VSL Sklep II Cp 1393/2023

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zadržani osebi v celoti omeji pravica do izvajanja dokazov in da se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v A. za obdobje štirih tednov, najdalje do 31. 7. 2023.

2S sklepom tega pritožbenega sodišča II Cp 1298/2023 z dne 14. 7. 2023 je bilo že odločeno o pritožbah zadržane osebe ter najbližje osebe B. B. zoper gornji sklep in so bile pritožbe z dne 10.7.2023, 11.7.2023 ter 12. 7. 2023 zavrnjene.

3Po vročitvi sklepa sodišča prve stopnje B. B. kot najbližji osebi zadržane osebe se je le-ta ponovno pravočasno pritožila (z vlogo, datirano z 19. 1. 2023 - v spisu pod red. št. 20). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve:

- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da gre pri zadržani osebi, ki je bila že večkrat na zdravljenju na psihiatrični kliniki v A. (gre za 38-o hospitalizacijo), za akutno poslabšanje organske blodnjave, shizofreniji podobne motnje, hude in kronične bolezni. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje. Nadalje je ugotovilo, da zadržani za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo trenutno ni sposoben, saj je njegovo bolezensko stanje sedaj v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, ker ni pripravljen sodelovati pri zdravljenju in je popolnoma nekritičen do svojega stanja.

7Pritožba gornjih okoliščin niti ne izpodbija. Obširno izpostavlja okoliščine, ki so po njenem mnenju privedle do poslabšanja zdravja zadržanega (ravnanje institucij ter strokovnih deležnikov, pomanjkanje pomoči na domu, neustrezne bivalne razmere) ter predlaga tudi možnosti, ki bi po njenem mnenju prišle v poštev pri zadržanemu in glede katerih so že vložene vloge (varovanje, varstvo in zaposlitev v VDC C. in VDC D., bivanje v mirni garsonjeri z verando, atrijem, podporo socialnega servisa in spremstvom prostovoljca ali osebnega asistenta).

8Pritožbeno torej ni sporno, da je prišlo do poslabšanja zdravja zadržanega. Upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča, narejene na podlagi izjave zadržanega ter mnenja izvedenca, da zadržani nima uvida v svoje stanje, da je njegova realitetna kontrola oškodovana, da ima okrnjeno sposobnost presoje in ocene tveganj, ter da brez terapije izboljšanja ni pričakovati, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za zadnjo, a nujno potrebno možnost, torej za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Resnega ogrožanja zdravja in ogrožanja življenja zadržanega, kar je posledica hudo motene voljne sfere zadržanega, namreč ob takšnih ugotovitvah res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, sploh ne z možnostmi, ki jih ponuja pritožba ter glede katerih naj bi zadržani oziroma najbližja oseba že zaprosila.

9V kolikor pritožnica z navedbami, da ob zaslišanju zadržanega ni bila prisotna, z izpostavljanjem ugotovitve prvostopnega sodišča, da se zadržani ob zaslišanju ni želel usesti na stol, z opisom (tudi fotografiranega) vnetja na zadnjici, ki ga je imel zadržani v letih 2018 in 2018 po številnih injekcijah, z opisom poškodb, ki jih je utrpel zadržani pomladi 2020, ter s pregledi, ki bi jih moral zadržani opraviti (klinični psiholog, nevrolog, ambulanta družinske medicine) uveljavlja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje povabiti na narok, velja pojasniti, da sodišče prve stopnje pred opravo naroka ni imelo kakšnega podatka o najbližji osebi in je zato tudi ni moglo povabiti na narok (46. člen ZDZdr). V kolikor pa pritožnica s temi navedbami uveljavlja, da bi jo bilo potrebno zaslišati, saj sodišče res lahko po prvem odstavku 47. člena ZDZdr na naroku zasliši tudi druge osebe, ki bi lahko dale podatke, pomembne za odločitev, pa pritožba kakšnih takšnih podatkov, ki bi bili v okoliščinah tega sprejema lahko relevantni za predmetno odločitev, v pritožbi niti ne navaja. Gre namreč za podatke, predvsem iz preteklosti, ki so gotovo pomembni za zdravljenje in obravnavo zadržanega v prihodnosti, ne pa za predmetno odločitev, za katero je zadostovalo že zaslišanje zadržanega in mnenje izvedenke.

10Ob gornjih ugotovitvah, ko je torej zadržanje nujno že iz razloga, ker zadržani ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje, presoja utemeljenosti zadržanja iz nadaljnjega razloga povzročanja ogrožanja življenja ter hujšega ogrožanja zdravja drugih niti ni potrebna.

11Pritožba konkretizirano ne polemizira s časom, za katerega je določeno trajanje zdravljenja. Kljub temu velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje omejilo trajanje zdravljenja na štiri tedne iz razloga, ker je ugotovilo, da je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Ob taki ugotovitvi se tudi določitev dolžine trajanja zdravljenja izkaže za materialnopravno pravilno določeno. Ni pa odveč ponovno pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (71. člen ZDZdr).

12Nenazadnje velja izpostaviti, da pritožbeno sodišče ob obravnavi predmetne pritožbe ni spregledalo, da je bil predmetni postopek opravljen nekoliko nedosledno. Opažene nedoslednosti sicer res niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, vendar bi z vidika zadržanega ter najbližje osebe gotovo prispevale k bolj transparentnemu in s tem tudi manj invazivnemu postopku. V spisu namreč ni kakšnih podatkov, niti kakšnih preverk sodišča, kako je prišlo do sprejema zadržanega na Psihiatrično kliniko v A. na dne 2. 7. 2023, kateri razlogi so utemeljevali sprejem na zdravljenje brez privolitve¹, kateri razlogi za uvedbo postopka zadržanja so bili tako pojasnjeni zadržanemu, kot to izhaja iz zapisnika o naroku, ali je bilo morebiti za zadržanim res razpisano iskanje ter ali je bil dejansko pogrešan, kot je to pod 7. točko izpodbijanega sklepa na podlagi „poročanja urgentne ekipe“ ugotovilo prvostopno sodišče. V spisu tudi ni poročil CSD, na katere se sklep sklicuje. Glede na 38-o hospitalizacijo zadržanega pa je tudi dokaj nesprejemljivo, da se v spisu ne nahaja nobena preverka, ali ima zadržani najbližjo osebo. Če ne že pred narokom, bi moralo sodišče to okoliščino razjasniti vsaj ob zaslišanju zadržanega, ko je ta v svoji izpovedbi omenjal „B.“.

13Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba najbližje osebe, niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena, 350. člen in 353. člen Zakona o pravdnem postopku, prvi odstavek 30. člena ZDZdr ter prvi odstavek 1. člena in 42. člen Zakona o nepravdnem postopku).

¹ V Obvestilu na list. št. 1 v spisu je pod rubriko razlogov navedeno zgolj „Skrbnik je CSD“.