UPRS Sodba IV U 182/2019-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju komisija) odločila, da se tožnika, ki ga je na kazen 9 let in 5 mesecev zapora s sodbo X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014 obsodilo Okrožno sodišče v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6155/2013 z dne 18. 12. 2015, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni, ter da v zvezi s tem postopkom niso nastali posebni stroški.

2Iz obrazložitve izhaja, da obsojenec sicer izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj 28. 6. 2019 prestane 50 % kazni. Urejene ima tudi pogoje za bivanje na prostosti, se ustrezno vede med prestajanjem zaporne kazni in je prvič na prestajanju kazni zapora. Vendar pa narava in teža kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tožnik, narekuje daljše preverjanje njegove stabilnosti tako znotraj kot zunaj zavoda, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tudi zavod obsojenca pri prošnji ni podprl, saj je tudi slednji ocenil, da njegova stabilnost zunaj zavoda še ni bila preverjena v zadostnem obsegu. Poleg tega obsojenčev odnos do kaznivega dejanja ni ustrezen, saj poudarja, da je bil v storitev kaznivega dejanja zapeljan. Komisija tako ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, zato je o pogojnem odpustu preuranjeno govoriti. Poudarja še, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. V konkretni zadevi komisija tega za tožnika ni ugotovila.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, s katero sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ga pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje v spremenjeni sestavi. Priglaša tudi stroške postopka. Meni, da je komisija presegla meje prostega preudarka in je zato izpodbijani akt nezakonit. Sklicuje se na 40. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da ni nikoli izjavil, da bi bil v posel zapeljan. Komisija ni pojasnila, s katerimi dejstvi in na kakšen način je preverila izpolnjevanje ciljev iz osebnega načrta, kakšni so ti cilji, to ni razvidno ne iz poročila zavoda ne iz izpodbijane odločbe, tudi ni pojasnjeno, zakaj naj bi bil tožnik nezadostno stabilen, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede razlogov o ponovitveni nevarnosti. Navaja, da je storil dva sklopa kaznivih dejanj, eno sega v leto 2007, drugo v leto 2009. Tožnik je bil pet let na prostosti, preden je nastopil zaporno kazen in v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Navaja, da je kljub temu komisija ugotovila, da tožnik ni zadosti »stabilen«, da ne bi ponovil kaznivega dejanja, tega sklepa pa komisija ne podkrepi z nobenim dejstvom. Meni, da je pogojni odpust pravica, temelječa na zakonu, ki se obsojenemu dodeli, če je utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Komisija je tudi prezrla dejstvo, da gre pri obeh sklopih kaznivih dejanj, za katere je bil tožnik obsojen, za t.i. delicta propria, ki jih lahko stori samo oseba s posebnim statusom, to je, da gre za osebo s posebnimi pooblastili, kar pa pri tožniku ni mogoče, ker to pet let po prestani kazni ne more postati niti ne more ustanoviti podjetja oziroma postati družbenik. Komisija je pri svoji odločitvi navedla tudi naravo in težo kaznivega dejanja, za kar pa nima zakonske osnove. To je izključna domena sodišča pri presoji, katero vrste kazni in v kakšni višini in obliki jo je obsojencu izreči, kar je sodišče v sodbi že storilo. Izpustitev obsojenca na pogojni odpust ne pomeni znova odločanja o tem, kakšna kazen naj se obsojencu odmeri.

4Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in vztraja pri izpodbijani odločbi. Pojasnjuje, da je v izpodbijani odločbi kot bistveno navedla, da obsojeni še ni bil dovolj preverjen v delovanju s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, še posebej ob upoštevanju narave in teže kaznivega dejanja. Kriteriji v 88. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) so našteti le primeroma, zato je toženka lahko upoštevala tudi naravo in težo kaznivega dejanja. Pri obsojencih, ki so obsojeni za težja kazniva dejanja z dolgo zaporno kaznijo, kot pri tožniku, se toženka želi prepričati, da jih res ne bodo ponovili, zato je logično, da so njeni kriteriji za pogojni odpust pri težjih kaznivih dejanjih strožji kot pri lažjih. Navedeno je povezano tudi z neustreznim odnosom do kaznivega dejanja (bistvo je v napačnem ravnanju kot takem), obsojenci morajo dokazati svojo stabilnost in v času prestajanja kazni resnično tudi utrditi zavest o dolžini izrečene kazni, kar povečuje zavedanje o prepovedanosti ravnanja in preprečuje ponavljanje kaznivih dejanj v prihodnosti. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča I Ips 159/2011 v zvezi s presojo kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, kjer zadošča, da storilec dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe; iz dikcije tega kaznivega dejanja ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria). Drugačna odločitev organa bi po mnenju toženke pomenila odločanje v nasprotju z javno koristjo, ki se kaže v strogem sankcioniranju.

5Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazov (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

K I. točki izreka

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora.

8Institut pogojnega odpusta je urejen v določbi 88. člena KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Ne gre za pravico obsojenca, ampak privilegij osebe, ki je pravnomočno obsojena na prestajanje zaporne kazni. Odločitev o pogojnem odpustu je namreč vedno odločitev o tem, da se sodba, s katero je bil obsojenec obsojen na prestajanje kazni zapora, ne izvrši v celoti.

9Iz določb 88. člena KZ-1 in 105. do 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) izhaja, da o pogojnem odpustu odloča posebna komisija ob uporabi prostega preudarka.¹

10Če je pristojni organ upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka (peti odstavek 214. člena ZUP). Iz ustaljene upravnosodne prakse² izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Polje proste presoje pa je prekoračeno tudi tedaj, ko je presoja očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna.³

11V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil podan formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu, to je, da je tožnik že prestal ustrezen del kazni, določen v 88. členu KZ-1. Med strankama pa je sporno, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

12Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, glede na prej navedeno, ni kršila določb ZUP. V tej zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločila komisija na seji in izdala pisno odločbo, ki je tudi dovolj obrazložena, kar je v skladu s prvim in drugim odstavkom 107. člena ZIKS-1, v povezavi z 8. členom ZIKS-1.

13Glede na navedeno sodišče zavrača vse tožbene ugovore v zvezi z zatrjevano nepravilno odločitvijo tožene stranke. Tožena stranka je namreč svojo odločitev oprla na več ugotovitev, iz katerih ne izhaja utemeljeno pričakovanje, da tožnik na prostosti, če bi bil s prestajanja kazni zapora pogojno odpuščen, ne bi ponavljal z izvrševanjem kaznivih dejanj, pri tem pa se je tožena stranka oprla tudi na ugotovitve Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju Zavod), ki so v izpodbijani odločbi obrazložene.

14Tožena stranka je kot eno izmed takšnih okoliščin navedla in obrazložila naravo in težo kaznivega dejanja. Resda navedena okoliščina ni izrecno našteta v petem odstavku 88. člena KZ-1 med kriteriji za presojo pogojnega odpusta, vendar so ti kriteriji v obravnavanem členu navedeni le primeroma. Zato sodišče ocenjuje kot pravilno stališče toženke, da je narava in teža kaznivega dejanja okoliščina, ki se lahko prav tako upošteva kot kriterij presoje pogojnega odpusta. Navedena okoliščina med drugim predstavlja tudi razlog, zaradi katerega je bil tožnik obsojen na daljšo prostostno kazen, zaradi česar je logično, da mora biti njegovo delovanje tako v smislu izpolnjevanja cilja iz osebnega načrta (v zavodu) kot zunaj s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti temeljito preverjeno, ravno stabilnost tožnika pa mora komisija zaradi narave in teže kaznivega dejanja še nadalje preverjati, da bi se prepričala, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Zato je toženka po presoji sodišča pravilno upoštevala tudi dejstvo, da posledično obsodba tožnika na daljšo zaporno kazen zaradi narave in teže kaznivega dejanja narekuje tudi daljše preverjanje stabilnosti obsojenca. Na tej osnovi je toženka sklenila, da je tožnikovo stabilnost treba še naprej preverjati.

15Poleg tega je komisija kot nadaljnjo okoliščino, na podlagi katere smatra, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, ocenila še neustrezen odnos tožnika do kaznivega dejanja (ker naj bi bil zapeljan v storitev kaznivega dejanja), kar pa je izrecno določen kriterij 88. člena KZ-1. Navedba tožnika, da tega ni izjavil v kazenskem postopku (ta se je končal 18. 12. 2015, predlagal pa je vpogled v sodbo ponovljenega kazenskega postopka), v konkretni zadevi ni relevantna, četudi je resnična, saj komisija ni zatrdila, da bi tožnik kaj takega izjavil v kazenskem postopku, temveč se je glede podane trditve o odnosu tožnika naslonila na poročilo Zavoda z dne 10. 5. 2019, iz katerega pri opisu odnosa tožnika do storjenega kaznivega dejanja izhaja, da tožnik v odnosu do kaznivega dejanja pove (med drugim), da je bil za kaznivo dejanje zlorabe položaja obsojen, ker ga je napeljal prvoobtoženi B. B. Tožnik v tožbi sicer temu nasprotuje, vendar za trditve o tem, da ima drugačen odnos do kaznivega dejanja, tj. da dejanje obžaluje, kot zatrjuje v tožbi, ne ponudi nobenega dokaza. Sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane napačnosti navedene ugotovitve komisije ni izkazal. Odnos obsojenca do kaznivega dejanja pa je po presoji sodišča močan kriterij glede ugotavljanja ponovitvene nevarnosti. Tožnika namreč šele zavedanje, da je takšno dejanje, za katerega je bil pravnomočno obsojen, zavržno in ga obžaluje, vodi do neponovitve takšnih kaznivih dejanj, kar sicer pravilno zatrjuje tudi toženka.

16Glede na navedeno je tožena stranka po presoji sodišča podatek o naravi in teži kaznivega dejanja ter odnos tožnika do samega dejanja pravilno uporabila kot kriterij 88. člena KZ-1 za odločanje tožene stranke o tem, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

17Nadalje sodišče ugotavlja, da mora sicer biti podana vzročna zveza med določeno ugotovljeno okoliščino in ponovitveno nevarnostjo, vendar sodišče ne sledi tožbeno zatrjevanem razlogu časovne odmaknjenosti od storitve kaznivega dejanja (zaradi katerega naj bi smiselno vzročna zveza ne bila podana). Nedvomno je nepreverjena stabilnost tožnika na prostosti, kot jo je obrazložila toženka, v vzročni zvezi s ponovitveno nevarnostjo, na kar ne vpliva časovna odmaknjenost kaznivega dejanja, za storitev katerega se prestaja kazen zapora. Drugačen zaključek tudi ni mogoč (čeprav tožnik izkorišča do pet prostih izhodov mesečno, vrača se pravočasno in urejen, nepravilnosti niso bile zaznane, kot razvidno iz poročila Zavoda), ker je toženka obrazložila, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da stabilnost tožnika na prostosti še ni dovolj preverjena in se sodišče v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na te navedbe toženke v izpodbijani odločbi tudi sklicuje. Sodišče se tudi strinja z obrazložitvijo toženke, da je prej navedena presoja toliko bolj pomembna (v kontekstu ponovitvene nevarnosti) zaradi narave kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil tožnik obsojen in prestaja kazen zapora. Taka presoja po stališču sodišča ne pomeni ponovnega odločanja o krivdi za storjeno kaznivo dejanje, ampak eno od usmeritev za presojo obsojenčeve ponovitvene nevarnosti na prostosti.

18Sodišče še pripominja, da že v delu obsodbe tožnika zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti po členu 240/II-I KZ-1 ne drži tožbena navedba, da tožnik ne more ponoviti kaznivega dejanja, ker so dejanja, za katera je bil obsojen, t.i. delicta propria, ki jih lahko stori samo oseba s posebnim statusom (oseba s posebnimi pooblastili), kar pri tožniku ni možno, ker 5 let po prestani kazni ne more postati to niti ustanoviti podjetja oziroma postati družbenik. Sodišče sledi ugotovitvi Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 159/2011⁴ v zvezi s presojo kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, da za ugotovitev kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 zadošča, da storilec de facto prevzame vlogo poslovodnega organa družbe (in torej ni potrebno, da je oseba s posebnimi pooblastili).

19Tako je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, da tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora. Pri tem je toženka pri navedeni presoji upoštevala vse pozitivne vidike tožnikovega obnašanja po obsodbi (da je prvič kaznovan in na prestajanju kazni zapora, da je brez odprtih kazenskih postopkov, se ustrezno vede med prestajanjem zaporne kazni in da ima urejene pogoje za življenje na prostosti). Pri preudarjanju, ali je podano utemeljeno pričakovanje, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, pa je navedene okoliščine pretehtala narava in teža kaznivega dejanja, ter v tem okviru zahteva, da se stabilnost obsojenca preverja daljši čas, v povezavi z odnosom tožnika do storjenega kaznivega dejanja. Sodišče ugotavlja, da tak toženkin preudarek ne pomeni prekoračitve meja prostega preudarka niti ni uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je bil določen, to pa je presoja, ali je mogoče obsojenca brez nevarnosti, da bi ponovil kaznivo dejanje, pogojno odpustiti iz zapora kljub temu, da zaporne kazni, na katero je bil obsojen, ni prestal v celoti.

20Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

21Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Tako npr. sodbe Upravnega sodišča IV U 171/2019, I U 253/2019, I U 293/2018, I U 359/2016.
² Glej npr. sodbo Upravnega sodišča I U 359/2016.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS U 5/2021 z dne 31. 8. 2021, 9. točka obrazložitve.
⁴ Glej sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012, 13. točka obrazložitve.