56. člen ZMZ-UPB2

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite se preverja le, ali je treba zaščito podaljšati iz razlogov, zaradi katerih je bila prosilcu zaščita priznana prvič. V primeru, da prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, je treba njegovo zahtevo obravnavati bodisi na podlagi 69. člena ZMZ (zatečeni begunci) ali pa se lahko ponovno uveljavlja na podlagi in v skladu s 56. in 57. členom ZMZ prošnja, v kateri prosilec ponovi okoliščino za mednarodno zaščito, ki jo je neuspešno zatrjeval (zanjo ni imel dokazov) v postopku, v katerem mu je bila nato zaščita podeljena zaradi drugih okoliščin. V obravnavanem primeru bi bilo mogoče zavrniti podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil tožnik razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Test razumnosti se nanaša na nastanitev v delu države, kamor bo razseljen, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastani

Tožena stranka je neutemeljeno zavrnila tožnikov zahtevek z argumentom, da ne gre za nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost obstoja nevarnosti, češ da al-Shaabab izvaja samo ciljno usmerjene napade; in tudi ne drži pavšalni argument tožene stranke, da splošno navajanje, da je v Somaliji še vedno vojna ni zadosten dokaz in da nima podlage v splošno dostopnih informacijah. Ta podlaga iz sodbe ESČP in v njej uporabljenih Usmeritev UNHCR-Somalija/2014 in celo poročila izvršilnega organa druge države članice EU obstaja. Upravno sodišče je navedena dejstva upoštevalo, ker na njih temelji sodna praksa ESČP, in je tudi tožnik v tožbi izkazal, da je opisana napaka tožene stranke lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, s tem ko se je v tožbi skliceval še na novejša poročila o stanju v Somaliji iz leta 2015, da se stopnja nediskriminatornega nasilja povečuje, da al-Shaabab uprizarja napade tudi na najbolj varne predele Mogadiša in tiste dele, ki naj bi jih nadzirala vlada, in da usmerja napade na tiste, ki se vračajo iz tujine; tožnik pa se upravičeno sklicuje tudi na Usmeritve UNHCR-Somalija/2014.

Prosilec, ki mu je bila prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, lahko doseže ponovno obravnavo svojega primera, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki so nastala po izdaji predhodne odločitve in so relevantna za presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Če gre za taka nova dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj, da jih prosilec iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljal.

Če prosilec ne ravna v skladu s prisilnimi predpisi po ZMZ, se ne more uspešno sklicevati na določbe Procesne direktive ali Listine EU o temeljnih pravicah glede učinkovitega sodnega varstva.

Tožnik v drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite navaja, da je v izvorni državi imel politične probleme, enako pa je navajal v svoji prvi oziroma drugi prošnji, ko je kot razlog za zapustitev izvorne države navajal politične probleme zaradi svojega udejstvovanja in dela za stranko Eritrejske demokratične spremembe, drugih novih okoliščin pa tožnik pri vložitvi zahtevka ni navedel, saj je vseskozi navajal, da so razlogi in okoliščine še vedno enaki kot prej, torej takšni, kot jih je navedel že pri vložitvi prve in druge prošnje. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa po presoji sodišča ni navedel upravičenega razloga, zakaj ni svojega pogovora z inšpektorjem, če meni, da je ta pomemben za njegovo prošnjo, omenil že pri podaji zahtevka v avgustu 2014, oziroma, zakaj to tožnik navaja šele v tožbi, zato te tožbene navedbe sodišče ne more upoštevati.

Če prosilec v zahtevi za uvedbo pravnega postopka ne predloži dokazov oziroma ne izkaže, da bi ta nova dejstva oziroma dokazi verjetno pripeljali do priznanja mednarodne zaščite v ponovnem postopku, se njegova zahteva zavrže. Prosilec, katerega prva prošnja je bila pravnomočno zavrnjena, ker njegove izjave niso bile verjetne in so bile v nasprotju s posebnimi informacijami v izvorni državi glede ključnega razloga za izkazovanje strahu pred preganjanjem (krvno maščevanje med Hazari in Afganistanom) ne more uspeti z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka zaradi istega strahu pred preganjanjem, če kot nova dejstva navaja le izjavi dveh pripadnikov istega plemena, enega iz Italije in drugega iz Švice, da ga v izvornem kraju še iščejo zaradi krvnega maščevanja; neverodostojno je že njegovo navajanje v tem, od kdaj ve za te pripadnike svojega plemena (v prvem postopku je trdil, da ne pozna nikogar; pa, da za tega iz Italije ve ves čas) in tudi glede verjetnosti, da tako dobro poznata razmere v tožnikovem izvornem kraju, ki se tičejo tožnika.

Toženka je utemeljeno zavrgla tožnikovo prošnjo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik, na katerem je v takšnem primeru dokazno breme, namreč ni prepričljivo navedel novih dejstev in novih dokazov, ki bi bistveno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo prošnjo oziroma zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek pa veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Iz predloženih spletnih naslovov, katerih vsebino je tožena stranka v izpodbijani odločbi na kratko povzela, in tožnikovih izjav tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja bistveno povečana verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika – prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek.

Tudi če bi imel tožnik upravičen razlog, zakaj razlogov, ki jih navaja, ni navedel pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, ti razlogi v konkretnem primeru tudi če bi se upoštevali, ne bi bistveno povečali verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Na strani osebe, ki vlaga zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je breme, da predloži nove dokaze in navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek pa veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Tožena stranka je dovolj natančno ugotovila dejansko stanje tako v zvezi z dostopnostjo zdravstvene oskrbe na splošno kot konkretneje za tožnika, tožnik pa ne zatrjuje, še manj dokazuje, da mu ta zdravstvena oskrba ne bi bila dostopna.

Tožnik je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite vložil ob prisotnosti tolmača ustno na zapisnik na tedaj opravljenem ustnem razgovoru, na katerem je bil izrecno opozorjen na vsebino določil 56. in 57. člena ZMZ. Prvotno prošnjo je utemeljil z ekonomskimi razlogi in družinsko tragedijo. Kot nove okoliščine oziroma dokaze, s katerimi je utemeljeval zahtevek za odobritev vložitve ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji pa je navedel, da se je pri podaji prve prošnje zlagal in povedal neresnično zgodbo. Kot nove okoliščine oziroma dokaze je navedel ogrožanje s strani teroristov, ki naj bi tožnikovega očeta umorili leta 2001, njegovega strica pa leta 2004. Glede na vsebino teh izjav je tožena stranka pravilno ocenila, da ne gre za takšna nova dejstva ali okoliščine, ki bi nastale po izdaji pravnomočne odločbe z dne 8. 3. 2013, s katero je bila tožnikova prva prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena, medtem ko so se vse tožnikove izjave, ki jih je podal v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, nanašale na dogodke, ki so se zgodili v celoti v času pred vložitvijo njegove prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite, zato v

Tožnik za svoje trditve ni ponudil niti predlagal nobenih dokazov, ampak je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji utemeljeval zgolj s posplošenimi in nekonkretiziranimi navedbami, ki jih tudi v tožbi ni kakorkoli podrobneje konkretiziral oziroma natančneje opredelil, niti ni v podkrepitev svojih navedb ponudil ničesar drugega. Zato ni zadostil zahtevam dokaznega bremena, ki je v tovrstnih zadevah deljeno med obe stranki in ne, kot zmotno zatrjuje v tožbi, izključno ali pretežno na strani tožene stranke. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika v skrajnem primeru izžene iz Republike Slovenije. To pa bi imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se v času sodnega odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker bi mu naknadno prenehal. Tudi če bi v upr

V zvezi z zaključkom tožene stranke, da gre pri predloženi listini – tiralici oziroma pri sodnemu nalogu za prijetje in privedbo tožnika, za nezanesljivo oziroma špekulativno sklepanje tožene stranke, je po mnenju sodišča tovrsten dvom mogoče odvrniti z ustrezno forenzično preiskavo izvirnika navedene listine, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Po presoji sodišča pa je utemeljen tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala kot ključnega tožnikovega uveljavljanega delovanja za politično stranko OIPFG, kot tudi ne njegovih navedb o „zaznamovanosti“ pri iranski policiji kot relevantnih v smislu ogroženosti tožnika ter v tej zvezi priznanjem statusa begunca sur place, pač pa se je omejila zgolj na omenjena dva razloga (tiralica, udeležba tožnika na štirih demonstracijah v Italiji v letih 2008 in 2009). Slednja sta sicer relevantna z vidika zakonskih zahtev po predložitvi novih dokazov v skladu s 1. in 2. odstavkom 56. člena ZMZ za odločitev o sprejemu ponovne (druge) prošnje za mednarodno zaščito v obravnavo, o čemer pa je bilo predhodno že odločeno s posebnim sklepom.

Odločanje o vloženem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovolitev vložitve ponovne prošnje ne pomeni tudi že, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Dokaze in dejstva, ki so nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko nastali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (56. člen ZMZ), in s katerimi se utemeljuje ponovna prošnja za mednarodno zaščito, je treba v ponovnem postopku presoditi in na podlagi le teh ugotoviti, ali obstajajo razlogi za priznanje mednarodne zaščite v zadevnem primeru.

Prošnjo je potrebno zavreči tudi po presoji njegovih izjav, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj je navajal dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred podajo njegove prve prošnje, o kateri pa je že bilo pravnomočno odločeno, pri tem pa je tudi sam rekel, da gre za iste razloge, kot jih je navajal v svoji prvi prošnji.

Če prosilec za mednarodno zaščito ne predloži novih dokazov oziroma ne navede novih dejstev, da so se zanj okoliščine po vložitvi predhodne odločitve bistveno spremenile, se ponovni postopek ne dovoli.

Ker se okoliščine o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito po izdaji prejšnje odločbe niso spremenile, je tožena stranka ponovno prošnjo na podlagi 3. odstavka 57. člena ZMZ pravilno zavrgla.

Ni mogoče dovoliti ponovne uvedbe postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, če tožnik ni izkazal niti ni navedel niti ni predložil nikakršnih takšnih novih dejstev in dokazov, dokazno breme pa je pri ponovni prošnji v celoti na njegovi strani, ki so nastali že pred uvedbo prejšnjega postopka ali pa po njem, ki bi lahko bili podlaga za ponovno odločanje o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.