46. člen ZDZdr

V tem postopku je treba smiselno upoštevati procesna jamstva, ki so po tretjem odstavku 19. člena Ustave RS zagotovljena vsakomur, ki mu je odvzeta prostost. Obravnavani bolnik mora biti (ne glede na svojo bolezen in procesno sposobnost) med drugim seznanjen s tem, da ima pravico do pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Sodišče je pravilno presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 75. in 74. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njegove privolitve. Med njimi ni pogoja, da bi morala biti zadržana oseba postavljena pod skrbništvo in da bi ji moral biti v okviru nujnega postopka postavljen skrbnik kot zakoniti zastopnik.

Iz predloga utemeljeno izhaja, da bo vse naštete obveznosti enostavneje, hitreje in z manjšimi stroški opravilo Okrajno sodišče v Domžalah, saj je udeleženka v oskrbi v Medgeneracijskem centru Bistrica v Domžalah, ki je od navedenega sodišča oddaljen le 1 kilometer oz. manj kot 15 minut hoje, za razliko od približno 15 kilometrov oddaljenega Okrajnega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče je že večkrat opozorilo, da je za izjemen ukrep prenosa pristojnosti potrebna kvalitativna prostorska razdalja, kjer ne gre zgolj za nekaj minut več ali manj trajajoči prevoz. Obravnavani primer predstavlja prav takšen položaj, saj zaradi izjemno kratke razdalje Okrajno sodišče v Domžalah verjetno ne bo niti primorano koristiti prevoza do začasnega prebivališča udeleženke, kar bo organizacijsko, časovno in stroškovno poenostavilo izvedbo postopka.

Oseba je takrat ogrožala svoje življenje in hudo ogrožala svoje zdravje, saj je ob prekomernem pitju alkohola ter opuščanju zdravil v domačem okolju med drugim utrpela več resnih padcev, odklanjala je hrano, hudo se je ogrožala zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju (dodatna kronifikacija in stopnjevanje nepovratnih strukturnih sprememb), ogrožala pa je tudi življenje in hudo ogrožala zdravje drugih, saj je bila heteroagresivna do drugih, s požigom je grozila tudi sosedom.

Procesno dejanje zaslišanja nasprotnega udeleženca kot tudi pridobitev izvedenskega mnenja in izvedba naroka bo vsekakor ekonomično in hitreje mogoče izvesti pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ki je v istem kraju dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca. Po drugi strani pa znaša razdalja od Okrajnega sodišča v Ljubljani do kraja bivanja nasprotnega udeleženca 130 km.

Zakon predvideva presojo sposobnosti nasprotne udeleženke na podlagi zaslišanja, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi Okrajno sodišče v Ljubljani moralo nasprotno udeleženko videti in zaslišati oziroma obiskati tam, kje dejansko prebiva in kjer ima tudi začasno prebivališče. Procesno dejanje zaslišanja se bo brez dvoma lažje, hitreje in z manj stroški izvedlo pred Okrajnim sodiščem v Lenartu, ki je od kraja bivanja nasprotne udeleženke oddaljeno 5,3 km, medtem ko razdalja do Okrajnega sodišča v Ljubljani znaša 142 km.

Vendar pa okoliščina bivanja v zavodu na območju drugega sodišča ni samodejen razlog za prenos pristojnosti. Tako Vrhovno sodišče ravna in pristojnost prenese, ko je premoščanje razdalje iz dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. V nasprotnem primeru pa Vrhovno sodišče predlog zavrne.2 V obeh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo in posebej poudarilo, da mora iti za kvalitativno prostorsko razdaljo, ki utemeljuje izjemen ukrep prenosa pristojnosti.

Upoštevaje določbe ZDZdr je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel v kraju, v katerem se nahaja bolnišnica, v kateri je nasprotni udeleženec hospitaliziran, zato je smoter delegacije izpolnjen.

Ko je zadržanje nujno že iz razloga, ker zadržani ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje, presoja utemeljenosti zadržanja iz nadaljnjega razloga povzročanja ogrožanja življenja ter hujšega ogrožanja zdravja drugih niti ni potrebna.

Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi sebi bodisi drugim, pa tudi, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obstoj vseh treh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in dodatnega pogoja iz 53. člena ZDZdr.

Kot pravilno opozarja pritožba, ima predlagatelj pravico do izjave ne le o pisnem izvedeniškem mnenju, pač pa tudi do sodelovanja pri izvajanju tega dokaza na naroku (pravico do zastavljanja vprašanj izvedencu – drugi odstavek 47. člena ZDZdr in prvi odstavek 32. člena ZDZdr).

Res so podatki o zdravljenju osebe zaupni podatki, vendar lahko sodišče s sklepom določi, da se v te podatke vpogleda, če je to potrebno za pravilno ugotovitev stanja osebe. Res je v ukrepu sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča moč zaznati elementa odvzema prostosti. Vendar gre za sprejem na zdravljenje brez privolitve, če so izpolnjeni pogoji z 39. člena ZDZdr. To pomeni, da gre za varovanje predvsem sprejete osebe, lahko pa tudi drugih oseb, če bi bile prizadete. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca odločilo, da se nasprotni udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri nadaljnjem izvajanju dokazov. To je ugotovilo na podlagi ocene izvedenca, da bi v nasprotnem primeru nastale škodljive posledice za zdravje osebe, ker bi jo prisotnost pri izvajanju nadaljnjih dokazov še dodatno vznemirila. Pritožnik se je v postopku pojavil prvič po izdaji izpodbijanega sklepa. Sodišče je ugotovilo, da sprejeta oseba želi, da je to njena najbližja oseba. Gre za osebo, ki jo določa 2. člen ZDZdr. Zato mu je pravilno v nadaljevanju postopka priznalo status udeleženca. V postopku je navajal nove dokaze, ki jih sodišče še ni moglo prev

Pritožba izpostavlja, da je bilo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti, ker se postopki in pregledi v tovrstnih primerih v posledici COVID-19 odvijajo po videokonferenci. Na podlagi drugega odstavka 46. člena ZDZdr sodišče odloča na podlagi neposrednega stika z osebo, tako da osebo pred izdajo sklepa vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje. V danih izjemnih okoliščinah, ko so v veljavi ukrepi, s katerimi se želi zajeziti širjenje virusa COVID-19, z namenom čim bolj učinkovite zaščite vseh udeležencev postopka, takšna oblika stika in razgovora sodišča s pridržano osebo ne posega v načelo neposrednosti in ni v nasprotju z drugim odstavkom 46. člena ZDZdr. Pritožba tudi ne navede konkretnih okoliščin, ki bi morda kazale, da je tak način postopanja sodišča vplival na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja oziroma na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebe ter na individualno obravnavo in enako dostopnost do obravnave (glej drugi odstavek 3. člena ZDZdr).

Niso izpolnjeni pogoji za zadržanje A. A. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Ni dvoma, da je pri njem že več let prisotna shizoafektivna motnja, zaradi katere se zdravi, vendar je po mnenju izvedenke ob ustrezni terapiji psihotična simptomatika že izzvenela do take mere, da pri njem ni več motena presoja realnosti in je zadovoljiva tudi njegova sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, znakov pomembno izraženega ogrožanja pa tudi ni ugotovila.

Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izve

Tudi pacient, ki mu je odvzeta poslovna sposobnost lahko poda izjavo o privolitvi za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici pod posebnim nadzorom.

Ob upoštevanju različnega namena oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah kot intenzivnih enotah za zdravljenje akutnih zdravstvenih težav, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov, lahko nekritičen pristop sodišča pri odločanju o namestitvi udeležencev po zaključenem zdravljenju na bolnišničnem oddelku povzroči kršitev ustavnih pravic in pravic iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja tako novim pacientom, katerih bolnišnice zaradi prezasedenosti ne bi mogle več sprejeti, kot tudi osebam, ki zdravljenja ne potrebujejo več, temveč zgolj posebno zaščito in oskrbo v institucionalnem varstvu brez stresnega bolnišničnega vsakdana. Zato je naloga sodišča prve stopnje, da ob določitvi načina izvršitve ukrepa tehta tudi omenjene okoliščine. Sodišče prve stopnje se mora torej ob sprejemu odločitve o namestitvi osebe, ki izpolnjuje pogoje za varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, posvetiti vsakemu konkretnemu udeležencu in glede na naravo njegovih potreb najti zanj najbolj ustrezno namestitev. Situacije pri osebah v tovrstnih postopkih so namreč bistveno različne, pri nekaterih je kljub zaključku akutnega bolnišničnega zdravljenja še

Pri premestitvi osebe iz varovanega oddelka socialno varstvenega zavoda v negovalni oddelek istega zavoda je treba preveriti, ali bo v varovanem oddelku zagotovljena njenemu zdravstvenemu stanju ustrezna terapevtska oskrba, in prostorske možnosti za sprejem. Če bi bila premestitev izvedena v prezasedene prostore ali v prostore, kjer terapevtska obravnava dementne osebe ni izvedljiva, je taka premestitev lahko hujši poseg kot varstvo in oskrba v varovanem oddelku, ki ga najbližje osebe sprejemajo, nasprotna udeleženka pa posega v osebno svobodo zaradi nepokretnosti ne čuti. Nameščanje na hodnike, skupne prostore, v okolje, kjer ni zagotovljen ustrezen terapevtski tretman, ni sprejemljivo niti z vidika ustavnih pravic nameščene osebe niti z vidika ustavnih pravic drugih uporabnikov.

Sodišče prve stopnje v sklepu ni pojasnilo, ali bo v nadaljevanju postopka pridobilo podatke, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, kateri zavod bo lahko v najboljši meri zagotovil terapevtsko obravnavo nasprotne udeleženke in ki bo hkrati lahko zagotovil varstvene pogoje za nasprotno udeleženko in druge stanovalce zavoda. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da je storilo vsa potrebna materialnoprocesna dejanja že s tem, ko je prejelo odgovore zavodov, da so prezasedeni oziroma da ne morejo zagotoviti varnosti znotraj ustanove v primeru, če sprejmejo nasprotno udeleženko, glede na njene duševno zdravje. Tako postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. VSRS je v sklepu II Ips 95/2019 nakazalo možne načine, kako voditi te nepravdne postopke, od koga in katere podatke je treba pridobiti, ko nastopi težava pri namestitvi osebe z duševno motnjo v SVZ zaradi prezasedenosti zavodov, kar naj bi preprečilo, da bi sodišča z odločitvami v teh zadevah nedopustno posegala v človekove pravice teh oseb in stanovalcev zavoda. Opozorilo je, da si sodišče lahko pomaga s pozivom izvršilne veje (ministrstvu), ki naj navede dejanske možnosti za rešitev. Obravnavana zadeva je nepravdni postopek,

Utemeljen je očitek o storjeni absolutno bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi neposrednega stika z udeležencem in ga ni zaslišalo, ob tem pa ni ugotovilo dejstev, da lahko to izjemoma stori, torej da zdravstveno stanje tega ne omogoča oz. da oseba to odkloni.

Vprašanje, ali je zaradi narave bolezni potrebno, da se bolniku omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, je predmet pravne presoje, ki jo opravi sodišče. Zaradi navedenega se sodišče pri ugotavljanju obstoja pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ne more opreti le na mnenje izvedenca medicinske stroke, temveč mora oceniti tudi ostale navedbe.