VSRS Sklep I Up 190/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 7200-447/2022/3 z dne 9. 8. 2022, s katero je bilo odločeno, da se tožnik pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.

2Tožnik je skupaj s tožbo zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero je sodišču predlagal, naj ga začasno pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. V predlogu je navajal, da se mu je v času že prestane 12-letne zaporne kazni zaradi slabe prehrane in številnih alergij razvila huda oblika sladkorne bolezni. Pojasnil je, da so mu skladno z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) sicer na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda in izven njega, vendar navedeno zdravljenje ne zadostuje za ureditev njegove bolezni. Omejeno gibanje in slaba prehrana v prostorih zavoda namreč sladkorno bolezen že samo po sebi bistveno poslabšujeta, celo do te mere, da bi bila bolezen za tožnika lahko življenjsko usodna. Ker je pri tožniku nujna prilagoditev življenjskega stila hudi obliki sladkorne bolezni (ta med drugim zahteva specifičen način prehranjevanja in telesne aktivnosti), bo v primeru nastopa zaporne kazni, iz vseh zgoraj navedenih razlogov, življenje tožnika ogroženo. Med boleznijo tožnika in nastopom zaporne kazni je tako izkazana neposredna vzročna zveza, zato je po mnenju tožnika treba izdati predlagano začasno odredbo.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da lahko o zakonitosti izpodbijane odločbe in s tem o pogojnem odpustu odloči le s sodbo, s katero odloči o tožbi. To pa ne pomeni začasne ureditve spornega pravnega razmerja (ta se v obravnavanem primeru nanaša na utemeljenost odločitve o prošnji za pogojni odpust), zato je predlagana ureditev po svoji vsebini pravno nedopustna. Pojasnilo je tudi, da kadar je zahtevek za izdajo začasne odredbe po vsebini enak tožbenemu zahtevku, je začasno odredbo mogoče izdati le izjemoma, pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. V obravnavanem primeru pa taka vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna, saj z začasno odredbo odpuščene kazni v primeru zavrnitve tožnikove tožbe ne bi bilo več mogoče „vzpostaviti“. Poleg tega je huda bolezen lahko razlog za prekinitev prestajanja kazni zapora, ni pa zaradi tega mogoče kazni zapora pogojno odpustiti. Glede na navedeno tožnik težko nadomestljive škode, ki naj bi bila posledica izpodbijanega akta, s trditvami o svoji bolezni niti ne more izkazati, saj vzročna zveza med njegovo boleznijo in pogojnim odpustom ni izkazana. Poleg tega tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sam zapiše, da je izkazana vzročna zveza med njegovo boleznijo in nastopom kazni zapora. Nastop zaporne kazni oziroma njeno prestajanja pa v obravnavani zadeni ni sporno razmerje, ki bi bilo predmet izpodbijane odločbe.

4Zoper navedeni sklep je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo, v kateri kot napačno napada stališče sodišča prve stopnje, da z začasno odredbo odpuščene kazni naj ne bi bilo več mogoče vzpostaviti. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Ips 211/2000 z dne 5. 10. 2000) se namreč v primeru preklica pogojnega odpusta čas pogojnega odpusta ne šteje v čas prestane kazni zapora. Torej bi moral tudi pritožnik, če bi bil začasno pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora, kasneje pa bi bila njegova tožba zavrnjena, v celoti prestati še neprestano kazen zapora. Nadalje nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da vzročna zveza med boleznijo in pogojnim odpustom naj ne bi bila izkazana, saj bo ravno z nastopom zaporne kazni, zaradi neustrezne prehrane v zavodu, bolezen prešla v slabše stanje. Ponovno izpostavlja, da je njegovo bolezensko stanje posledica prestane zaporne kazni, ravno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki lahko ogrozi njegovo življenje, pa je tista škoda, ki jo pritožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe želi preprečiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Priglaša pritožbene stroške.

5Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6Pritožba ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8V obravnavanem primeru je pritožnik s predlagano začasno odredbo zahteval, da mu sodišče začasno (do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu) odobri pogojni odpust s prestajanja kazni zapora.

9Institut pogojnega odpusta je urejen v 88. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ta določa, da obsojenec, ki je prestal z zakonom predpisano dolžino kazni, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prim. prvi, drugi in tretji odstavek 88. člena KZ-1). Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostost (peti odstavek 88. člena KZ-1).

10Iz zapisanega izhaja, da pogojni odpust ni obsojenčeva pravica, ampak gre za privilegij, o katerem ima na podlagi ocene obsojenčeve prognoze diskrecijo odločati pristojni upravni organ.¹ Zaradi navedenega zakonskega pooblastila upravnemu organu za odločanje po prostem preudarku je sodišče v upravnem sporu pooblaščeno le za preizkus, ali je bil prosti preudarek upravnega organa uporabljen v zakonsko določenih mejah in ali ustreza namenu, za katerega je bil določen (drugi odstavek 27. člena ZUS-1, tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Zaradi navedene diskrecije tožene stranke torej sodišče ne more v upravnem sporu polne jurisdikcije sámo odločiti o tem, da se obsojenca pogojno odpusti, temveč lahko v primeru uspeha s tožbo izpodbijani akt zgolj odpravi (64. člen ZUS-1).

11Ker sodišče svojega pooblastila za odločanje v upravnem sporu tudi pri izdaji začasne odredbe ne sme preseči, sodišče v tem sporu tudi ne more izdati začasne odredbe, da se obsojenec začasno (do pravnomočne odločitve o izpodbijanem aktu) pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, kot je to predlagal pritožnik. Takšna začasna odredba bi presegala okvir možne odločitve sodišča o glavni stvari oziroma pravnega varstva, ki bi ga pritožnik lahko dosegel s končno meritorno odločitvijo.

12Poleg tega pritožnik v pritožbi vztraja, da je njegovo slabo bolezensko stanje posledica prestane zaporne kazni, ki se bo z vnovičnim nastopom zaporne kazni še poslabšalo.² Pritožnik s temi navedbami dejansko zahteva, da se zadržijo učinki kazenske sodbe, na podlagi katere bi moral nastopiti kazen zapora. Začasne odredbe o tem, da se zadrži izvršitev kazenske sodbe, pa sodišče v tem upravnem sporu ne more izdati.

13Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da ima v primeru nevarnosti resnega poslabšanja zdravstvenega stanja za njeno odvrnitev pritožnik na voljo specialen institut, to je institut prekinitve prestajanja kazni zapora pod pogoji, ki jih določa zakon (1. točka prvega odstavka 82. člena ZIKS-1), kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

14Ker je odločitev sodišča prve stopnje že iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

15Stroški, ki so strankam nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil stroške upravnega spora, pa bo lahko sodišče po načelu končnega uspeha (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v tej zadevi. Zato je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.

¹ Prim. tudi M. Šepec in ostali, KZ-1 s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 1044.
² Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je pritožnik 18. 3. 2022 dobil poziv, naj se 20. 4. 2022 zglasi v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, kjer bi moral prestati preostanek štirinajstletne enotne zaporne kazni. Pritožnik tega ni storil, je pa pet dni pred zahtevanim nastopom kazni vložil prošnjo za pogojni odpust.