375. člen KZ-1

Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.

Glede posplošeno pritožbeno zatrjevanih nedoslednosti v izpovedbi ml. oškodovanke pritožbeno sodišče na načelni ravni pojasnjuje, da vsebinsko nemerodajna manjša odstopanja ne morejo ključno omajati verodostojnosti bistva izpovedbe. Takšna nihanja so sploh pri ml. oškodovancih, zlasti pri opisovanju travmatičnih dogodkov, pričakovana in psihološko razložljiva, kar je v obravnavani zadevi dodatno potrdil sodni izvedenec dr. B. B., ki je s tehtnim razlogovanjem, da ml. oškodovanka pripoveduje verno, brez tendence po falsifikaciji pripovedi, kakršnemkoli potenciranju, olepševanju, tako da je njeno pričanje verjetno, podprl razumen zaključek, da se ml. oškodovanka ne nagiba k potvarjanju realnosti in da dogodki, ki jih opisuje, najverjetneje niso zgolj plod njene domišljije ali vpliva s strani druge osebe. Odločilno je, da je ml. oškodovanka glede ključnih okoliščin - narave dejanja, identitete storilca in poteka inkriminiranega dejanja - ves čas izpovedovala konsistentno, pri čemer je njena izpoved notranje logična in življenjsko prepričljiva, nenazadnje pa tudi ustrezno dokazno podprta.

Ne glede na to, da mladoletnik na obravnavi ni bil zaslišan, pa je sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 355. člena ZKP na njegov zagovor oprlo sodno odločbo. Ker je bil mladoletnik na seji za mladoletnike zaslišan brez ustreznih pravnih poukov in ker je sodišče prve stopnje na njegov zagovor oprlo sodno odločbo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena procesna kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožbeni navedbi, da sta mladoletni B. B. in njegova mati E. B. podpisala Obvestilo na Policijski postaji C. šele po tem, ko so policisti opravili razgovor z mladoletnikom in po tem, ko so prišli z ogleda kraja, kjer jim je mladoletnik pokazal, kje se nahajajo odtujene oziroma poškodovane stvari, ni mogoče pritrditi, saj iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da je dne 16. 4. 2024 mladoletnika poučil o njegovih pravicah in od njega zbral obvestila ter da je mladoletniku še preden ga je karkoli vprašal, dal podpisati obvestilo, vpričo njegove mame E. B. Na ogled kraja je bila povabljena tudi E. B, vendar je odklonila, češ da se ne počuti dobro, bila pa je nato prisotna ob zbiranju obvestil od mladoletnega B. B. na Policijski postaji C. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni izpodbijanega sklepa, da je mladoletnik svoj zagovor v ponovljenem postopku, da mu je policist prinesel obvestilo domov šele nekaj dni kasneje, prilagodil sklepu tukajšnjega sodišča oziroma navedbam svojega zagovornika v pritožbi zoper prvotni sklep, ter da je, upoštevaje, da je mladoletnik v več mladoletniških postopkih, popolnoma možno, da je nekaj dni kasneje obvestilo podpisal za kakšen drug postopek,

Pri odločitvi o dolžnosti obiskovanja Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru kot pomoči pri njegovem odraščanju in ne kot kazen, saj to vzgojni ukrep ni, kar je ustrezno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je smiselno v ospredje postavilo mladoletnikovo potrebo po obvladovanju jeze, torej brzdanja lastnih emocij, kar ga bo odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Navodilo namreč mora biti takšno, da usmerja in spodbuja mladoletnikovo nadaljnjo vzgojo in razvoj, pa tudi tako, da ga mladoletnik lahko izpolni in ga je mogoče nadzirati. Posebej učinkovito bo tedaj, če bo konkretno in natančno ter čim bolj v skladu s potrebami mladoletnikove prevzgoje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje mlajšemu mladoletniku zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukor. Navedeni ukrep izreče sodišče mladoletniku, glede katerega spozna, da bo že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 76. člena KZ). Posebnost vzgojnega ukrepa ukor je, da se izvrši takoj z izrekom graje mladoletniku, na način, da mu sodnica oziroma sodnik za mladoletnike po opravljeni seji ali glavni obravnavi prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje. Lastnost vzgojnega ukrepa ukor je torej v tem, da vzgojno učinkuje takoj ob izreku. Tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebuje mladoletnik, poleg usmerjanja družine, stalno strokovno nadzorstvo svetovalca CSD. Cilj nadzorstva organa socialnega varstva je, da se lahko mladoletnik kot odgovorna oseba lažje vključi v širšo družbo in da je v njej sprejet, zato je nujno, da strokovni delavec - svetovalec na CSD mladoletnika redno spremlja in mu pomaga pri uspešnem dokončanju šolanja.

Nadzorstvo je namenjeno spremljanju uresničevanja mladoletniku naloženih navodil oziroma ugotavljanju primernosti izrečenega ukrepa ter (ne)uspešnosti njegovega izvajanja, predvsem na področju mladoletnikove vzgoje, usmerjanja in izobraževanja. Če je sodišče izreklo zavodski vzgojni ukrep, sodišče preverja tudi učinkovitost ukrepa, ki naj bi se uresničevala v prevzgoji mladoletnika v času bivanja v instituciji. Kadar sodišče ugotovi, da mladoletnik med izvajanjem izrečenega ukrepa ne sodeluje oziroma se izvrševanju ukrepa izogiba, ga ne spoštuje ali krši pravila, in so potrebni intenzivnejši ukrepi za njegovo prevzgojo, lahko na podlagi prvega odstavka 490. člena ZKP pravnomočno izrečeni vzgojni ukrep nadomesti s strožjim ukrepom. Mladoletnikova dopolnjena polnoletnost tekom postopka spremembe izrečenega vzgojnega ukrepa ni ovira za izrek strožjega (ali milejšega) ukrepa, saj sme izrečeni vzgojni ukrep, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 94. člena KZ, trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.

Tudi pri izreku mladoletniškega zapora se zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja. Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih navedenih okoliščin, presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu. V skladu z določbo 90. člena KZ je pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njego

Ni pomembno, da oškodovanka osebno, oziroma sama pri sebi ni soglašala s spolnim odnosom, pač pa, kako je njeno nestrinjanje lahko spoznal in tudi razumel mladoletnik, glede na to, da je upravičeno mislil, da si oškodovanka želi spolnega odnosa. Obravnavano dejanje se je pripetilo med dvema mladostnikoma, praktično še otrokoma, ki sta pričela raziskovati svet spolnosti. Preganjati otroka, ki je pravkar presegel prag kazenske odgovornosti, bi bilo smiselno tedaj, kadar bi storil dejanje, ki bi ga kljub svoji starosti dojel kot prepovedano oziroma zavržno ali nekaj, kar ve, da ne bi smel storiti. Razlaga v izpodbijanem sklepu, da je vzgojni ukrep nujen zato, da se mladoletnika opozori, da njegovo ravnanje ni bilo ustrezno in je tudi kaznivo, zato ni prepričljivo, saj bi ta zavest pri mladoletniku morala obstajati že ob storitvi kaznivega dejanja. Mladoletniku pa tega, da je vedel, da je spolni odnos kazniv, če nima izrecnega soglasja, glede na njegovo starost, gotovo ni mogoče dokazati, kot utemeljeno navaja pritožba

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka

Če mladoletnik, ki je kaznivo dejanje storil kot starejši mladoletnik, med postopkom do pravnomočnosti sklepa o izreku vzgojnega ukrepa postane polnoleten, mu navodil in prepovedi kot samostojnega vzgojnega ukrepa ni več dopustno izreči.

Postopnost zaostrovanja kazenskih sankcij je bila pri obdolžencu izčrpana, izrečeni mladoletniški zapor nanj ni vplival, tudi ne že izrečena kazen zapora, zato se odločitev sodišča prve stopnje za izrek vzgojnega ukrepa oddaje mlajšega polnoletnega storilca v prevzgojni dom kaže kot nepravilna.

Ključno vprašanje v zadevi je, ali že z dopolnitvijo 14 leta, torej z dnem ko oseba dopolni 14 let, lahko kazenskopravno odgovarja. Stališči državne tožilke in zagovornice sta napačni, saj se smejo kazenske sankcije uporabiti samo proti tistemu, ki je storil kaznivo dejanje po izteku štirinajstega rojstnega dne. To pomeni, da kazenskopravna odgovornost mladoletnika nastopi naslednji dan, ko je dopolnil 14 let.

Pritožbeno sodišče se z izvajanji zagovornika mladoletnika strinja. Iz izreka sklepa dejansko ne izhaja, kako dolgo bo izrečen vzgojni ukrep trajal, kar ga dejansko dela nerazumljivega. To pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je izrek s to določbo dopolnilo. Ta poseg pritožbenega sodišča ni v škodo mladoletnika. V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se vedno navede vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega trajanja po določbah KZ. Drugi odstavek 79. člena KZ pa v drugem stavku še določa, da ko sodišče izreče ta ukrep, ne določi, koliko časa traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje. Za trajanje tega zavodskega ukrepa velja, da ga sodišče ne določi vnaprej, temveč se o njem odloča kasneje glede na uspešnost izvrševanja vzgojnega ukrepa. Glede na to, v kolikšnem času se lahko vzgoja oziroma prevzgoja ocenjuje kot uspešna, je seveda treba upoštevati ustaljeno časovno planiranje ciklov pedagoških procesov.

Določba 83. člena KZ resda predvideva možnost spremembe odločbe o vzgojnih ukrepih in nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z drugim ukrepom, kar pa še ne pomeni, da bi se moral mladoletniku v vsakem primeru najprej izreči vzgojni ukrep oddaje v zavod, ki bi se šele v primeru, če ne bi bil uspešen, nadomestil z ukrepom oddaje v prevzgojni dom. Glede na ugotovljene težave in potrebe mladoletnika, njegovo dosedanje življenje in osebnostne lastnosti, o čemer so podrobno izpovedale priče in sodni izvedenec, pa tudi ob dejstvu, da ob že izrečenem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva ni pokazal sodelovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se bo le z oddajo v prevzgojni dom lahko zagotovila mladoletnikova pravilna vzgoja. Ob tem se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi do možnosti drugačnega zavodskega ukrepa in obrazložilo, da oddaja v vzgojni zavod za mladoletnika ne bi bila ustrezna, saj lahko zavod kadarkoli zapusti.

Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.

Pritožba povsem spregleda, da se mladoletniku očita, da je z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja, skupaj s posebej obravnavanimi S.P., D.V. in T.F. pretepal oškodovanca D.G., ko je na tleh ležečega pretepal tako, da ga je z roko udaril po telesu, ko pa je oškodovanec vstal, ga je še sunil tako, da je padel. Mladoletniku se torej očita kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, ker ga je storil z več osebami. Število storilcev (dva ali več) je kvalifikatorna okoliščina. Vsi morajo biti sostorilci kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje, izhaja delno že iz njegovega zagovora, ko je povedal, da je videl kako je oškodovanec udaril T.F. ter je zato oškodovanca porinil vstran in ko je videl, da je oškodovanca brcnil v nogo močnejši Rom (S.P.). Pritožba tudi spregleda, da je bil mladoletnik kot storilec očitanega mu kaznivega dejanja z ostalimi posebej obravnavani prepoznan tudi na posnetkih kamer, kot tudi na posnetku preko mobilnega telefona. Mladoletnikova vloga zato ni bila zgolj tista, da je vlekel nekoga vstran, oziroma da ju je poskušal dati narazen, kot to skuša prikazati pritož

Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ul. l. RS, št. 63/1994 z dne 13. 10. 1994) v oddelku izrekanja kazenskih sankcij polnoletnemu, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, v prvem odstavku 93. člena KZ določa, da se polnoletnemu sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo, in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami. To torej pomeni, da če se sodi polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, se mu ne sme izreči vzgojni ukrep ukor in tudi ne navodil.

Uvedbe kazenskega postopka pa čeprav za enakovrstno kaznivo dejanje ni dopustno upoštevati kot obteževalno okoliščino, kakor tudi dejstva, da mladostnik kaznivega dejanja ni obžaloval. Storitev kaznivega dejanja je namreč zanikal in zato od njega ni moč pričakovati obžalovanje le tega. V tej fazi postopka tudi ni dopustno trditi, da je mladostnik nadaljeval z obravnavanimi početji, saj kot rečeno, še ni bil pravnomočno obsojen. Po določbi prvega odstavka 89. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 je mladoletniku dopustno izreči mladoletniški zapor le, če zaradi narave in teže kaznivega dejanja ter visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izrečeni vzgojnega ukrepa. Gre torej za skrajen ukrep, ko ostali vzgojni ukrepi svojega namena očitno ne bi dosegli, česar pa v obravnavani zadevi ni moč z zanesljivostjo trditi.

Določbe sedmega odstavka 86. člena KZ-1 v primeru izrečenega mladoletniškega zapora ni dopustno uporabiti.