VSRS Sklep III Ips 9/2019

I. Reviziji se ugodi, razveljavita se sodba sodišča druge stopnje ter I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji tek postopka

1V delu, ki je predmet revizijskega preizkusa, je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo 882.591,27 EUR v korist stečajne mase stečajnega dolžnika G., d. d. - v stečaju (v nadaljevanju družba). Tožbeni zahtevek je utemeljevala na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke kot predsednika nadzornega sveta družbe po 43. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Kot škodo je uveljavljala znesek njene neplačane terjatve v stečajnem postopku nad družbo.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede 264.777,38 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od 24. 11. 2013 do plačila (I. točka izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 18.955,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

4Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 82/2018-8 z dne 16. 10. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- Ali člani nadzornega sveta po določilih ZFPPIPP odškodninsko odgovarjajo upnikom družbe za kršitev (opustitev) iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, do katere je prišlo v času, ko družba še ni bila insolventna?

- Ali je tožeča stranka v konkretnem primeru podala zadostno trditveno podlago za ugotovitev hude malomarnosti toženca zaradi kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP?

5Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi ter razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter odloči tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno temu je predlagala, naj Vrhovno sodišče razveljavi obe sodbi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oziroma naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje temu sodišču. Uveljavljala je stroške revizijskega postopka.

6Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev revizije. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano

74. 4. 2011 je bil nad družbo začet stečajni postopek. V tem postopku je bila tožniku priznana nezavarovana terjatev v višini 882.591,27 EUR.

8Toženec je bil pred začetkom stečajnega postopka v družbi predsednik nadzornega sveta.

9Finančno stanje družbe se je slabšalo od leta 2007 dalje. V letih 2007 in 2008 je izkazovala izgubo v poslovanju. Najkasneje na dan 31. 12. 2009 je bila družba insolventna.

10Družba ni imela realno ovrednotenega premoženja, kar sta ugotovila že revizijska družba A., d. o. o. v poročilu z dne 10. 6. 2010 pri pregledu letnega poročila za leto 2009 in finančni strokovnjak M. B. v poročilu o oceni plačilne sposobnosti na dan 30. 9. 2009. Nedokončani in dokončani objekti niso bili ovrednoteni po tržnih cenah, temveč po stroških izgradnje, zaradi česar so bili precenjeni. S tem poročilom je bil nadzorni svet družbe seznanjen 20. 11. 2009.

11Nadzorni svet družbe na podlagi ugotovitev na 75. seji (1. 10. 2009) in 76. seji (20. 11. 2009) od poslovodstva ni zahteval potrebnih poročil v zvezi s krepitvijo kapitalske ustreznosti in v smeri realne vrednosti premoženja.

12Na 77. seji (18. 3. 2010) je nadzorni svet sprejel sklep o prodaji 21 apartmajev s 47 % popustom. Na 78. seji (17. 6. 2010) se je seznanil s poslovanjem v prvih štirih mesecih ter o neuspešni prodaji nepremičnin, potrdil pa je letno poročilo za leto 2009. Tudi na nadaljnjih sejah v letu 2010 nadzorni svet ni zahteval od uprave dodatnih poročil.

13Nadzorni svet družbe se je sicer pogosto sestajal, zato je tekoče spremljal poslovanje dolžnika in sprejemal sklepe na podlagi predlogov uprave za izboljšanje likvidnosti in si prizadeval za rešitev družbe. Zato do začetka stečaja ni bilo ogroženo poslovanje dolžnika, plačani so bili prispevki in dajatve ter delavci. Dolžnikovi računi niso bili blokirani do februarja 2011.

Glede dopustnih revizijskih razlogov

14Revizija kot izredno pravno sredstvo je dopustna samo iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 370. člena ZPP. V skladu s tretjim odstavkom tega člena pa z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato odgovarja zgolj na tiste revizijske očitke, ki se nanašajo na konkretna pravna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

Glede prvega dopuščenega revizijskega vprašanja

15Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo materialnopravno stališče, da za presojo odškodninske odgovornosti člana nadzornega sveta zaradi kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP ni relevantno vprašanje, ali je bila družba insolventna že v času, ko je nadzorni svet opustil dolžnost rednega nadzorstva. Stališče je utemeljilo z razlago, da je stanje insolventnosti kot predpostavka oziroma pogoj za utemeljitev očitkov članom nadzornega sveta predpisana le pri kršitvi iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP.

16Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

17Določbe 42. do 44. člena ZFPPIPP, ki urejajo odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov, so umeščene v oddelek 2.2. z naslovim Obveznosti družbe ter njenega poslovodstva in nadzornega sveta pri nastanku insolventnosti. Gre torej za dodatno zakonsko podlago za odškodninsko odgovornost, ki ni obsežena v splošnih pravilih obligacijskega prava o odškodninski odgovornosti. Da je nujna predpostavka za takšno odškodninsko podlago stanje insolventnosti družbe v času storitve kršitvenega ravnanja, je pri ureditvi odškodninske odgovornosti članov poslovodstva neposredno razvidno iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, saj sta obe obravnavani kršitveni ravnanji izrecno vezani na stanje insolventnosti družbe. Tudi pri ureditvi odgovornosti članov nadzornega sveta v 43. členu ZFPPIPP so opisana kršitvena ravnanja v 1. in 3. točki prvega odstavka izrecno vezana na stanje insolventnosti družbe. Zgolj iz okoliščine, da v opisu kršitvenega ravnanja v 2. točki prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP ni izrecno zapisan pogoj insolventnosti družbe v času kršitvenega ravnanja, pa bi bilo napačno sklepanje, da ima tako opisano ravnanje (nezahtevanje poročil od poslovodstva po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1) za posledico dodatno odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta tudi, če je bilo storjeno še pred nastankom insolventnosti družbe. Takšna razlaga bi namreč pomenila nesistemsko in nesorazmerno širitev odškodninske odgovornosti zgolj za to obliko kršitvenega ravnanja. Namenska razlaga zakona zato pripelje do rezultata, da je dodatna odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta tudi pri tem kršitvenem ravnanju lahko podana le ob predpostavki insolventnosti družbe v času očitane opustitve članov nadzornega sveta. Stališče, da je stanje insolventnosti družbe v času kršitvenih ravnanj, opredeljenih v 42. in 43. členu ZFPPIPP, splošna predpostavka posebne odškodninske odgovornosti članov poslovodstva in nadzornega sveta, zastopa tudi teorija.¹

18Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje negativen. Ne glede na takšen odgovor pa zavzeto napačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje o tem vprašanju (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) še ne zadostuje za ugoditev reviziji. Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru dejanskih ugotovitev, na katere je Vrhovno sodišče vezano, ugotovili, da je bila družba v času očitanih opustitev toženca že insolventna. Vrhovno sodišče pa s tem v zvezi ni dolžno odgovarjati na obširne očitke v reviziji, ki se nanašajo na ugotavljanje tega relevantnega dejstva, saj ti očitki presegajo obseg dopuščene revizije (371. člen ZPP).

Glede drugega dopuščenega revizijskega vprašanja

1944. člen ZFPPIPP vsebuje določbe, ki se nanašajo na omejitev, izključitev in uveljavitev odškodninske odgovornosti posameznega člana poslovodstva ali nadzornega sveta. S temi določbami je urejena aktivna in pasivna legitimacija ter oblika pravovarstvenih zahtevkov za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Določbi prvega in drugega odstavka tega člena, ki se nanašata na omejitev odškodninske odgovornosti, s tem razmejujeta trditveno in dokazno breme med pravdni stranki. V tem delu ureditev odstopa od splošnega pravila o domnevani krivdi in obrnjenem dokaznem bremenu (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). Prvi odstavek 44. člena ZFPPIPP predstavlja splošno pravilo o omejeni odškodninski odgovornosti člana nadzornega sveta do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo očitano ravnanje storjeno. V drugem odstavku istega člena pa je urejena izjema od tega splošnega pravila, po kateri odškodninska odgovornost ni omejena, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti.

20Takšna ureditev pomeni, da se domneva le najlažja stopnja krivde, navadna malomarnost, ki ima za posledico omejeno odškodninsko odgovornost. Obstoj hujše oblike krivde mora zato dokazovati oškodovanec.²

21Upoštevaje navedena pravila o porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena bi tožnik za uveljavitev neomejene odškodninske odgovornosti toženca moral poleg trditev in dokazov, s katerimi bi utemeljil protipravnost ravnanja (za katero se domneva navadna malomarnost), ponuditi tudi trditve in dokaze, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je toženec ravnal z višjo stopnjo krivde (naklepno ali hudo malomarno). V primeru, da takšnih dodatnih utemeljitev glede višje stopnje krivde tožnik ne bi ponudil, bi se sodišče pri presoji odškodninske odgovornosti lahko gibalo le znotraj omejene odškodninske odgovornosti po splošnem pravilu iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP.

22Tudi splošna pravila odškodninskega prava ne urejajo razmejitve med stopnjami malomarnosti, torej med navadno in hudo malomarnostjo. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi že zavzelo stališče, da se hudo malomarnost povzročitelju škode lahko očita le, če je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje (bodisi glede na skrbnost povprečnega človeka bodisi na skrbnost strokovnjaka, odvisno od konkretne situacije). Ali je ta pogoj izpolnjen, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.³

23Sodišče druge stopnje je sklepanje o hudi malomarnosti oprlo na kriterij, da je takšna stopnje krivde podana, ker je toženčevo ravnanje oziroma opustitev v nasprotju s standardom povprečno skrbnega gospodarstvenika. Takšno izhodišče je materialnopravno zmotno.

24V skladu s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah⁴ mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake opisane kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom. Da bi sodišče smelo ugotavljati višjo stopnjo krivde, pa bi tožeča stranka morala (pravočasno) ponuditi ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaze.

25Tožeča stranka se je v tožbi sicer sklicevala na odškodninsko odgovornost toženca na podlagi ZFPPIPP, vendar niti ni zatrjevala kršitvenega ravnanja, ki je predmet revizijskega preizkusa.

26V prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2014 je tožeča stranka ponudila trditveno podlago, s katero je pojasnjevala stanje v družbi, s katerim je bil nadzorni svet seznanjen. Utemeljevala je protipravnost ravnanja toženca, med drugim tudi zaradi opustitev, na katero se nanaša 2. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka pa v teh trditvah ni podala nobene utemeljitve in ni ponudila dokazov o tem, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že ob nižji stopnji skrbnosti. To pomeni, da tožeča stranka v teh navedbah ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višje stopnje krivde toženca in to kljub izrecnemu sklicevanju toženca v odgovoru na tožbo na omejitev odgovornosti nadzornega sveta po 44. členu ZFPPIPP.

27V smeri utemeljitve hude malomarnosti tožeča stranka ni ponudila novih trditev in dokazov niti v drugi (7. 4. 2014) in tretji pripravljalni vlogi (20. 8. 2014), ki sta bili vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo, kakor tudi ne na prvem naroku za glavno obravnavo (5. 9. 2014) in v četrti pripravljalni vlogi (12. 9. 2014), za katero ji je sodišče prve stopnje dovolilo dodaten rok.

28Na osnovi navedenih ugotovitev je odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje negativen. Tožeča stranka v konkretnem primeru ni podala zadostne trditvene podlage, na osnovi katere bi sodišče moralo ugotavljati obstoj hude malomarnosti pri opustitvi dolžnega ravnanja toženca.

Glede odločitve o reviziji

29Upoštevaje odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je utemeljen revizijski očitek, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta glede na (pravočasno) trditveno podlago tožeče stranke ugotavljali hudo malomarnost toženca pri opustitvi dolžnega ravnanja v funkciji člana nadzornega sveta družbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišči smeli odškodninsko odgovornost presojati le znotraj omejitve odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP (glej 21. točko te obrazložitve). Za takšno presojo pa je relevanten dejanski okvir, ki ga opredeljuje to zakonsko določilo. Ker sodišči teh dejanskih okoliščin zaradi materialnopravno zmotnih izhodišč nista ugotavljali, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. S tem je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP.

30Vrhovno sodišče je zato razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. O utemeljenosti še spornega dela tožbenega zahtevka bo moralo presojati v mejah prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP.

31Odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo soglasno.

Glede stroškov revizijskega postopka

32Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana končni odločbi skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

¹ M. Kocbek in ostali, Nadzorni sveti in upravni odbori, GV Založba, 2010, stran 244 ter N. Plavšak, ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, 2008, stran 51.
² Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi III Ips 6/2015 z dne 28. 10. 2015 in sklepu II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018, ki sta se sicer nanašali na primerljive določbe 21. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l. RS 54/99 s spremembami).
³ 21. točka obrazložitve sklepa II Ips 60/2018.
⁴ Uradni list RS 42/2006 s spremembami do 55/2015 – v nadaljevanju ZGD-1.