VDSS Sodba Psp 27/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2016 in št. ... z dne 19. 1. 2017 ter da se tožniku prizna pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 9. 9. 2016 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je že v pripravljalni vlogi 3. 10. 2017 navajal, da je izpolnil pogoje za upokojitev po 404. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)¹. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi obrazlaga, da je v navedeni določbi urejeno postopno spreminjanje pogojev za pridobitev starostne pokojnine po posebnih predpisih in da zato navedene določbe ni možno uporabiti. V tem delu pa je stališče sodišča prve stopnje nepravilno. 39. a člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ‑2)² pravico do 20 % starostne pokojnine priznava tudi osebam, ki so izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2012. Pri tem ne vzpostavlja razlike med splošnimi in posebnimi predpisi. Ker je tožnik pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnil že 22. 3. 2012, to je po predpisih, ki so veljali pred 31. 12. 2012, je skladno z 39. a členom ZPIZ-2 upravičen do 20 % pokojnine. Za odločitev je torej bistveno odgovoriti na vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2002, ali pa izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne ali predčasne pokojnine po določbah ZPIZ-2. Pri tem pa ni bistveno, kar sicer izpostavlja sodišče prve stopnje, ali tožnik izpolnjuje pogoje po splošnih predpisih ali po posebnih predpisih. 39. a člen ZPIZ-2 namreč ne razmejuje med tistimi, ki izpolnjujejo pogoje po splošnih ali po posebnih predpisih. Pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ureja le ZPIZ-2. Noben drug zakon ne določa niti pogojev niti višine niti postopka za pridobitev starostne pokojnine. To izhaja tudi iz 36. točke 7. člena ZPIZ-2. Tožnik pa le na podlagi Zakona o policiji (ZPol)³ pogoje za starostno pokojnino ne more izpolniti. 87. člen navedenega zakona določa pogoj minimalno 15 let delovne dobe s statusom pooblaščene uradne osebe, drugih pogojev pa ne določa. Glede vseh ostalih pogojev je namreč potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2. Kot že rečeno, je tožnik pogoje za starostno pokojnino po določbi 404. člena ZPIZ-1 izpolnil že v letu 2002. Prav tako je tudi izpolnil vse pogoje za upokojitev po 399. členu ZPIZ‑2. To pa mu daje pravico do 20 % starostne pokojnine. Razmejevanje "po tem zakonu" (torej po določbah ZPIZ-2) pa je v 39. a členu dodano zato, ker se s tem razmejuje med tistimi, ki izpolnjujejo pogoje po ZPIZ-2 od tistih, ki izpolnjujejo pogoje po prej veljavnih predpisih. ZPIZ-2B je namreč razširil pravico do 20 % starostne pokojnine tudi na tiste, ki so pravico do starostne pokojnine pridobili po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2012. Iz predloga ZPIZ-2 je razvidno, da izplačilo 20 % predčasne oziroma starostne pokojnine, ki jo lahko oseba prejema vse do dokončne upokojitve, pomeni stimulacijo odlaganja upokojitve, ki se ponuja vsem, ki izpolnijo pogoje za starostno pokojnino. S tem se sledi načelu enakosti na način, da je vsem kategorijam zavarovancev omogočena posebna oblika dvojnega statusa in sicer tako, da se vsem zavarovancem, ki izpolnijo pogoje za predčasno ali starostno pokojnino lahko izplača 20 % starostne ali predčasne pokojnine. Če bi torej ZPIZ-2 želel uvesti razlikovanje med tiste, ki izpolnijo pogoje po 27. členu ZPIZ-2 in tiste, ki izpolnijo pogoje po 399. členu ZPIZ-2, bi moral to izrecno določiti v samem besedilu zakona in navesti, da takšna pravica ne velja za vse zavarovance oziroma izrecno določiti, da to ne velja za tiste, ki se upokojijo pod ugodnejšimi pogoji iz 399. člena ZPIZ-2 oziroma za tiste, ki se upokojijo po posebnih predpisih. Tega pa ZPIZ-2 ni določil in navedeno tudi ni razvidno iz obrazložitve ZPIZ-2 in predloga ZPIZ-2B. Stališče prvostopenjskega sodišča in tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v drugi zadevi⁴, pa krši tožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in pravico do pokojnine iz 50. člena Ustave RS. Gre tudi za kršitev načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS ter načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Iz navedenih razlogov je bila zoper citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS na Ustavno sodišče RS tudi že vložena ustavna pritožba. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da prekine postopek in počaka do odločitve Ustavnega sodišča RS oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 1. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 10. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik 9. 9. 2016 vložil zahtevo za priznanje pravice do izplačila 20 % dela starostne pokojnine. Do 9. 9. 2016 je dopolnil starost 54 let in 10 mesecev ter imel dopolnjeno pokojninsko dobo v trajanju 38 let, 11 mesecev in 17 dni brez dokupa, s tem da se mu je v obdobju od 1. 7. 1982 do 28. 10. 1988 in od 1. 10. 1990 do 30. 9. 1993 ter od 1. 1. 1996 do 31. 12. 2000 zavarovalna doba štela s povečanjem 12/16. Tožnik je bil zaposlen pri Ministrstvu za notranje zadeve RS, v Policiji, s statusom pooblaščene uradne osebe od 1. 7. 1982 do 31. 1. 2002.

7V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do izplačila 20 % dela pokojnine po določbi 39. a člena ZPIZ-2. V navedenem členu je določeno, da zavarovancu, ki je obvezno vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2002 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona, če se zato odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Izplačilo dela pokojnine lahko uveljavi tudi uživalec starostne ali predčasne pokojnine, uveljavljene po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki se je, ali se bo obvezno vključil v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Del pokojnine se izplačuje v višini 20 % že uveljavljene pokojnine, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve, vendar največ od vključitve v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom do prenehanja zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom.

8ZPIZ-2 pogoje za starostno in predčasno pokojnino določa v 27. in 29. členu. Zavarovanec (moški in ženska) pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek). Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Za leto 2016 je bila za moškega predpisana starost 59 let in 4 mesece ter dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa oziroma za predčasno pokojnino 59 let in 4 mesece starosti ter dopolnjenih 40 let pokojninske dobe. Tožniku se je z upoštevanjem drugega odstavka 398. člena ZPIZ-2 starostna meja zaradi benefikacije znižala na 54 let in 10 mesecev ter je imel dopolnjenih 38 let, 11 mesecev in 17 dni pokojninske dobe. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni izpolnjeval pogojev po 27. oziroma 29. členu ZPIZ‑2 za priznanje pravice do starostne oziroma do predčasne pokojnine. Tožnik namreč ni imel dovolj pokojninske dobe.

9Je pa tožnik dopolnil pogoj starosti in dobe, upoštevaje določbo 399. člena ZPIZ‑2. Navedena določba, v kateri je urejeno postopno spreminjanje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih za leto 2016 za moškega določa pogoj starosti 57 let ter dopolnjeno pokojninsko dobo v trajanju 37 let. Ob upoštevanju benefikacije je tako tožnik dopolnil 54 let in 10 mesecev ter imel dopolnjeno pokojninsko dobo v trajanju 38 let in 11 mesecev ter 17 dni, kar pomeni, da je izpolnjeval pogoje po določbi 399. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Vendar pa je pri tem potrebno poudariti, da se navedena določba navezuje na uporabo 87. člena ZPol. Le ob upoštevanju, da ima status pooblaščene uradne osebe v trajanju najmanj 15 let, lahko zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine po omenjeni določbi.

10Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39. a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah⁵. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bilo že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.

11Bistveno pri tem je tudi, da je bila določba pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2 glede priznavanja izplačila 20 % pokojnine drugačna. V prvotnem besedilu 38. člena ZPIZ-2 poseben pogoj, da mora zavarovanec izpolnjevati pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnem predpisu, ni bil določen. Pri tem je potrebno opozoriti na obrazložitev 7. člena v Poročevalcu Državnega zbora z dne 13. 11. 2015, iz katere izhaja, da je možnost prejemanja 20 % pokojnine določena le za primer upokojitve po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne pa v primeru upokojitve po posebnih predpisih. To dodatno potrjuje tudi spremenjeni osmi odstavek 202. člena ZPIZ-2, ki priznanje zahtevane pravice izrecno pogojuje z izpolnitvijo pokojninske dobe brez dodane dobe. V zvezi z uporabo 39. a člena je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS⁶. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je pravica do izplačila 20 % starostne oziroma predčasne pokojnine po 39. a členu ZPIZ-2 vezana na izpolnjevanje pogojev po splošnem in ne po posebnem predpisu.

12Enako velja tudi za izpolnjevanje pogojev po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2012. Tudi v tem primeru je potrebno izpolnjevati pogoje izključno po splošnem predpisu, torej po določbah ZPIZ-1, ne pa pogoje, upoštevaje posebni predpis. Tožnik pa na dan, ki ga navaja v pritožbi, to je 22. 3. 2012 pogojev po določbah ZPIZ-1 ni izpolnjeval. Za priznanje pravice do starostne pokojnine je bil v prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1 določen pogoj starosti 58 let ter dopolnjenih 40 let pokojninske dobe (moški). Tožnik pa pokojninske dobe 40 let ni dopolnil, niti v času veljavnosti ZPIZ-1 niti v času, ko je vložil zahtevo za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine, torej na dan 9. 9. 2016.

13Po stališču pritožbenega sodišča tudi ni prišlo do kršitve ustavnih pravic, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Zakonodajalec je v okviru svojih pristojnosti in širokega polja proste presoje določil razlikovanje med tistimi, ki pogoje izpolnjujejo po določbah splošnega zakona (ZPIZ-2, ZPIZ-1) in tistimi, ki pogoje za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine izpolnijo po posebnih predpisih. Na to razlikovanje pa veže priznanje pravice, ki jo vtožuje tožnik. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da prekine postopek in z odločanjem počaka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi, ki je bila vložena v drugi podobni zadevi oziroma da samo začne postopek za oceno ustavnosti 39. a člena ZPIZ-2.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami.
⁴ Glej VIII Ips 138/2017.
⁵ Glej Psp 28/2017, Psp 88/2017, Psp 432/2017, Psp 85/2017, itd.
⁶ Glej VIII Ips 138/2017 z dne 20. 6. 2017.