127. člen KZ-1

Ker je kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1 dokončano že s tem, ko storilec pri prepiru ali pretepu poseže po nevarnem sredstvu, je neodločilno zoper koga vse in zakaj bi naj to sredstvo uporabil.

Opis dejanja iz prekrška vsebuje verbalne žalitve in grožnje obdolženca ter dejstvo, da naj bi odrinil C. C., v ničemer pa ne omenja uporabe nevarnih orodij. Ravno nasprotno v opisu obravnavanega kaznivega dejanja sploh ni navedeno, da naj bi obdolženec oškodovanca žalil ali jima grozil s smrtjo, temveč se opis kaznivega dejanja osredotoča ravno na nevarni orodji in njuno uporabo, saj prav uporaba nevarnega orodja pri prepiru oziroma iz nje izhajajoča eskalacija nasilja predstavlja tisti ključni zakonski znak, na katerem temelji kaznivo dejanje po 127. členu KZ-1. Iz opisa bi moralo izhajati, da sta bili v prepiru udeleženi vsaj dve nasprotujoči si osebi, ki sta obe izražali nesoglasje na glasen ali oster način oziroma na drug način, iz katerega je razvidno, da na nobeni strani ni šlo zgolj za "opozarjanje" ali neko korektno izmenjavo informacij in mnenj, temveč da sta vsaj dve nasprotujoči si osebi dejansko aktivno prispevali k prepiru. Prav tako v opisu niso konkretizirane okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil prepir takšne narave, da bi lahko vsak čas prerastel v fizični obračun, niti, da je pri vsaj dveh nasprotujočih udeležencih prepira obstajala p

Opis očitanega kaznivega dejanja zajema, glede na izpostavljene karakteristike neugotovljenega predmeta, logično možnost povzročitve težje poškodbe oškodovanca s tem predmetom.

Ker pa sodišča lahko svojo odločitev oprejo le na neposredno izvedene dokaze in ker se tudi sicer v tem postopku nikoli ni postavljalo vprašanje groženj M. P., bi se na takšno zaslišanje kriminalistov v zvezi z vsebino izjave, ki sta jo kriminalista pridobila od občana F. P., ki je po vsebini uradni zaznamek, sodba v nobenem primeru ne smela opreti, saj je za presojo verodostojnosti zaslišane priče pomembna le njena izpovedba pred sodiščem. In v primeru, ko sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov (indicev), ko torej iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, lahko izda obsodilno sodbo le takrat, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj tako trdno in logično povezani, ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt - sklenjen krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema stališče prvega sodišča, ki je ob upoštevanju odločbe VS RS opr. št. I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018 (še vedno v zadevi K.) razumno obrazložilo, da bi tako stališče obrambe pripeljalo do nerazumne situacije, v kateri bi se obdolženec, ki mu je bil

Glede na to, da je tožnica v kazenskem postopku pred sodiščem, ki trenutno poteka v fazi preiskovalnih dejanj, rezultat katerih se lahko uporabi v kasnejšem kazenskem postopku, je nedvomno v interesu pravičnosti, da ji je omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku v tem postopku. V primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, torej, ko je zagrožena zaporna kazen, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev (priporočilo Evropske komisije).

Tožnica ni niti okvirno uspela izkazati, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja s strani domnevnega napadalca A.A. To pomeni, da ni izkazala izpolnjevanja vsebinskega kriterija po 24. členu ZBPP. Sodišče tako pritrjuje toženki, da je njena prošnja za BPP očitno neutemeljena.

Zagovornica z razlogi sodišča prve stopnje očitno ne soglaša, saj podaja svojo lastno dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

Tožnik (policist) je s svojim ravnanjem (ženi je grozil, da jo bo ubil, v otroški sobi je v pričo otrok zamahnil z nožem ipd.) izpolnil znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odstavku 191. člena KZ-1, znake kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odstavku 127. člena KZ-1 ter tudi znake kaznivega dejanja grožnje po 1. odstavku 135. člena KZ-1, njegovo ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR.

Ker sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh okoliščin dejanja, ki se tožniku očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR (da je tožnik ženi grozil, da jo bo ubil, da je v otroški sobi v pričo otrok zamahnil z nožem ipd), je nepopolno raziskalo dejansko stanje. Iz tega razloga je najmanj preuranjeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o odpovedi, reintegracijo in reparacijo utemeljen.