UPRS sodba IV U 31/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1S prvostopenjsko upravno odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava Celje, Policijska postaja Žalec, številka 2253-30/2014/4 (3a695-02) z dne 23. 10. 2014 odločila, da se zavrne vloga tujca A.A. (tožnika v tem sporu) stanujočega na naslovu …, državljana Srbije, za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 2. 10. 2014 podal na Policijsko postajo Žalec vlogo za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev, ki mu je bil določen z odločbo številka 2253-30/2014/3 z dne 9. 9. 2014. V vlogi navaja razloge, zaradi katerih bi mu organ podaljšal rok za vrnitev. Tožniku je Okrajno sodišče s sodbo PR 953/2014 izreklo globo v višini 1.200 EUR zaradi vožnje pod vplivom alkohola. V zavarovanje izvršitve mu je na podlagi petega odstavka 201. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP) s sklepom začasno odvzelo potno listino številka ..., izdano na MUP PU Sombor dne 16. 7. 2009 z veljavnostjo do 16. 7. 2019. Uveden je bil tudi prekrškovni postopek zaradi kršitve določil Zakona o tujcih in upravni postopek izdaje odločbe o vrnitvi v Srbijo. Na podlagi 60. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) je bil tujec nezakonito v Republiki Sloveniji. Od 16. 5. 2008 do 25. 10. 2011 je imel urejen v Sloveniji status tujca. V tem času ni zapustil Republike Slovenije in je bival v nasprotju s tretjo alineo prvega odstavka 60. člena, ker v Sloveniji ni imel dovoljenja za prebivanje, prejšnje pa mu je prenehalo veljati. V Sloveniji je živel na dveh naslovih, nazadnje na naslovu B. Zaradi kršitve določila druge alinee drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 mu je prekrškovni organ PP Žalec 10. 7. 2014 izrekel globo s plačilnim nalogom številka 106265814. Zaradi nezakonitega prebivanja, mu je organ izdal odločbo o vrnitvi, številka 2253-30/2014/1 (3a695-02), s katero je organ določil 30 dnevni rok za odstranitev iz Slovenije, ki prične teči z dnem dokončnosti odločbe. Ta rok je že bil dvakrat podaljšan na prošnjo tujca v skladu s Pravilnikom o obrazcu odločbe o vrnitvi in okoliščinah, zaradi katerih se lahko rok za prostovoljno vrnitev podaljša (v nadaljevanju Pravilnik).

2Ugotovljeno je, da tujec ima potno listino, katero mu je začasno odvzelo Okrajno sodišče v Celju za zavarovanje izvršila plačila globe in si jo lahko pravočasno priskrbi, saj jo dobi nazaj, ko plača globo. Potna listina mu je bila zasežena za 6 mesecev. Na podlagi petega odstavka 201. člena ZP se lahko ta čas podaljša še za 6 mesecev. V nadaljevanju navaja nemožnost zaslužka denarja za plačilo globe zaradi prekrška. Tujec nima urejenega statusa in bi v primeru, če bi hotel zaslužiti denar, kršil določbe Zakona o zaposlovanju in delo tujcev in Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, nadalje nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in ne plačuje nobenih prispevkov. Tujec se mora iz države odstraniti do dokončnosti te odločbe.

3S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa in še podrobneje navaja določbe 3. člena Pravilnika, to je objektivne okoliščine za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev. Med te okoliščine spadajo: tujec nima in si ne more pravočasno priskrbeti veljavne potne listine; zdravstveno stanje tujca, ki ne omogoča vrnitve, kar potrdi zdravnik; nudenje nujne zdravniške pomoči tujcu; naravne in druge nesreče, ki onemogočajo vrnitev; končanje razreda ali letnika šolanja, katerega v Republiki Sloveniji obiskuje mladoletni tujec brez spremstva; skupno vračanja družine; druge objektivne okoliščine, zaradi katerih je utemeljeno podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev mladoletnikov, mladoletnikov brez spremstva, invalidov, starejših ljudi, nosečnic, staršev samohranilcev z mladoletnimi otoki in oseb, ki so bile izpostavljene mučenju, posilstvu ali drugim resnim oblikam psihološkega, fizičnega ali spornega nasilja oziroma žrtvam trgovine z ljudmi. Tožena stranka tako ugotavlja, da pri prosilcu oziroma pri tožniku ne obstajajo objektivne okoliščine, zaradi katerih bi se mu lahko podaljšal rok za prostovoljno vrnitev. Razlog za nezmožnost izvršitve te odločbe in krivda za pogojni obstoj razloga za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev izključno na strani tožnika, ki mora poskrbeti, da bo dobil nazaj potni list. Po Pravilniku je podan kumulativni pogoj, da tujec potne listine nima in si je ne more priskrbeti. Pritožnik pa potno listino ima in si jo lahko takoj priskrbi nazaj, ko bo plačal globo. Ostalih objektivnih okoliščin po Pravilniku pa pritožnik ne navaja, niti niso razvidne iz spisa.

4Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določbo postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da so podane objektivne okoliščine, zaradi katerih bi morala biti odločitev glede tožnikovega podaljšanja roka za prostovoljno vrnitev drugačna. Tožnik ima potno listino, ki mu je bila odvzeta s strani Okrajnega sodišča v Celju za zavarovanje izvršitve plačila globe, vendar si ne more te listine pridobiti nazaj iz objektivnih okoliščin in ne po svoji krivdi. Aktivno išče delo in opravlja razna priložnostna dela, vendar zneska v višini 1.180 EUR vse do danes ni uspel zbrati. Dejstvo, da ni zaposlen in da s priložnostnimi deli ne more poplačati globe, pa ne pomeni, da je krivda v zvezi s ponovno pridobitvijo potne listine na njegovi strani. Tožena stranka bi morala upoštevati, da ZTuj-2 in Pravilnik le primeroma določata razloge za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev in se sklicujeta na to, da mora organ pri odločanju upoštevati vse okoliščine posameznega primera. Po upoštevanju teh okoliščin bi moral organ prošnji ugoditi. Navaja, da že nekaj let živi v Republiki Sloveniji in da opravlja dela pri različnih slovenskih podjetjih oziroma jih je opravljal in da ima tu začasno prebivališče, da tu živi njegov edini sin z družino in da te okoliščine opravičujejo podaljšanje roka. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu podaljša rok za prostovoljno vrnitev v Republiko Srbijo. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in še dodaja;

8Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanje tujca v Sloveniji so določeni v ZTuj-2. Za vstop v Slovenijo mora imeti tujec veljavno potno listino, poleg nje pa tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, ki ga izda pristojni slovenski organ ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, če ni z zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno (7. in 8. člen ZTuj-2). Tujec lahko vstopi v Slovenijo in biva v njej toliko časa, kolikor mu je dovoljeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanjem, sklepom Vlade Republike Slovenije, zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 14. člena ZTuj-2). Tujec, ki na podlagi pravnega reda Evropske unije ali mednarodne pogodbe ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje ne potrebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ 90 dni v obdobju 180 dni, kar zajema bivanje v zadnjem 180 dnevnem obdobju, šteto od dneva prvega vstopa, z enakimi nameni, kot so dovoljeni tujcem, ki morajo imeti vizum za kratkoročno bivanje (drugi odstavek 14. člena ZTuj-2). V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena lahko tujec, ki lahko 90 dni v obdobju 180 dni brez vizuma biva in se giblje na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengeskega sporazuma z dne 14. junija 1985, v Republiko Slovenijo vstopi in v njej ostane največ toliko časa, da skupna dolžina bivanosti v državah pogodbenicah ne preseže 90 dni v obdobju 180 dni, kar zajema bivanje v zadnjem 180 dnevnem obdobju na ozemlju držav članic, šteto od dneva prvega vstopa v eno od držav pogodbenic.

9ZTuj-2 torej izhaja iz predpostavke, da lahko tujci v Sloveniji prebivajo le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Kdaj se šteje, da tujec nezakonito prebiva v Sloveniji, je taksativno določeno v prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. Tako v Sloveniji nezakonito prebiva tujec, ki je nedovoljeno vstopil (prva alinea), ki nima vizuma ali mu je vizum prenehal veljati, ali če prebiva v Sloveniji v nasprotju z dostopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko mu je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Sloveniji (druga alinea), ali če nima dovoljenja za prebivanje, ali mu je dovoljenje prenehalo veljati (tretja alinea). V tretjem odstavku 60. člena je med drugim določeno, da mora tujec, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, državo zapustiti v roku, ki mu je bil postavljen. Če tujec ne zapusti ozemlja Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZTuj-2, se mu na podlagi odločbe o vrnitvi omogoči prostovoljna vrnitev, ali se ga iz države odstrani (prvi odstavek 63. člena ZTuj-2). V prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 je določeno, da policija izda odločbo o vrnitvi tujca, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, razen v izjemnih primerih, ki so v zakonu taksativno našteti, ti pa v obravnavanih zadevah nesporno niso podani.

10Odločba o vrnitvi je upravna odločba, ki jo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZTuj-2 tujci izda policija, po končanem postopku o prekršku, zaradi kršitve po prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. S to odločbo policija ugotovi, da je tujčevo prebivanje v državi nezakonito ter tujcu naloži obveznost in praviloma rok za prostovoljno vrnitev oziroma zapustitev države, ki ne sme biti krajši od 7 in ne daljši od 30 dni. Za čas, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, mu policija lahko določi kraj bivanja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 67. člena ZTuj-2). Na podlagi četrtega odstavka 67. člena ZTuj-2 se rok na tujčevo prošnjo, ki jo mora vložiti pred potekom roka, lahko iz objektivnih razlogov podaljša.

11V spornem primeru gre za vprašanje, ali obstajajo okoliščine za podaljšanje roka za tožnikovo prostovoljno vrnitev v Republiko Srbijo. V obravnavanem primeru navedeni pogoj ni izpolnjen. To potrjujejo tako podatki spisa, kot tudi navedbe tožnika samega, iz katerih izhaja, da je imel v Republiki Sloveniji od 16. 5. 2008 do 25. 8. 2011 sicer urejen status oziroma dovoljenje za prebivanje. Od takrat dalje tega statusa nima več urejenega, zato je bila izdana odločba o vrnitvi, številka 2253-30/2014/1 (3a695-02) z dne 10. 7. 2014, in v njej določen rok 30 dni za prostovoljno izpolnitev. Navedena odstranitev je bila na tožnikovo prošnjo kar dvakrat uspešno podaljšana z odločbo, s ponovnim 30. dnevnim rokom za prostovoljno izpolnitev.

12V obravnavanem primeru je policijski organ ponovno, že tretjič obravnaval tožnikovo prošnjo za prostovoljno vrnitev. V dosedanjih postopkih, kot tudi v tem postopku, tožnik navaja, da mu je bila odvzeta potna listina z odločbo Okrajnega sodišča v Celju, kar prav tako izhaja iz spisovnih listin. Oba upravna organa sta pravilno ugotovila, da je na tožnikovi strani okoliščina, da potno listno pridobi nazaj, ker mu je bila odvzeta zaradi zavarovanja terjatve plačila izrečene globe okrajnega sodišča. V četrtem odstavku 67. člena ZTuj-2 je določeno, da se lahko tujcu rok za prostovoljno vrnitev podaljša zlasti, če obstajajo objektivne okoliščine, zaradi katerih se tujec ne more prostovoljno vrniti. Pravilnik določa v prvi alinei prvega odstavka 3. člena kot takšno okoliščino zlasti tudi, da tujec nima in si ne more pravočasno priskrbeti veljavne potne listine. Kot že navedeno, tožnik ima veljavno potno listino in bi jo lahko tudi pridobil nazaj in je to tudi edina okoliščina, na katero se v postopku sklicuje. Ker ta okoliščina obstaja na tožnikovi strani in na njegovem ravnanju, da si jo priskrbi nazaj, tako oba upravna organa nista imela razlogov, da bi ponovno (že tretjič) tožnikovi zahtevi za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev ugodila.

13Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani akt na zakonu utemeljen.

14Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.