VSM Sodba III Kp 32358/2022

I. Pritožbama zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah glede izrečenih zapornih in denarnih kazni spremeni ter se obdolžencema izrečeni zaporni kazni znižata na 2 (dve) leti in 2 (dva) meseca zapora, izrečeni denarni kazni pa se znižata na 50 dnevnih zneskov po 13,33 EUR, kar znaša 666,50 EUR.

II. V preostalem se pritožbi zagovornikov obdolženih kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stroški za tolmačenje na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 32358/2022 z dne 14. 11. 2022 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po šestem odstavku 308. člena in 2. točki drugega odstavka 51. člena v zvezi z 2. alinejo 50. člena KZ-1 je vsakemu obdolžencu izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora ter na podlagi šestega odstavka 308. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 vsakemu tudi denarno kazen v višini 113 dnevnih zneskov po 13,33 EUR, skupaj 1.506,29 EUR. Odločilo je, da sta po petem odstavku 47. člena KZ-1 denarni kazni dolžna poravnati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe in da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev, ter da če obdolženec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencema v izrečeni zaporni kazni vštelo pripor od 27. 5. 2022 od 23.15 ure dalje, obema pa je na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo še stranski kazni izgona tujca iz države za čas štirih let, ki se šteje od pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo povrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena istega zakona pa je odločilo, da obremenjujejo stroški in nagrada zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, proračun. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencema izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, in sicer obdolženemu A. A. mobilni telefon Samsung z vstavljeno SIM kartico, obdolženemu A. A. pa mobilni telefon Vivo s SIM kartico in spominsko kartico.

2Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolžencev zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zaradi kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov, kot identično navajata v uvodih pritožb. Pritožbenemu sodišču predlagata, da razpiše pritožbeno sejo (očitno sejo v navzočnosti strank) in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter obdolžencema izrečeni kazni zniža na eno leto in deset mesecev zapora ter 300,00 EUR denarne kazni, izgon iz Republike Slovenije pa razveljavi. Podrejeno predlagata znižanje zapornih kazni na eno leto in vrnitev zaseženih telefonov s karticami, temu podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, predlagata pa še, da pritožbeno sodišče oba obdolženca oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

3Po pritožbeni seji, ki so se je udeležili obdolženi A. A., obdolženi B. B., odvetnik C. C. kot substitut odvetnika D. D., odvetnik E. E., višji državni tožilec F. F. in sodna tolmačka za nemški jezik G. G., je pregled zadeve pokazal naslednje:

4Pritožbi najprej navajata, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da sta obdolženca izpolnila vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja, a je takšen sklep dejansko in pravno napačen, zaradi česar je obsodilna sodba nezakonita, v tem delu pa tudi povsem neobrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih, in da mora sodišče vselej preveriti, ali dokazi v spisu podkrepijo priznanje krivde. Navajata, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki (očitno prvega odstavka) 371. člena ZKP in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj izpodbijana sodba ni razumljiva, nasprotuje sama sebi oziroma razlogom sodbe in nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni.

5Pritožbi nimata prav. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta obdolženca izpolnila vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja, ni dejansko in pravno napačen, prav tako ne drži, da sodba o tem nima razlogov. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni izvedlo, saj je odločilo po tem, ko je sprejelo priznanje krivde obeh obdolžencev na predobravnavnem naroku. Glede na to je v sodbi ustrezno pojasnilo, da je ugotovilo, da sta obdolženevaca razumela naravo in posledice danih priznanj, da sta ju podala prostovoljno in da sta priznanji jasni in popolni ter podprti z drugimi dokazi v spisu, ki jih je v nadaljevanju obrazložitve sodbe podrobno povzelo (točke 2 do 9 obrazložitve napadene sodbe). Sodišče prve stopnje je torej preverilo, ali so dokazi v spisu skladni s priznanjem krivde obdolžencev in v sodbi to pojasnilo, zato v pritožbi neutemeljeno navajata, da sodba o tem nima razlogov.

6Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, ki naj bi ga uveljavljali, pritožbi ne obrazložita in ne pojasnita, katera od kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana. Navajata nekaj teorije v zvezi s kaznivim dejanjem iz 308. člena KZ-1 in trdita, da je za izvršitev očitanega kaznivega dejanja potreben naklep, pri čemer pritožba zagovornika obdolženega B. B. še dodaja, da mora imeti obdolženec naklep do tega, da izvrši dejanje in ogroža življenje migrantov, torej da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, kar pa po njegovi oceni v konkretnem primeru ni podano. S povzetim pritožbi uveljavljata nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj sta obdolženca krivdo za očitano kaznivo dejanje priznala (drugi odstavek 370. člena ZKP), s tem pa tudi okoliščino, da sta ravnala naklepno. Pritožbeno sodišč teh pritožbenih navedb zato ne more presojati.

7Pritožbi navajata, da se je položaj obdolžencev, ki se jim očita storitev kaznivega dejanja kot v obravnavanem primeru, z novelo KZ-1G bistveno poslabšal, saj je kot najnižja meja predpisane kazni določena kazen kar treh let zapora, kot stranska kazen pa še naprej ostaja predpisana denarna kazen. Sprememba 308. člena KZ-1 predstavlja povečano represijo države, vprašanje pa je, ali bo dosegla učinek pri omejitvi ilegalnih migracij, saj je to splošen trend v Evropi. Navedeni člen je zaradi bistvenega povečanja zapornih kazni tudi neustaven, kar po oceni pritožb kažejo glede na težo kaznivega dejanja nesorazmerno zagrožene kazni, obe pa tudi navajata, da je obramba vložila pobudo za presojo ustavnosti navedenega člena. V nadaljevanju teh navedb se pritožbi sklicujeta še na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 in iz nje povzemata, da v kazenskem postopku dokazno breme nosi tožilec, da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom ter da mora sodišče, kadar tožilec dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti, nato pa zaključita, da je vprašanje, ali je podan zadosten dokazni standard za obsodbo, pravno vprašanje. K temu pritožba zagovornika obdolženega A. A. še dodaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti kvalifikaciji tožilstva in bi samo lahko poseglo v izrek obtožbe na način, da bi iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo, ki obdolžencema očita, da sta tujce zaradi neprimerne in nevarne namestitve v vozilu izpostavila nevarnosti za njihovo življenje in zdravje ter bi moralo kaznivo dejanje spremeniti v milejšo obliko po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Iz uvodnih pojasnil KZ-1I avtorja dr. Matjaža Ambroža v zvezi s tem povzema, da zakonski znak "povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje ljudi“ zahteva povzročitev konkretne nevarnosti za življenje in varnost, ne zahteva pa, da bi se povzročena nevarnost tudi realizirala v telesnih poškodbah ali smrti ljudi ter zaključi, da je v obravnavani zadevi iz izpovedbe priče razvidno, da so se migranti sami odločili za prevoz in za mesta, kjer bodo sedeli, da je obdolženec vozil cesti primerno in varno, včasih tudi zelo počasi, in da je res, da je bilo v avtomobilu, ki je registriran za šest oseb, več oseb, vendar da zgolj ta podatek ne omogoča zaključka, da so osebe potovale v nehumanih in nezdravih okoliščinah ter da je obdolženec vozil primerno prometnim razmeram, vožnjo in hitrost je prilagodil cestišču, v avtomobilu je imel ves čas delujočo klimo in zato ni bilo težav z zadostno količino zraka, dekleti v prtljažniku pa sta bili sicer utesnjeni, a posebnih težav nista imeli.

8Povzete pritožbene navedbe ne morejo spremeniti dejstva, da je obdolžencema izrečena sodba zakonita in pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ne pritrjuje navedbam pritožb, da je iz razloga, ker se je zakonodajalec odločil zvišati meje v zakonu določene kazni za obravnavano kaznivo dejanje, 308. člen KZ-1 neustaven. Pritožbi, ko delno povzemata navedbe iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014, ne pojasnita, zakaj bi naj bila ta pomembna za obravnavano zadevo, saj razen povzetkov ne navedeta ničesar. Nadaljnje navedbe pritožbe zagovornika obdolženega A. A., ki glede zakonskega znaka "povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi" obravnavanega kaznivega dejanja povzema uvodna pojasnila zakona in trdi, da takšne nevarnosti v obravnavani zadevi ni bilo, pa po vsebini glede navedenih dejstev uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen, saj je bila obdolžencu izrečena sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde. Teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče zato ne presoja, dodaja le, da pritožba iz podatkov spisa in izreka sodbe ne povzema pravilno podatkov, saj ne drži, da je šlo, kot navaja, za družino prebežnikov, da sta bili v prtljažniku dekleti, da je šlo za avtomobil, registriran za šest oseb in da je bilo v njem več oseb. V obravnavani zadevi so bili tujci nameščeni v tovornem delu kombiniranega vozila, ki nima sedežev, varnostnih pasov, oken in vrat, ki bi se odpirale z notranje strani, in šlo je za pet moških, štirje od njih so bili državljani Bangladeša, en pa Pakistana.

9Pritožba zagovornika obdolženega A. A. glede izrečenih kazenskih sankcij navaja, da obdolženec dejanje, ki ga je storil zaradi dolgov in finančne stiske, v kateri se je znašel, izjemno obžaluje. Poudarja njegove osebne in socialne razmere ter skrb za bolnega otroka in navaja, da nima prihodkov in premoženja. Sodišče prve stopnje po njeni oceni pri odmeri kazni teh okoliščin ni v celoti upoštevalo, zaradi česar je podana kršitev po 374. členu v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, neupoštevanje teh okoliščin pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožba se sklicuje na sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Kopru ter povzema v njih izrečene zaporne in denarne kazni ter poudarja, da so bistveno nižje od zaporne in denarne kazni, izrečene obdolženemu A. A. Hkrati trdi, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, in sicer iz razloga, ker je sodišče prve stopnje nejasno obrazložilo, zakaj vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih sodišč, s katerimi je skušal prikazati različno kaznovalno politiko sodišč v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem.

10Tudi v povzetem pritožbi ni mogoče pritrditi. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih v zvezi z izrečenimi kazenskimi sankcijami uveljavlja pritožba, niso podane. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij, zato pritožba neutemeljeno trdi, da napadena sodba nima razlogov o tem oziroma da so razlogi, ne da bi to trditev obrazložila, nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Odločitve v drugih zadevah, kjer so sodišča obravnavala istovrstno kaznivo dejanje, pa sodišče ni dolžno obravnavati, ko obrazloži odločbo o kazenskih sankcijah. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravico do obrambe in poštenega sojenja, ki mu jo zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 29. člen Ustave ter da je podana bistvena kršitev določbo kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker ni ugodilo predlogu, da zasliši priče H. H., I. I. in J. J. ter pridobi zdravstveno dokumentacijo zdravstvenega doma, ki je obravnaval obdolženca, uradne podatke o opravljenem prostovoljnem delu in njegovih dolgovih ter ostale dokazne predloge, zaradi česar naj bi tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iste navedbe vsebuje pritožba zagovornika obdolženega B. B., ki se sklicuje na iste judikate, dodatno pa še na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, pri čemer poudarja osebne okoliščine obdolženega B. B., ki so bile predstavljene že na naroku za izrek kazenske sankcije. Uveljavlja torej bistvene kršitve določb kazenskega postopka in trdi, da ni bilo dovolj razjasnjeno dejansko stanje glede okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenskih sankcij, enako kot prva pritožba, kar pa ne drži, in na kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

11Ko je presojalo ustreznost kazenskih sankcij, izrečenih obdolžencema, pa je pritožbeno sodišče ugotavilo, da pritožba zagovornika obdolženega A. A. utemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo dejstvo, da sta obdolženca izvršila kaznivo dejanje iz koristoljubnih nagibov, z namenom pridobiti premoženjsko korist zase. Pa ne zato, ker navedeno ne bi bilo podano, kot trdi pritožba, temveč ker ta okoliščina ne sme biti upoštevana kot obteževalna, saj predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega sta bila obsojena.

12Pritožba zagovornika obdolženega B. B. pa navaja, da je sodišče prve stopnje „kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da naj bi bilo dejanje storjeno na zavrženi način in da z dejanjem ogroža državni ustroj in da gre za težko kaznivo dejanje“ ter da „to ne morejo biti oteževalne okoliščine, ampak gre za subjektivne argumente prvostopenjskega sodišča“. Tega, kar navaja pritožba, sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, je pa navedlo, da je nedvomno zaključiti, da sta obdolženca dejanje izvršila iz koristoljubnih nagibov z namenom pridobiti premoženjsko korist zase in da prav tako ni spregledati načina izvršitve, upoštevaje dejstvo, da je bila s tem dejanjem kršena najvišja zavarovana pravna vrednota, to je zdravje in varnost ljudi, ter ogrožena pravna ureditev - javni red in mir držav, katerih predpise sta z ravnanjem kršila. Nezakonito spravljanje tujcev čez državno mejo za plačilo, torej zaradi pridobitve premoženjske koristi, je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ga ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, kot je že bilo obrazloženo. Prav tako ni mogoče kot obteževalni okoliščini upoštevati, da sta bila z obravnavanim dejanjem ogrožena zdravje in varnost ljudi, ker gre prav tako za zakonski znak obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, in tudi ne, da sta bila ogrožena javni red in mir držav, katerih predpise sta z ravnanjem kršila. Kot obteževalno okoliščino je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo tudi stopnjo krivde, torej ker sta obdolženca kaznivo dejanje storila naklepno, saj tega kaznivega dejanja z drugo obliko krivde ni mogoče storiti. Ker so bile navedene okoliščine nepravilno upoštevane kot obteževalne, in ker pritožbi utemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazenskih sankcij v nezadostni meri upoštevalo osebne in socialne okoliščine obeh obdolžencev, prav tako pa dejstvo, da sta krivdo po obtožbi priznala in storitev kaznivega dejanja obžalovala, je pritožbeno sodišče obdolžencema izrečeni zaporni kazni, v katerih so sedaj navedene okoliščine ustrezno upoštevane, znižalo. Potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1 obdolžencema pravilno odmerilo višino dnevnih zneskov, pa je iz istega razloga obema ustrezno znižalo tudi število dnevnih zneskov in s tem izrečeni denarni kazni.

13Ob preizkusu odločbe o izrečenih stranskih kaznih izgona tujca iz države je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta obdolžencema izrečeni utemeljeno in za ustrezen čas ter sta pritožbi, ki se s tem ne strinjata, neutemeljeni. Prav tako neutemeljeni sta pritožbi zoper izrek varnostnih ukrepov odvzema predmetov, to je obdolžencema odvzetih telefonov in pripadajočih kartic. Sodišče prve stopnje je v sodbi (točka 21 obrazložitve) obširno pojasnilo razloge za odvzem in pravilno zaključilo, da gre za predmete, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja. Pritožbi se zato neutemeljeno zavzemata za vrnitev zaseženih telefonov in kartic.

14Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zagovornikov obdolžencev odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. in 391. člen ZKP).

15Sodna taksa na pritožbeni stopnji ni bila določena, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča deloma odločeno obdolžencema v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP), o stroških tolmačenja na pritožbeni stopnji pa je bilo odločeno na podlagi šestega odstavka 92. člena ZKP. O potrebnih izdatkih in nagradi zagovornikov bo odločila služba za brezplačno pravno pomoč.