VSK Sodba III Kp 23070/2023

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjim v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1, je obtožencu izreklo kazen tri leta zapora, v kar mu je, na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1, vštelo čas prestan v priporu od 31.8.2022 od 22.50 ure dalje. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1, je obtožencu izreklo stransko denarno kazen v višini 500 denarnih zneskov (dnevni znesek 6,00 EUR) v skupni višini 3.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni obtožencu določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo izgon tujca iz države za dobo pet let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe; čas prebit v zaporu se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon znamke Samsung z vstavljeno SIM kartico operaterja A1.

2Zoper sodbo sta vložili pritožbi državna tožilka in obtoženčeva zagovornica. Državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP, to je zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen štiri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 500 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, v skupni višini 5.000,00 EUR. Obtoženčeva zagovornica navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen zniža na dve leti in šest mesecev zapora ter izrečeno denarno kazen zniža na 300 dnevnih zneskov (dnevni znesek 2,00 EUR) v skupni višini 600,00 EUR.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi državne tožilke:

4Pritožnica trdi, da sta izrečeni glavna kazen tri leta zapora in stranska denarna kazen v skupni višini 3.000,00 EUR prenizki upoštevajoč namen kaznovanja, okoliščine storitve kaznivega dejanja in težo dejanja samega. Izpostavlja, da je bil obtoženec pred tem že kaznovan v matični domovini zaradi kaznivega dejanja v povezavi s prepovedanimi drogami, ko mu je bila 30.6.2020 izrečena pogojna obsodba štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Obtoženec je kljub svoji predkaznovanosti s kaznivimi dejanji nadaljeval takoj po izteku preizkusne dobe. Po oceni pritožnice sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo kriminalne količine, ko je v krajšem časovnem obdobju dveh mesecev storil kar dve izvršitveni ravnanji, vsakič z drugimi člani združbe. Ker je tudi vsakič tujce prevzelo več voznikov, ti pa so imeli tudi voznika predhodnika, po oceni pritožnice to dokazuje visoko organiziranost združbe, katere član je bil obtoženec. V nadaljevanju pritožnica navaja okoliščine, ki se nanašajo na delovanje hudodelske združbe, na koristoljubnost obtoženca, dejstvo, da je kaznivo dejanje uperjeno zoper javni red in mir ter da predstavlja izrazito grožnjo javnemu redu in miru v ciljnih državah. Izpostavlja porast tovrstnih kaznivih dejanj, izkoriščanje stiske ljudi, da je bilo obtožencu popolnoma vseeno koga in v kakšnem številu prevaža, lahko bi tudi potencialne teroriste ali večkratne storilce kaznivih dejanj, bolne oziroma okužene s kakšno nalezljivo boleznijo in podobno. Po njeni oceni gre za težjo, dobro organizirano obliko kaznivega dejanja, ki ima posledice tako za Slovenijo kot za druge države Evropske unije. Glede priznanja obtoženca izpostavlja, da je bil pri kaznivem dejanju zaloten, sodišče pa ni dovolj upoštevalo dejstva, da je spreminjal svojo izjavo oziroma vsebino priznanja, s čimer je skušal ekskulpirati soobtoženega. Po njeni oceni je primerna zaporna kazen štiri leta. Glede stranske denarne kazni pritožnica navaja, da jo je sodišče odmerilo prenizko ter da pri določitvi višine dnevnega zneska ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin oziroma je s strani obtoženca izpostavljene premoženjske okoliščine napačno ovrednotilo. Izpostavlja določbo tretjega odstavka 47. člena KZ-1 ter dejstvo, da sta zaporna in denarna kazen pri obravnavanem kaznivem dejanju predpisani komulativno, kar po oceni pritožnice pomeni, da je zakonodajalec objekt varstva, ki ga varuje predpisana norma, štel za tako pomembnega, da je storilec le tega deležen dvojnega sankcioniranja. Izpostavlja, da sta bili predlagani sankciji rezultat pogajanja med tožilstvom in obrambo, s čimer se je obtoženec strinjal, pri čemer mu je bila znana višina dnevnega zneska in posledično končni znesek denarne kazni, ki ga bo predlagalo tožilstvo. Obtoženec je pri tem očitno ocenil, da bo zmogel denarno kazen plačati. Zaradi tega je po oceni pritožnice sodišče neutemeljeno znižalo višino dnevnega zneska. Okoliščina, da ni več zaposlen in da je v priporu, po oceni pritožnice ni mogoče upoštevati pri določitvi dnevnega zneska, saj se je sam odločil, da se bo spustil v izvrševanje kaznivih dejanj in pri tem nedvomno vedel kakšno je tveganje in kakšne sankcije mu grozijo v primeru odkritja. Pritožnica trdi, da sodišče tudi ni upoštevalo vse ostale objektivne znane okoliščine glede premoženja in načina življenja obtoženca, ki kažejo na obtoženčevo dejansko premoženjsko stanje. Izpostavlja njegove stroške za življenje v Sloveniji tik pred izvršitvijo kaznivega dejanja, ki so večkrat presegali dohodek, ki ga je navedel pred sodiščem kot svojo plačo, ki naj bi jo prejemal iz naslova delovnega razmerja. Pri tem je plačeval ne samo najemnino (v višini 1.000,00 EUR za 20 dni), temveč tudi najel vozilo za 500,00 EUR za 14 dni ter vzel celo neplačan dopust in poleg tega kril še vse splošno znane življenjske stroške. Navedba obtoženca, da naj bi bil zadolžen, po oceni pritožnice ni sprejemljiva, saj ni predložil verodostojnih dokazov, ampak zgolj pisno izjavo svojega očeta in njegove ročne zapise nekakšnih zneskov, za katere sploh ni izkazano na kaj naj bi se nanašali. Iz posojilne pogodbe iz leta 2021, ki jo je obtoženec predložil, pa izhaja, da se je obtoženec zavezal vračati po 2.500,00 EUR na mesec, kar kaže, da je očitno razpolagal z bistveno višjim dohodkom kot je povedal sodišču. Po oceni pritožnice je sodišče verjelo obtožencu, da nima drugega premoženja, pri tem tega dejstva ni ugotavljalo, temveč se je oprlo izključno na obtoženčevo izjavo. Po oceni pritožnice je primerna denarna kazen 500 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je skupna višina 5.000,00 EUR.

5Obtoženčeva zagovornica je podala odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

6Sodišče prve stopnje je izrečeno zaporno kazen obrazložilo v 5. in 6. točki izpodbijane sodbe, izrečeno denarno kazen pa v 8. točki. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko okoliščini, da je bil obtoženec v Republiki Srbiji obsojen za kaznivo dejanje nedovoljenega posedovanja prepovedanih drog (246.a člen Kazenskega zakonika Republike Srbije), ni dalo teže kot jo pričakuje pritožnica. V tej zvezi ima obtoženčeva zagovornica prav, da gre za dejanje (posest nedovoljenih drog), ki v Republiki Sloveniji ne predstavlja kaznivega dejanja ampak je le prekršek. Poleg tega gre za povsem drugovrstno dejanje od sedaj očitanega. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja kriminalno količino, ki se obtožencu očita (da gre za dobro organizirano hudodelsko združbo ter da je dejanje storil iz koristoljubnosti), kar pri odmeri kazni ne more imeti teže, saj gre za kvalifikatorni okoliščini po šestem odstavku 308. člena KZ-1 in znak kaznivega dejanja. Jasno je nadalje, da obtoženec ni opravljal naloge humanitarne organizacije, zato v pritožbi izpostavljena okoliščina v tej smeri ne more imeti teže, ker izključuje koristoljubnost in s tem očitan znak kaznivega dejanja. Tudi priznanje krivde je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino, ki ji utemeljeno ni dalo teže posebno olajševalne okoliščine, ki bi upravičevala omilitev zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je nadalje ravnalo pravilno, ko ni dalo teže dejstvu, da je obtoženec spreminjal svojo izjavo oziroma vsebino priznanja, s čemer naj bi skušal "ekskulpirati soobtoženega", kot trdi pritožnica. Stališče pritožnice trči v pravico obtoženca do obrambe.

7Pritožnica nadalje nima prav, da je izrečena denarna kazen oziroma višina dnevnega zneska denarne kazni prenizko odmerjena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče višino dnevnega zneska odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca v skladu s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1, pri čemer je upoštevalo podatke o njegovem zaslužku in premoženjske razmere kot jih je obtoženec navedel v svojih osebnih podatkih in zagovoru, ki je tudi dokaz, pri čemer drugih dokaznih predlogov državna tožilka ni predlagala, zato sodišče tega ni bilo dolžno še dodatno raziskovati po uradni dolžnosti.

8Pritožnica še neutemeljeno navaja, da se je obtoženec strinjal z njenim predlogom za izrek zaporne in denarne kazni. Ta navedba je v nasprotju s spisovnimi podatki oz. zapisnikom o predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 7.3.2023 izhaja, da je državna tožilka na poziv predsednice senata, da predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obtožencu v primeru priznanja krivde, izjavila, da predloga ne bo podala. Tak predlog je bil podan šele na naroku za izrek kazenske sankcije 4.4.2023, v končni besedi strank, ko je obtoženec pred tem že priznal krivdo. Nenazadnje je glede vezanosti strank in sodišča na dogovor o kazenski sankciji pravno upošteven le sporazum o priznanju krivde, ki bi bil sklenjen v skladu z določbami 450. a člena do 450. c člena ZKP.

K pritožbi obtoženčeve zagovornice:

9Čeprav pritožnica navaja, da vlaga pritožbo le zoper odločbo o kazenski sankciji, to je, izrečeni zaporni kazni in denarni kazni, v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje obravnavano kaznivo dejanje napačno pravno kvalificiralo kot kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Izpostavlja, da je tožilstvo in sodišče spremenilo sodno prakso, ko je v podobnih primerih očitalo sostorilstvo, sedaj pa obtožencu očita kvalificirano obliko, kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi.

10Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima dejanje opisano v izreku izpodbijane sodbe vse znake kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, pri čemer je s konkretnimi okoliščinami opisano, da je obtoženec dejanje storil kot član hudodelske združbe, ki se ukvarja z organizacijo ilegalne poti migrantov iz Bližnjega vzhoda do Republike Italije. Krivdo za očitano kaznivo dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe je obtoženec priznal, zato tudi niso utemeljene smiselne pritožbene navedbe, da obtoženec ni deloval kot član hudodelske združbe. Pritožnica s tem izpodbija dejansko stanje, vendar se sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZKP).

11Po oceni pritožnice sta izrečeni zaporna in denarna kazen previsoki. Trdi, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin naštetih v 49. členu KZ-1. Pri tem izpostavlja, da ni upoštevalo stiske obtoženca, ki je bil v matični državi žrtev izsiljevalcev in oderuhov. Kritizira obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi lahko obtoženec podal kazensko ovadbo zoper izsiljevalce in druge, saj po oceni pritožnice v Srbiji pravno varstvo ne poteka vedno na civiliziran način in pravna države v takšnih okoliščinah velikokrat zataji. Navaja, da je obtoženec na vse možne načine skušal sanirati dolgove, najel je kredit pri banki in vračal oderuhom. Zaposlil se je v keramičarstvu in od svojih rednih prihodkov poskušal sanirati dolgove. Njegove dolgove sta odplačevala tudi starša, zlasti mati. Po oceni pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati nagibe iz katerih je obtoženec dejanje storil, ko so mu "kriminalci zaradi preostanka dolga grozili in izsiljevali". Njegovo prejšnje življenje je bilo urejeno. Obtoženec izvršitev kaznivih dejanj obžaluje in se skoraj leto dni, ko je v zaporu, bori z depresijo in uživa zdravila za pomiritev. Pritožnica še navaja, da ne drži, da je obtoženec predkaznovan, saj dejanje, za katerega je bil obsojen, predstavlja le prekršek. Glede denarne kazni izpostavlja okoliščino, da je v obtoženec v priporu od 31.8.2022 in da v tem času ni zaslužil niti 1 Eur, da ima v Srbiji dva kredita, katerega je najel za poplačilo oderuhov in nima prihrankov, njegove dolgove pa odplačujejo starši.

12Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot že zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje izrečeni zaporno in denarno kazen prepričljivo obrazložilo v 5. do 8. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, pri čemer je pravilno zaključilo, da ne gre za posebno olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi obtožencu lahko omililo zaporno kazen. Okoliščine, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dalo posebno olajševalne teže in je za to v izpodbijani sodbi podalo prepričljive in razumne razloge. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila zaporna kazen odmerjena glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter na podlagi pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščin. Enako velja za izrečeno denarno kazen, ko je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo premoženjske razmere obtoženca, ki je sicer trenutno brez rednih prihodkov, vendar je po poklicu elektrotehnik, energetik, ki je bil do prijetja zaposlen pri B. d.o.o. Šabac in je prejemal 450,00 EUR plače. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da obtoženec z določenimi denarnimi sredstvi vendarle razpolaga, saj je tudi za bivanje v Sloveniji najemodajalki plačeval visoko najemnino. Argumentacija pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil obtoženec žrtev izsiljevalcev in oderuhov ter da je zaradi tega storil očitano kaznivo dejanje, ni prepričljiva. Prepričljivejša je obrazložitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožnica neutemeljeno kritizira. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, naj bi imel obtoženec tudi pravno neupošteven (ničen) dolg do izsiljevalcev in oderuhov, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tega ni upoštevalo pri izreku denarne kazni. Vse tiste upoštevne okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnica, pa so že zaobsežene v pravilno izrečeni denarni kazni in ustrezajo kriterijem iz drugega in tretjega odstavka 47. člena KZ-1.

13Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (391. člen ZKP) po tem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, do katerih je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

14Čeprav obtoženec s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov nastalih pri tem sodišču.