UPRS Sodba I U 1681/2023-15

I. Tožba se zavrne.

1Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 18. 11. 2023 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-5255/2023/6 (1222-13) z dne 10. 11. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena (prva točka izreka). Nadalje mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (druga točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (tretja točka izreka). Poleg tega je bila tožniku za obdobje enega leta določena prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (četrta točka izreka). V tožbi navaja, da toži iz razloga, ker meni, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da mu razmere v njegovi izvorni državi kljub trudu ne omogočajo dostojnega življenja. Navaja, da je moral šolanje zaradi smrti očeta opustiti in začeti z delom, da je družina preživela. Kljub temu, da je sprejel vsako delo, ni zaslužil dovolj za dostojno življenje, ampak le za najosnovnejše stvari. V primeru bolezni ne bi imel sredstev za zdravljenje. Če bi sprejel službo v večjem mestu, bi bilo še slabše, saj bi moral plačati še stanovanje. Maroko je zapustil, ker je spoznal, da tam nima prihodnosti in da če bo ostal, bo tam le životaril. Tožnik zato sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

2Tožena stranka je v odgovoru na tožbo obrazloženo predlagala zavrnitev tožbe.

3Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo vse listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Ni pa sodišče izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, saj se tožnik sodnemu vabilu ni odzval (drugi odstavek 258. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP ni bilo potrebno.

4Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

5Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svojo odločitev obrazložila z ugotovitvijo, da iz tožnikovih navedb v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in izjav, podanih na osebnem razgovoru, izhaja, da je izvorno državo zapustil iz razloga, ker tam ni zaslužil dovolj za dostojno življenje. Ugotovila je, da tožnik ne trdi, da je v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, kar pomeni, da mu ne gre status begunca. Prav tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite, tožnik pa ne trdi, da bi ga kdo namerno ekonomsko onemogočal ali da je njegova ekonomska stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu bil namerno onemogočen dostop do trga dela, ali da mu je bil v izvorni državi kakorkoli namerno onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Tožnik je sam povedal, da se mu ob vrnitvi v Maroko ne bi zgodilo nič posebnega, a da tam ne vidi prihodnosti. Ker je po oceni tožene stranke tožnik v postopku navajal le dejstva, ki so v skladu z določbami ZMZ-1 nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločitev o določitvi 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod je tožena stranka oprla na deseti odstavek 49. člena ZMZ-1, odločitev o odstranitvi in enoletni prepovedi vstopa v primeru neprostovoljnega odhoda pa na trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 v zvezi s 67. členom ZTuj-2.

6ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

7V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 31. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 6. 11. 2023 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil, ker tam zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka, dostojno življenje ni mogoče. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna.

8Mednarodna zaščita po ZMZ-1 pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (2. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem¹ iz razloga² pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

9Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

10Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1, so: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

11Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik v postopku ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala njegov strah pred preganjanjem iz razlogov navedenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, niti dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala resno škodo v smislu tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 28. členom ZMZ-1. Tožnik ne v prošnji ne na osebnem razgovoru ni trdil, da se v Maroko ne more vrniti zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti da se v Maroko ne more vrniti zato, ker bi bil tam soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v eni izmed oblik, ki je predvidena v 28. členu ZMZ-1. Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji. Ob tem je tožena stranka utemeljeno izpostavila, da je tožnik celo sam dejal, da v Maroku ni bil ogrožen, ter da iz njegovih izjav izhaja, da se mu ob vrnitvi v Maroko ne bi zgodilo nič posebnega, a da tam ne vidi prihodnosti, bi pa tja kdaj odšel na obisk.

12Ob tem sodišče poudarja, da tožnikovih navedb o tem, da se zaradi slabih ekonomskih razmer v Maroku ne da dostojno živeti, tudi smiselno ni mogoče obravnavati kot resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče RS je namreč že večkrat zavzelo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživetja v njegovi izvorni državi.³ Gre za vprašanje potreb po humanitarni pomoči, ne pa za razloge, ki utemeljujejo potrebo po mednarodni zaščiti.⁴ Manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami posameznikov v zaprošeni državi, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.⁵ Za priznanje mednarodne zaščite tudi ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tovrstno tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.⁶ Navedeno je v skladu z določbo 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja in resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tožnik v tej zadevi takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da razlogi, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

13Drugače povedano, tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.⁷

14Upoštevaje vse zgoraj navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja (in s tem povezane nezmožnosti dostojnega življenja v Maroku) navajal dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pravno pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.⁸ Glede na to je tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Odločitvi tožene stranke sprejete v drugi, tretji in četrti točki izreka izpodbijane odločbe tožnik v tožbi ni v ničemer obrazloženo nasprotoval, zato sodišče njene pravilnosti ni posebej presojalo.

15Ker je sodišče iz zgoraj predstavljenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke v tej zadevi zakonita in pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Lastnosti dejanj preganjanja opredeljuje 26. člen ZMZ-1.
² Razloge preganjanja podrobneje opredeljuje 27. člen ZMZ-1.
³ Prim. odločbe VSRS I Up 60/2023, I Up 204/2023.
⁴ Prim. sodbo VSRS I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016.
⁵ Prim. sklep VSRS I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, sodbo VSRS I Up 260/2023 z dne 10. 11. 2023.
⁶ Prav tam.
⁷ Prim. odločbe VSRS I Up 233/2023, I Up 223/2023, I Up 206/2023, I Up 178/2023, I Up 163/2023, I Up 115/2023, I Up 67/2023 .
⁸ Prim. odločbe VSRS I Up 206/2023, I Up 187/2023, I Up 178/2023, I Up 164/2023, I Up 49/2023, I Up 29/2023, I Up 205/2022, I Up 13/2015.