201. člen ZPIZ-2

Na delovnem mestu voznik avtobusa, ki opravlja medkrajevne šolske prevoze, vožnja in z njo povezana opravila (priprava in pregled vozila, čiščenje vozila, itd.) ne presegajo 30 ur na teden (75 % vsega dejanskega delovnega časa), zato tožnik, ki je opravljal delo na tem delovnem mestu, ni izpolnjeval pogojev za vključitev v poklicno zavarovanje.

Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.

Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo samo oziroma s pomočjo predlaganega izvedenca (medicine dela) ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, ni pravilno. Zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje toženec ne more zaobiti na način, da bi se v tem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik tovornega vozila pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve glede na obstoječo zakonodajo. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločitvijo v obravnavanem sporu počakati do odločitve v ustreznem postopku, ali tožnikovo delovno mesto še izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, češ da gre za predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna rešitev v obravnavani zadevi (13. člen ZPP).

Zapisnik inšpekcijskega postopka, na katerega opozarja pritožba, ne dokazuje, da bi bil postopek v zvezi s predhodnim vprašanjem pred pristojnim organom že v teku, saj se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vključitev posameznega generičnega delovnega mesta v poklicno zavarovanje (tudi če bi to bilo predhodno vprašanje v tem sporu) ne izvede pri Inšpektoratu RS za delo, pač pa pred pristojno komisijo.

Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu vodja tima talilcev vključila v poklicno zavarovanje, saj na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; ker ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik opravlja na delovnem mestu vodja tima talilcev, ki so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je ocenila, da so posledično izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu vodja topilcev ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh navedenih delovnih mest enake, kar potrjuje primerjava opisa del in nalog teh delovnih mest, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik tudi za delo na delovnem mestu vodja topilcev upravičen do poklicnega zavarovanja.

V Sklepu o določitvi delovnih mest predpisanega pogoja, da voznik avtobusa v mestnem prometu (torej tudi tožnik) prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanske vožnje (premikanje vozila) morale obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Prav tako ni dopustno preverjanje v sodnem postopku, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da bi bilo nepotrebno ugotavljanje, ali je tožnik v vsakem posameznem letu izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega Sklepa, za kar se zavzema pritožba. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 8. 2011 (pri delodajalcu prenosniku) vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženec pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehal.

Delavec mora pred vložitvijo tožbe pri delodajalcu uveljavljati ustrezno prijavo v poklicno zavarovanje kot procesno predpostavko (po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1) le, če mu poklicno zavarovanje še ni bilo priznano in vanj še ni bil vključen, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo podano. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje.

Ker gre za generično delovno mesto, pritožba neutemeljeno navaja, da posebna komisija, ki jo v skladu z 201. členom ZPIZ-2 imenuje minister za delo, vse do danes ni odločila o tem, da obveznost poklicnega zavarovanja velja tudi za delovni mesti dimnikar preglednik in dimnikar merilec. ZDimS namreč ne pozna delovnih mest dimnikar preglednik oziroma dimnikar merilec. Gre za samostojno odločitev toženke, da posamezna delovna mesta, na katerih se izvajajo dimnikarske storitve, tako opredeli v svoji sistemizaciji delovnih mest, kar pa je ne more razbremeniti obveznosti vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, ker za vsa navedena delovna mesta (dimnikar, dimnikar preglednik in dimnikar merilec) velja, da gre za delovno mesto dimnikarja v smislu določbe 13. člena ZDimS. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 2/2019 z dne 10. 9. 2019 navedlo, da je nesprejemljivo stališče, da se pri delovnih mestih, za katera je bila ob uveljavitvi ZPIZ-1 priznana zavarovalna doba s povečanjem, v sodnem postopku lahko ugotavlja, ali so (še) izpolnjeni pogoji za to. Takšne pristojnosti sodišče nima.

Za delovno mesto, na katerem so tožniki zaposleni, ni bilo po predpisanem postopku ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi če bi se pri toženki v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Dopustno tudi ni preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, oziroma upoštevati le čas vožnje. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu, zato sodišče tega pogoja pravilno ni preverjalo.

Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem so bili tožniki zaposleni, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremen

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so delodajalci oziroma zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi bila za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Tožena stranka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženi stranki, to ne bi imelo vpliva na sprejem

Tožena stranka je na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih šoferja mestnega prometa pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, ni bila pristojna strokovna komisija ZPIZ, ki je o tem dejansko odločila s sklepom z dne 10. 4. 2013. Za tako odločitev je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2 od uveljavitve tega zakona pristojna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za delo, ta komisija pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tudi akt o prenehanju dela komisije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) ni bil izdan, zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Neutemeljene so pritožbene trditve, da vozniki avtobusov in tovornjakov niso ves delovni čas izpostavljeni šk

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremen