UPRS Sodba I U 475/2023-13

I. Tožbi se ugodi in se odločba Komisije za pogojni odpust št. 7200-150/2023-2030/8 z dne 24. 3. 2023 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika, ki je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. IK 66823/2021 z dne 13. 5. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. III Kp 66823/2021 z dne 3. 11. 2022 z dnem 31. 5. 2023 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. Pogojni odpust traja do izteka kazni predvidoma do dne 5. 12. 2023, če ga sodišče ne bo preklicalo.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožena stranka o pogojnem odpustu odločala na prvi redni seji 20. 2. 2023 in ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih določa 88. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in je zato sklenila, da se prošnji za pogojni odpust ugodi. Tožnik je prvič na prestajanju kazni zapora in nima odprtih drugih kazenskih postopkov. Prizadeva si za izpolnjevanje osebnega načrta, je kritičen do storjenega kaznivega dejanja in ga obžaluje, v celoti je poravnal tudi stransko denarno kazen. Ima primeren odnos do zaposlenih in soobsojencev, kršitev ne beležijo, upošteva navodila hišnega reda in je prizadeven delavec. Po prestani kazni bo zapustil ozemlje Republike Slovenije (izrečen ima izgon), urejeno ima nastanitev in zaposlitev ter stabilno družinsko življenje. Na podlagi navedenega tožena stranka pričakuje, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, zato sledi pozitivnemu predlogu Zavoda za prestajanja kazni zapora Koper (v nadaljevanju zavod) in tožnika pogojno odpusti ter kot datum pogojnega odpusta določi 31. 5. 2023, do navedenega datuma pa je tožnika potrebno še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu predvsem glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda.

3Tožnik v tožbi navaja, da je dne 5. 12. 2022 prestal polovico izrečene kazni zapora. Pogojni odpust je utemeljeval z osebnimi okoliščinami, s skrbjo za družino, z mladoletnima otrokoma v starosti 1 in 5 let, z ekonomskimi okoliščinami, to je vodenjem in zaposlitvijo v lastnem podjetju, in s finančnimi okoliščinami, to je z stanovanjskim hipotekarnim kreditom ter potrošniškim kreditom. Prvič se je znašel v tovrstnem postopku, storjeno kaznivo dejanje pa močno obžaluje. Zavod je toženi stranki predlagal pogojni odpust z dnem 30. 3. 2023, ko bi tožnik prestal 65,8% kazni zapora. Tožena stranka je sicer sledila predlogu zavoda za pogojni odpust, vendar pa je določila pogojni odpust šele z dnem 31. 5. 2023, torej po 74,2% prestane kazni zapora. Iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka upoštevala vse pravno relevantne okoliščine, saj ne omenja tožnikovih družinskih razmer, to je dejstvo, da ima dva majhna otroka, ekonomskih okoliščin in tudi ne omenjenih finančnih obveznosti. Obrazložitev tožene stranke je pomanjkljiva in nezadostna. Bistvena kršitev določb upravnega postopka pa je v tem, ker izpodbijana odločba ne vsebuje utemeljitve, zakaj tožena stranka ni sledila predlogu zavoda, ki tožnika vseskozi spremlja in je predlagal pogojni odpust pri 65,8% prestane kazni. Tako so odločitve, da se tožnik pogojno odpusti šele 31. 5. 2023 namesto 30. 3. 2023, ne da preizkusiti. Datum odpustitve je tako povsem arbitraren in neustrezno obrazložen. Ni razvidno, katere so bile tiste okoliščine, ki so botrovale kasnejšemu pogojnemu odpustu od predlaganega. Pogojni odpust temelji na prognozi, da obsojenec ne bo ponavljal kaznivih dejanj ter presoji ostalih okoliščin na strani obsojenca v smislu 88. člena KZ-1. V konkretnem primeru je tožena stranka diskrecijo uporabila prestrogo, brez stvarnih razlogov za tolikšno strogost napram tožniku. Iz okoliščin pri tožniku izhaja izrazito pozitivna prognoza, ki ne opravičuje nadaljnjega zadrževanja tožnika v zaporu. Zadrževanje tožnika nad 2/3 zaporne kazni ob vseh izpostavljenih okoliščinah ne ustreza namenu določil o pogojnem odpustu ter pomeni neustrezno uporabo prostega preudarka. Tožnik primarno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi, saj razpolaga z vsemi pravno relevantnimi dejstvi. Podrejeno predlaga, naj sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izdala pravilno in zakonito odločbo, pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo ter spoštovala določbe upravnega postopka. Tožena stranka je na seji odločila, da se tožnik pogojno odpusti in svojo odločitev v izpodbijani odločbi obrazložila. Pri svoji odločitvi ni vezana na razloge in predlog, ki ga v poročilu poda zavod, ampak samostojno odloča, katere okoliščine in dejstva bo štela v prid odločitvi oziroma proti odločitvi, da se obsojenec pogojno odpusti. V konkretnem primeru je presodila, da je treba do 31. 5. 2023 tožnika še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu, predvsem glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda, kar bo posledično omogočilo učinkovito in popolno resocializacijo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5Tožba je utemeljena.

6Pravna podlaga za odločitev tožene stranke je določilo 88. člena KZ-1. V skladu s petim odstavkom 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspeh pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

7Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da so izpolnjeni pogoji za pogojni odpust, sporno pa je dejstvo, da je zavod predlagal, da naj se tožnika odpusti iz zapora z dnem 30. 3. 2023, tožena stranka pa je pri svoji odločitvi kot datum odpusta določila šele 31. 5. 2023. Pri tem je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla zgolj to, da je treba tožnika do navedenega datuma še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu predvsem glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda.

8Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s tretjim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Namen prostega preudarka je določen v 88. členu KZ-1 in ta namen je ugotoviti, ali pri obsojencu obstaja ponovitvena nevarnost ali ne. Odločba, ki je izdana po prostem preudarku, mora biti glede prostega preudarka obrazložena na način, da se lahko preizkusi pravilna uporaba prostega preudarka. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v petem odstavku 214. člena določa, da če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa po presoji sodišča ne vsebuje vseh elementov, da bi se odločitev glede datuma pogojnega odpusta dalo preizkusiti. V obrazložitvi odločbe je navedeno zgolj to, da je treba tožnika še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda, to pa po presoji sodišča ne zadostuje vsem kriterijem iz petega odstavka 214. člena ZUP in zaradi tega odločbe glede uporabe prostega preudarka ni mogoče preizkusiti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je zavod izrecno predlagal, da se tožnika lahko odpusti z dnem 31. 3. 2023, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni navedeno, zakaj tožena stranka ni sledila predlogu zavoda. V drugem odstavku obrazložitve odločbe je navedeno, da tožnik upošteva navodila hišnega reda, da ima primeren odnos do zaposlenih in soobsojencev, da kršitev ne beležijo in da je prizadeven delavec. Zaradi tega ni razvidno, zakaj se je tožena stranka odločila, da ga je kljub temu potrebno še spremljati v njegovem delovanju v zavodu glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda. Ni razvidno, zakaj je tožena stranka prosti preudarek uporabila na tak način, da mu je določila daljši rok pogojnega odpusta, kot ga je predlagal zavod. Ni navedeno, zakaj je treba tožnika še vedno spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda. Ker je v tem delu odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, je iz tega razloga sodišče odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

9Pri tem pa sodišče ni sledilo tožbenemu zahtevku, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije, saj po mnenju sodišča v zadevah, kjer gre za odločanje po prostem preudarku, ni mogoče odločati v sporu polne jurisdikcije, ker narava stvari tega ne dopušča. Iz tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v primeru, ko gre za odločanje po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. To določilo si je treba razlagati v tem smislu, da sodišče v primerih takega odločanja ne more prevzeti pristojnosti upravnega organa. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-84/94 z dne 11. 7. 1996 v primerih, ko je upravnemu organu dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitev z določeno vsebino, temveč ima pravico zahtevati, da pristojni organ o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu odloči pravilno in zakonito. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1689/2004 z dne 27. 10. 2004 izhaja, da je glede na naravo upravne stvari odločanje o prošnji za pogojni odpust presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Gre za izvrševanje kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo preko tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka. Iz Zakona o upravnem sporu s komentarjem (več avtorjev, urednik dr. Erik Kerševan, GV Založba, 2019) izhaja, da v nekaterih pravicah sodišče v nobenem primeru ne more in ne sme odločati v sporu polne jurisdikcije, to je v upravnih zadevah, v katerih je upravni organ pooblaščen odločati po prostem preudarku (str. 371). Tudi Vrhovno sodišče RS je v zvezi s pogojnim odpustom v sklepu I Up 190/2022 z dne 9. 11. 2022 navedlo, da sodišče ne more v upravnem sporu polne jurisdikcije samo odločiti o tem, da se obsojenca pogojno odpusti, temveč lahko v primeru uspeha s tožbo izpodbijani akt zgolj odpravi (10. točka obrazložitve). Iz vseh navedenih razlogov je sodišče ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

10Ker je bila glede na zgoraj navedeno podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve odločbe (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, ki bo morala novo odločbo izdati pred 31. 5. 2023, sicer bo tožnikova pravica do sodnega varstva neučinkovita. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

11Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega pravilnika se tožeči stranki priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.