43. člen ZDZdr

V tem postopku je treba smiselno upoštevati procesna jamstva, ki so po tretjem odstavku 19. člena Ustave RS zagotovljena vsakomur, ki mu je odvzeta prostost. Obravnavani bolnik mora biti (ne glede na svojo bolezen in procesno sposobnost) med drugim seznanjen s tem, da ima pravico do pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Sodišče je pravilno presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 75. in 74. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njegove privolitve. Med njimi ni pogoja, da bi morala biti zadržana oseba postavljena pod skrbništvo in da bi ji moral biti v okviru nujnega postopka postavljen skrbnik kot zakoniti zastopnik.

Ugotavljanje obstoja duševne motnje zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ravno zato ZDZdr v postopkih za namestitev osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve zahteva pregled osebe s strani izvedenca psihiatrične stroke in pridobitev njegovega izvedenskega mnenja (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 43. členom ZDZdr).

Iz predloga utemeljeno izhaja, da bo vse naštete obveznosti enostavneje, hitreje in z manjšimi stroški opravilo Okrajno sodišče v Domžalah, saj je udeleženka v oskrbi v Medgeneracijskem centru Bistrica v Domžalah, ki je od navedenega sodišča oddaljen le 1 kilometer oz. manj kot 15 minut hoje, za razliko od približno 15 kilometrov oddaljenega Okrajnega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče je že večkrat opozorilo, da je za izjemen ukrep prenosa pristojnosti potrebna kvalitativna prostorska razdalja, kjer ne gre zgolj za nekaj minut več ali manj trajajoči prevoz. Obravnavani primer predstavlja prav takšen položaj, saj zaradi izjemno kratke razdalje Okrajno sodišče v Domžalah verjetno ne bo niti primorano koristiti prevoza do začasnega prebivališča udeleženke, kar bo organizacijsko, časovno in stroškovno poenostavilo izvedbo postopka.

Zakon predvideva presojo sposobnosti nasprotne udeleženke na podlagi zaslišanja, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi Okrajno sodišče v Ljubljani moralo nasprotno udeleženko videti in zaslišati oziroma obiskati tam, kje dejansko prebiva in kjer ima tudi začasno prebivališče. Procesno dejanje zaslišanja se bo brez dvoma lažje, hitreje in z manj stroški izvedlo pred Okrajnim sodiščem v Lenartu, ki je od kraja bivanja nasprotne udeleženke oddaljeno 5,3 km, medtem ko razdalja do Okrajnega sodišča v Ljubljani znaša 142 km.

Upoštevaje določbe ZDZdr je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel v kraju, v katerem se nahaja bolnišnica, v kateri je nasprotni udeleženec hospitaliziran, zato je smoter delegacije izpolnjen.

Na podlagi prvega odstavka 48. člena ZDZdr so izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Pod vplivom bolezenskih simptomov nasprotna udeleženka odklanja zdravniško oskrbo in s tem hudo ogroža svoje zdravje.

Prvo sodišče se v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo opredelilo do bistvenih ugotovitev sodne izvedenke (prav tako ne do mnenja zdravnika). Če so socialno varstveni zavodi prezasedeni, to ni upošteven razlog, da sodišče ne bi odločilo o namestitvi nasprotne udeleženke v zavod, pri čemer mora sodišče določiti, da je (najustreznejši) socialno varstveni zavod dolžan sprejeti nasprotno udeleženko takoj ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem oseb po sklepih sodišč.

Pri udeležencu je prisotna duševna motnja, in sicer huda in kronična duševna bolezen - kronificirana paranoidna oblika shizofrenije, ki je zaradi opustitve jemanja zdravil v stanju akutnega poslabšanja. Zaradi navedene duševne motnje je udeleženčeva presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena, pri čemer udeleženec do svojega stanja nima uvida. Udeleženec bi brez odrejenega zdravljenja zaradi vpliva ugotovljene duševne motnje huje ogrozil zdravje drugih oseb ali njihovo življenje.

Po mnenju izvedenca je trenutno nujno potrebno bolnišnično zdravljenje zaradi uvedbe ustrezne terapije in diagnostičnih postopkov. Pritožnica bolnišnično zdravljenje zavrača. Zaradi neuvedenega zdravljenja še nima zadostnega uvida v svojo zdravstveno stanje, in zato ji ni mogoče slediti, da je že pripravljena in sposobna slediti ambulantnemu zdravljenju.

Zaradi psihotične simptomatike, ki ostaja nedostopna zdravljenju, si preiskovanka povzroča hudo škodo na svojem zdravju, saj se bolezenski simptomi postopno kronificirajo in v možganih povzročajo strukturne spremembe, kar posledično vodi v razvoj na zdravila odporne psihoze, kar pomeni, da je zdravljenje z zdravili kasneje mnogo manj uspešno oziroma celo neuspešno.

Zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom je prisilno. Med drugim posega v pravico do osebne svobode, ki je ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato ni dopustno brez intervencije (odločbe) sodišča. Izvaja se lahko le pod pogoji, ki jih določa zakon, in z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Trajanje ukrepa s sklepom sodišča ni vnaprej časovno natančno določeno, ampak je zgolj omejeno s skrajnim rokom. Odpust je odvisen od strokovne presoje uspešnosti zdravljenja pod posebnim nadzorom in je v celoti v dispoziciji ustanove, v kateri oziroma pod nadzorom katere se je oseba zdravila. Pri presoji o obstoju pogoja o vrsti in znakih duševne motnje je treba odgovoriti na strokovna vprašanja s področja medicinske stroke. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, mora v postopku obvezno sodelovati izvedenec psihiatrične stroke.

Res so podatki o zdravljenju osebe zaupni podatki, vendar lahko sodišče s sklepom določi, da se v te podatke vpogleda, če je to potrebno za pravilno ugotovitev stanja osebe. Res je v ukrepu sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča moč zaznati elementa odvzema prostosti. Vendar gre za sprejem na zdravljenje brez privolitve, če so izpolnjeni pogoji z 39. člena ZDZdr. To pomeni, da gre za varovanje predvsem sprejete osebe, lahko pa tudi drugih oseb, če bi bile prizadete. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca odločilo, da se nasprotni udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri nadaljnjem izvajanju dokazov. To je ugotovilo na podlagi ocene izvedenca, da bi v nasprotnem primeru nastale škodljive posledice za zdravje osebe, ker bi jo prisotnost pri izvajanju nadaljnjih dokazov še dodatno vznemirila. Pritožnik se je v postopku pojavil prvič po izdaji izpodbijanega sklepa. Sodišče je ugotovilo, da sprejeta oseba želi, da je to njena najbližja oseba. Gre za osebo, ki jo določa 2. člen ZDZdr. Zato mu je pravilno v nadaljevanju postopka priznalo status udeleženca. V postopku je navajal nove dokaze, ki jih sodišče še ni moglo prev

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr predvideni posebni postopki.

Ker je sodišče ugotovilo vzročno zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnost ogrožanja drugih, vzrokov pa zaradi nekritičnosti osebe do svojega stanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je bilo treba zdravljenje osebe v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim varstvom podaljšati za čas dveh mesecev. Sodišče je odstop od postopkovnih pravil, da se opravi zaslišanje v zavodu, utemeljilo z oceno varovanja ustavnih pravic udeleženca oziroma zagotavljanja varnega okolja za sodno osebo, sodno komisijo in nenazadnje za celotno zdravstveno ustanovo. Tako je pravilno tehtalo pravico do osebne svobode, varstvo dostojanstva v postopkih, pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Te pravice so zagotovljene tudi, ko izvedenec osebo pregleda prek videokonference. Sodišče mora namreč upoštevati tudi druge ustavne pravice (udeleženca in drugih oseb, ki v postopku sodelujejo): nedotakljivost človekovega življenja, pravico do telesne celovitosti, kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo, in pravica do varnosti.

Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ima hudo moteno presojo realnosti in da ni sposoben nadzorovati svojih ravnanj, češ da je to zaznala sodnica po pogovoru z njim. Prezre, da je sodišče ob tej ugotovitvi izrecno pojasnilo, da gre za laično oceno, na katero ne more opreti presoje o obstoju pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Gre namreč za strokovno znanje s področja medicinske stroke, s katerim sodišče ne razpolaga. O strokovnih vprašanjih, ki narekujejo prisilno zdravljenje, sodišče ne more odločati na podlagi lastnih laičnih zaznav, ampak je v teh postopkih obvezno sodelovanje izvedenca psihiatrične stroke. Slednji mora osebno pregledati obravnavano osebo ter podati mnenje o njenem zdravstvenem stanju in oceniti, če in katero vrsto vodenega zdravljenja potrebuje (prvi odstavek 43. člena ZDZdr). Ključno je zato izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra, na katerega se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo, saj pritožnik nanj ni imel nobenih pripomb.

Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, da sledi ugotovitvam izvedenke, pa ni niti pojasnilo katerim ugotovitvam sledi. Na kakšni podlagi (torej katera dejstva kažejo na to in kateri dokazi) je sodišče ugotovilo, da udeleženka potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, ni obrazložilo. Kakšno oskrbo in varstvo potrebuje, tudi ne. Ugotovilo je še, da bi bila udeleženka, če bi bila prepuščena sama sebi, zaradi posledic duševne motenje resno življenjsko ogrožena. S čim in kako bi se resno življenjsko ogrozila, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Tudi svojega stališča, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (npr. izven socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi ali na odprtem oddelku istega zavoda, kar si, kot izhaja iz pritožbenih navedb, želi udeleženka) in zakaj, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Na kakšni podlagi je sodišče to ugotovilo, tudi ne. Razlogov sodišča prve stopnje o tem, ali je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, o tem, ali je ogrožanje življenja posledica d

Postopek za sprejem osebe v varovani oddelek SVZ se začne na predlog v zakonu določene osebe. Predlog mora, poleg drugih sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati tudi ime ter stalno oziroma začasno bivališče oziroma sedež strank, morebitnih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev ter podpis vložnika. Konkreten predlog je v tem pogledu pomanjkljiv in ni sposoben za obravnavo. Predlagatelj je sicer pravilno označen, ni pa iz predloga razvidno, kdo je njegov zakoniti zastopnik, niti predloga le-ta ni podpisal. Predlog pa je formalno pomanjkljiv tudi v pogledu (obligatorne) priloge, ki jo določa tretji odstavek 75. člena ZDZdr. Predlagatelj mora namreč predlogu za sprejem v varovani oddelek priložiti mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem. Izjema velja le v primeru, če sprejem predlaga SVZ. V postopku odločanja o sprejemu v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda mora sodišče, ko ugotovi, da so zakonski pogoji za to izpolnjeni, odločiti ne le o sprejemu osebe v varovani oddelek SVZ, ampak tudi o tem, v kateri zavod naj bo oseba nameščena. Okoliščina, da so kapacitete v SVZ, kamor naj bi bil nasprotni udeleženec (upoštevaje predlog predlagatelja) sprejet, za

Da sodišče določi ukrep sprejema v varovani oddelek SVZ mora ugotoviti ali so za takšen sprejem izpolnjeni vsi, z zakonom določeni kumulativni pogoji.

Pred oddajo pridržanja v posebni socialno varstveni zavod mora sodišče pridobiti glede ustreznosti posameznega zavoda mnenje izvedenca psihiatrične stroke.

Pred premestitvijo zadržane osebe iz psihiatrične bolnice v socialno varstveni zavod sodišče pridobi o tem mnenje izvedenca psihiatra in zavoda.