobe. Na podlagi ugotovljene zavarovalne dobe tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja, tj. dopolnjenih 15 let zavarovalne dobe.

Upoštevaje Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma je sodišče prve stopnje seštelo dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, kot tudi dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini. Skupna pokojninska doba znaša 11 let in 1 dan. Tožnica tako ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja 15 let zavarovalne dobe.

Za odmero pokojnine so ključne določbe ZPIZ-2, ne pa določbe prej veljavnih predpisov. V določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za uporabo prej veljavnih predpisov na način, kot se zavzema tožnik. Ne gre za stanje po 389. členu ZPIZ-2, torej da bi šlo za varstvo pravic pridobljenih po prejšnjih predpisih. Prav tako tudi ne gre za stanje po 390. oziroma 391. členu, ki se nanašata na postopke pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma na varstvo pričakovanih pravic.

Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 res določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pritožba tudi pravilno navaja, da je delodajalec dolžan pred podajo odpovedi preveriti, ali gre za varovano kategorijo delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala njenih trditev, da je bila v času odpovedi varovana - starejša delavka. Drži, da je v zvezi s tem v spis vložila odločbo ZRSZ (in ne ZPIZ, kot zmotno navaja v pritožbi) z dne 4. 1. 2024, vendar pa ta ne more nadomestiti manjkajočih tožničinih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da bo tožnica 26. 3. 2027, ko bo dopolnila 57 let starosti in dobrih 41 let pokojninske dobe, izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine, in da ji je zato ob odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do pet let pokojninske dobe, pr

Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila vročitev odpovedi pravilno opravljena. Detektiv je pisanje z odpovedjo pustil v edinem hišnem nabiralniku. Iz predloženih posnetkov je jasno razviden hišni nabiralnik na levi strani dovoza na betonski ograji oz. škarpi hiše. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi detektiva, da mu je tožnik izrecno rekel, naj pošto pusti v nabiralniku. Četudi je bil na hišnem nabiralniku zgolj naziv podjetja A. in ne priimek tožnika, to ne pomeni, da je ta poštni nabiralnik zgolj od podjetja A. in da vročevalec v njem ne bi smel pustiti pisanja po tožnikovi odklonitvi sprejema. Po 43. členu Zakona o poštnih storitvah ni nujno, da ima samostojna stanovanjska hiša predalčnik označen s priimkom, saj je uporaben tudi, če na njem ni priimka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku resda manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, vendar pa ob izpolnitvi pokojninske dobe 40 let, tudi ob upoštevanju pavšalnih navedb o osebnih okoliščinah iz 28. člena ZPIZ-2 (znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka in skrbi za otroke), še ne bo izpolnjeval predpisanega starostnega pogoja

Ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, določenega v prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2.

Tožniku je bila res priznana pokojninska oziroma zavarovalna doba kot prevzemniku kmečkega gospodarstva od 23. 6. 1979 do 7. 10. 1981 in od 9. 12. 1982 do 30. 6. 1983. Vendar tako priznana doba ne pomeni, da je bil tožnik v tem obdobju tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov namreč po predpisih veljavnih v spornem obdobju niti ni moglo priti. Zato znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in posledično priznanje starostne pokojnine že s 1. 6. 2021 ni mogoče.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali tožniku do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine manjka do pet let pokojninske dobe, oziroma v tem okviru, kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo možnost znižanja starostne meje zaradi zaposlitve pred 18. letom starosti in služenja vojaškega roka po 28. členu ZPIZ-2. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je nejasno, ali bo tožnik znižanje starostne meje uveljavljal, in da bi lahko bil posebnega varstva pred odpovedjo deležen le delavec, ki bi se dejansko upokojil. Do dejanske upokojitve v času podaje odpovedi ne more priti, saj zakonska določba (prvi odstavek 114. člena ZDR-1) pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi varuje delavca, kot je tožnik, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino manjka do pet let delovne dobe. Ali se bo delavec, ki poda izjavo o uveljavljanju znižanja starostne meje, dejansko upokojil pod takšnimi pogoji, je za odločitev nebistveno.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu je za čas čakanja na delo doma pripadalo polno, 100 % nadomestilo plače, saj pogoja za odreditev čakanja - namen ohranitve zaposlitve in začasnost ukrepa - nista bila izpolnjena, glede na to, da je tožnik 1. 6. 2020 dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker je bila tožniku kasneje odpovedana pogodba o zaposlitvi, še ni odpadla podlaga za 80 % nadomestilo plače po določbi drugega odstavka 138. člena ZDR-1. Pri tem je pravilno obrazložilo, da tožnik ne uveljavlja, da mu tožena stranka v navedenem obdobju zaradi razglašene epidemije ne bi mogla začasno zagotavljati dela, in da tožnik ni dokazal, da tožena stranka v trenutku odreditve čakanja na delo doma ni imela namena ohraniti njegove zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo 27. in 28. člen ZPIZ-2, ki določata minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma možnost znižanja minimalne starosti. Ker je ugotovilo, da bo tožnik v primeru znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 (zaradi služenja vojaškega roka) izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je bil v času, ko mu je bila podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, varovan po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine mu je namreč manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe. Zato mu tožena stranka brez njegovega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tožniku do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, če se upošteva znižanje starostne meje za šest mesecev zaradi skrbi za otroka. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, češ da gre za subjektivno okoliščino na strani delavca. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah zavzelo stališče, da se pri ugotavljanju, ali delavcu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, upošteva znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2.

Zakonska ureditev pravice do nadomestila iz naslova starševstva pokaže, da objektivno ni mogoče, da bi lahko oče uveljavljal nadomestilo iz naslova starševstva na način, kot razloguje sodišče, torej samo v primeru, če bi oče v prvem letu otrokove starosti v celoti prevzel skrb za otroka. Gre za neživljenjsko razlogovanje, ki bi lahko de facto pripeljalo do neenakopravne obravnave očeta in matere.

Znižanje starostne meje je urejeno v določbi 28. člena zakona. Za odločitev so relevantne določbe 1. in 3. alineje prvega odstavka ter tretji, šesti in sedmi odstavek 28. člena ZPIZ-2. Torej določbe, ki določajo, zaradi katerih razlogov se lahko starostna meja zniža in sicer zaradi skrbi za vsakega rojena ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije se starostna meja zniža za šest mesecev za enega otroka in zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti za ves čas trajanja obveznega zavarovanja do dopolnjenega 18 leta starosti (1. in 3. alineja prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2) ter določbe, ki določajo način znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek), znižanje starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 18 letom starosti (šesti odstavek) ter znižanje starostne meje na obeh pravnih podlagah oziroma v kombinaciji obeh pravnih podlag (sedmi odstavek). V prvem odstavku 28. člena ZPIZ-2 je določeno, da se starostna meja določena v prehodnem obdobju (27. člen) lahko zniža po dveh podlagah. Tor

Za presojo upravičenosti do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF je ključno, da je tožnica izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine za ženske že dne 25. 8. 2015, pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine za moške pa je izpolnila 25. 8. 2016. Tožnica se je upokojila 1. 9. 2016 na podlagi lastne pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se torej kljub izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev za ženske (dne 25. 8. 2015) v predpisanem roku dveh mesecev ni upokojila, zato ni upravičena do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF, ampak le do odpravnine po prvem odstavku istega člena. Toženka je tako pravilno tožeči stranki izplačala odpravnino ob upokojitvi v višini dveh plač.