UPRS Sodba I U 1860/2020-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) odločila, da se tožnik, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom III Pom-i 16791/2019 z dne 5. 6. 2019, obsodilo na kazen 4 leta in 6 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora (1. točka izreka). Posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka).

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da se otroka šolata na fakulteti, partnerka in njegova mati, ki ima alzheimerjevo bolezen pa se le stežka preživljajo brez njega. V izvršitev kaznivega dejanja ga je pripeljala življenjska stiska. Meni, da bi bil doma in v službi za družbo koristnejši. Komisija iz poročila zavoda z dne 20. 8. 2020 ugotavlja, da je tožnik prvič na prestajanju zaporne kazni v Republiki Sloveniji, da pa je že bil obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine in prikrivanja. Ker je bilo kaznivo dejanje storjeno v Republiki Nemčiji, je tožnik tam že prestal del zaporne kazni. Od 1. 9. 2020 dalje dela v polodprtem oddelku, pri čemer hodi na delo redno in ga dobro opravlja. Poleg dela se tudi dodatno izobražuje, spoštuje hišni red. Pričel je tudi s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti. Komisija se sklicuje na določilo 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki določa formalne pogoje za pogojni odpust obsojenca. Komisija ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje formalne pogoje za pogojni odpust, saj je prestal že več kot polovico kazni, vendar pa ugotavlja, da je bil tožnik že kaznovan s pogojno obsodbo, vendar pa svojega načina življenja ni spremenil, zato meni, da je potrebno daljše preverjanje stabilnosti tako znotraj kot zunaj zavoda. Ker je tožnik glede na naravo in težo kaznivega dejanja prestal nizek odstotek zaporne kazni, zunajzavodske ugodnosti pa koristi malo časa, še ne more pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Komisija poudarja, da je pogojni odpust privilegij in ne pravica obsojenca. Ker za tožnika še ni mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, zato tožnika ni pogojno odpustila s prestajanja kazni zapora.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je bil zaradi epidemije koronovirusa na prekinitvi prestajanja zaporne kazni med 30. 3. 2020 in 28. 5. 2020, zato se mu ne zdi pravilno postopanje Komisije, ki mu čas prekinitve ni vštela pri izračunu deleža prestane kazni. Meni, da Komisija ni ustrezno ovrednotila okoliščin iz poročila ZPKZ, in sicer, da je prvič na prestajanju zaporne kazni, da obžaluje storitev kaznivega dejanja, da nima odprtih kazenskih postopkov, da spoštuje hišni red ZPKZ, se izobražuje, v ZPKZ dela, koristi zunajzavodske ugodnosti in ima pogoje za življenje na prostosti. Meni, da Komisija ni obrazložila zakaj ni mogoče pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, zaradi česar so bila bistveno kršena pravila iz 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka je v odgovoru nas tožbo prerekala tožbene navedbe, saj meni, da je izpodbijana odločbo pravilna in zakonita. Pojasnjuje, da se želi pri tistih obsojencih, ki so obsojeni za težja kazniva dejanja, v še večji meri prepričati, da jih ne bodo ponovili, ter da se kriteriji pri odločanju o pogojnem odpustu pri težjih kaznivih dejanjih vrednotijo okoliščinam ustrezno. Meni, da bi bila vsaka drugačna odločitev v nasprotju z javno koristjo.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna pravilnost odločitve Komisije, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora. Po presoji sodišča je odločitev Komisije pravilna in ima podlago v zakonu. Sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7Po določbi prvega odstavka 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V drugem, tretjem in šestem odstavku 88. člena KZ-1 so določeni nadaljnji okviri glede deleža kazni, ki ga mora prestati obsojenec, da sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Da so predpisani formalni pogoji glede deleža prestane kazni v tožnikovem primeru izpolnjeni, ni sporno.

8V skladu s petim odstavkom 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

9Sodišče ugotavlja, da je o pogojnem odpustu odločala Komisija na seji, skladno s postopkom, ki ga ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1, glej 105. člen in sledeče, v zvezi s četrtim odstavkom 88. člena KZ-1). Komisija odloča na seji z večino glasov, o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba se v skladu z 8. členom ZIKS-1 izda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot izhaja že iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, o čemer se odloča v upravnem postopku, ob uporabi prostega preudarka. Peti odstavek 88. člena KZ-1 pooblastilo toženke za odločanje po prostem preudarku veže na izpolnitev pogoja, na ugotovitev, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta (ob upoštevanju okoliščin, ki jih KZ-1 našteva v drugi povedi petega odstavka 88. člena), sploh ne pride v poštev (tako sodba tega sodišča, I U 1244/2016 z dne 16. 11. 2017). Tudi sicer je treba poudariti, da so okoliščine v omenjeni določbi KZ-1 naštete zgolj primeroma in zato ni izključeno upoštevanje tudi drugih okoliščin. Navedena stališča so ustaljena v sodni praksi.¹

10V obravnavanem primeru je Komisija ugotovila in presodila okoliščine, ki so pomembne za odločitev, tako tiste, ki gredo tožniku v prid (navedene so v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih sodišče ne ponavlja), kot tudi nasprotne. Pri zaključku, da še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, je upravičeno upoštevala, da je bil tožnik, kot je obrazloženo, že kaznovan s pogojno obsodbo, kar pomeni, da je že imel možnost spremeniti svoje življenje, pa tega ni storil. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča tožniku ne gre zaupati do te mere, da bi mu komisija podelila pogojni odpust, ob pričakovanju, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Toženka je torej pri odločitvi upoštevala zgoraj navedene okoliščine, in zaradi tega ocenila, da tožnikova stabilnost z zunajzavodskimi ugodnostmi še ni bila preverjena v zadostni meri in skozi daljše časovno obdobje, da bi bilo mogoče napraviti zaključek o utemeljenem pričakovanju, da tožnik kaznivega dejanja ne bo več ponovil. Čim je tako, pa pogojnega odpusta, kot je bilo obrazloženo, tudi po presoji sodišča (še) ni mogoče odobriti. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore, da Komisija izpodbijane odločbe ni ustrezno obrazložila, zakaj ni mogoče pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Ker tožnik sicer izpolnjuje formalne pogoje za pogojni odpust, kar med strankama ni sporno, sodišče kot nerelevantne zavrača ugovore tožnika, da mu komisija prekinitve prestajanja kazni ni ustrezno upoštevala pri deležu prestane kazni.

11Ob upoštevanju vsega povedanega je toženka tudi po presoji sodišča imela dejansko in pravno podlago za odločitev, ki jo je sprejela, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS- 1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS IV U 36/2017 z dne 9. 5. 2017, I U 1372/2014 z dne 7. 1. 2015 in I U 1173/2012 z dne 26. 10. 2012.