65. člen ZMZ-UPB2
(koncept varne izvorne države)
(1)Pristojni organ izvaja koncept varne izvorne države v skladu z minimalnim skupnim seznamom varnih izvornih držav, ki ga sprejme Svet Evropske unije na podlagi 29. člena Direktive 2005/85/ES.
(2)Republika Slovenija lahko od Evropske komisije zahteva, naj Svetu Evropske unije predlaga črtanje določene države iz minimalnega skupnega seznama varnih izvornih držav. O tem dejstvu obvesti Svet Evropske unije. Do končne odločitve Sveta Evropske unije, oziroma največ za tri mesece od obvestila Svetu Evropske unije, Republika Slovenija ne uporablja koncepta varne izvorne države za državo, za katero je predlagala črtanje s seznama.
(3)Na podlagi kriterijev iz 30. člena Direktive 2005/85/ES lahko Vlada Republike Slovenije določi dodatni seznam varnih izvornih držav. O tem obvesti Evropsko komisijo.
- UPRS Sodba I U 2562/2018-6Upravno sodišče RS · 2018
Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni. Tudi po oceni sodišča je bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume oziroma v jeziku, za katerega je toženka lahko (vsaj) upravičeno domnevala, da ga tožnik razume. Zato ni možno sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral biti pri zaslišanju pri toženki prisoten tolmač za albanski jezik, kot tudi, da bi zaradi zatrjevanega nerazumevanja slovenskega jezika (predvsem uradnega slovenskega jezika) lahko bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 28. 12. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 2562/2018-6Upravno sodišče RS · 28. 12. 2018
Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni. Tudi po oceni sodišča je bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume oziroma v jeziku, za katerega je toženka lahko (vsaj) upravičeno domnevala, da ga tožnik razume. Zato ni možno sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral biti pri zaslišanju pri toženki prisoten tolmač za albanski jezik, kot tudi, da bi zaradi zatrjevanega nerazumevanja slovenskega jezika (predvsem uradnega slovenskega jezika) lahko bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno.