VSM Sodba III Kp 51583/2022

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa bremenijo državni proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 51583/2022 z dne 10. 11. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po šestem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta in tri mesece zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov v skupni višini 1.363,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je odločilo, da se v izrečeno kazen všteje čas prestajanja pripora od 21.16 ure dne 16. 8. 2022 dalje. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu, v čas trajanja te kazni ne všteva. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi odločitve o višini stranske denarne kazni pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ob pravilnem upoštevanju vseh okoliščin izreče nižjo stransko denarno kazen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču zagovornika je obdolžencu izrečena kazen zapora glede na sodno prakso v zvezi z izrečenimi stranskimi denarnimi kaznimi za istovrstna kazniva dejanja nedvomno previsoka. Na sodišče prve stopnje naslovi grajo, da je pri samem upoštevanju vseh razpoložljivih podatkov o socialnem in materialnem stanju obdolženega prezrlo, da je brez zaposlitve in brez prihodkov, pri čemer je obremenjen z dolžnostjo skrbeti za mladoletnega sina v starosti 9 let. Ob tem izrazi prepričanje, da bo zaradi izrečene stranske denarne kazni otežena oziroma omejena možnost za kakršnokoli materialno podporo mladoletnega otroka, posledično čemur se bo na ta način prav zaradi previsoke stranske denarne kazni poslabšal materialni položaj otroka.

5S povzetimi pritožbenimi razlogi ne gre soglašati. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje, storitev katerega je priznal in bil posledično tudi spoznan za krivega, izreklo povsem primerno in ustrezno stransko denarno kazen. Pritožba zanemari dejstvo, da je izrek stranske denarne kazni pri obsodbi očitanega kaznivega obligatoren, pri čemer njene višine ne določajo zgolj obdolženčeve neugodne premoženjske razmere. Določata jo teža dejanja in storilčeva krivda (prvi odstavek 49. člena KZ-1), ki sta bili pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeni, medtem ko so bile neugodne premoženjske razmere obdolženega po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe upoštevane pri določeni višini dnevnega zneska. Iz točke 6 obrazložitve izhaja, da je ob upoštevanju splošnih pravil o odmeri kazni ter premoženjskih razmer obdolženega pri določitvi višine dnevnega zneska prvostopenjsko sodišče upoštevalo višino socialnih transferjev v Republiki Sloveniji ter kot osnovo določilo v znesku 408,00 EUR, posamezni dnevni znesek pa relativno nizko ovrednotilo v višini 13,63 EUR. Pri tem nikakor ni prezrlo, da je obdolženi brez zaposlitve in brez prihodkov, kot to netočno zatrjuje zagovornik, saj je izrecno pojasnilo, da glede na izrečeno daljšo prostostno kazen pri izračunu ni upoštevalo njegove lastne navedbe o višini prejemanja dohodkov.

6Ob tem je poudariti, da je bil obdolženi spoznan za krivega, da je po predhodnem dogovoru z neidentificiranimi storilci dne 16. 8. 2022 okrog 21.10 ure preko državne meje iz Republike Madžarske v Republiko Slovenijo v kombiniranem vozilu na ozemlje naše države nezakonito in proti plačilu ter v razmerah, ki so ogrožale njihovo življenje in zdravje pripeljal kar 13 državljanov Indije in Pakistana, ki dovoljenja za vstop niso imeli. Obravnavano kaznivo dejanje je povezano s specifičnimi socialnimi in političnimi okoliščinami v ogroženih državah, na katere v Sloveniji, ki praviloma ni ciljna država ilegalnih prebežnikov, ni mogoče vplivati. Posledično je zagroženo prostostno in obligatorno denarno kaznovanje v razponu od deset do tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti pa celo do tisoč petsto (drugi odstavek 47. člena KZ-1), jasno sporočilo tako glavnim organizatorjem, kot tudi terenskim izvrševalcem nezakonitih prehajanj državnih meja o ničelni toleranci in nedopustnosti tovrstnih deliktnih ravnanj na območju Republike Slovenije. Posledično okoliščina, da je obdolženi dejanje priznal ter da mu je za storjeno nedvomno žal, kar izpostavlja pritožba, za odmero višine stranske denarne kazni ni odločilna. Obdolženčevo priznanje se namreč že odraža v višini izrečene kazni zapora, ki je sicer umeščena v kaznovalni razpon od treh do kar petnajstih let zapora. Dejstvo, da obdolženega bremeni skrb za mladoletnega otroka, pa je sodišče prve stopnje že prav tako ustrezno upoštevalo v okviru ugotovljenih olajševalnih okoliščin (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

7Pritožbeno zatrjevanje, da je izrečena stranska denarna neskladna s sodno prakso, zagovornik z ničemer ne utemelji, pritožbeno sodišče pa, upoštevajoč sodno prakso v primerljivih zadevah, s takim pavšalnim pritožbenim zatrjevanjem ne more soglašati. Tako je zaključiti, da izrečena stranska denarna kazen v danem primeru nikakor ni previsoka.

8Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu za storjeno kaznivo dejanje v odločbi o kazenski sankciji izreklo po višini ustrezno stransko denarno kazen in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega A. A. vsled pretečega ogrožanja lastnega preživljanja ter preživljanja oseb, za katere je dolžan skrbeti, plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo, obenem pa je odločilo, da plačilo potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika obremenjuje državni proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP).