VSL Sodba I Cpg 602/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke (A. d. o. o.) plačati glavnični znesek 260.234,49 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 11. 5. 2021 do plačila (I.). Tožbeni zahtevek je zavrnilo glede plačila glavnice 37.891,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2019 do plačila (II.). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 5.285,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.).

2Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točka izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila 42. do 44. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva družbe do upnikov za škodo, ki so jo upniki imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila svojih terjatev. Na podlagi predloga za začetek stečajnega postopka, ki ga je vložila tožeča stranka kot upnica, se je zoper stranskega intervenienta dne 12. 3. 2018 začel stečajni postopek. Toženec je bil edini družbenik in direktor stečajnega dolžnika – stranskega intervenienta v obdobju od 19. 10. 2012 do 10. 12. 2015. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke in tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (za 260.234,49 EUR s pp) ugodilo.

5Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker da ni upoštevalo nespornega dejstva, da je toženec z dnem 10. 12. 2015 prenehal biti direktor (in družbenik) stečajnega dolžnika in da zato ne odgovarja za škodo, nastalo v obdobju od 11. 12. 2015 do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom. Do tega ugovora toženca se ni opredelil niti tožnik, saj ni specificiral, katera škoda je nastala do izstopa in katera škoda kasneje, niti sodišče prve stopnje, ki je s tem kršilo pritožnikovo pravico do izjave.

6Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje pritožnikovega ugovora ni prezrlo, saj sodba jasno navaja, da je bil toženec poslovodna oseba (direktor) stečajnega dolžnika v času od 29. 10. 2012 do 11. 12. 2015, in da je bil od 11. 12. 2015 dalje do začetka stečaja direktor stečajnega dolžnika B. B., stanujoč v Sarajevu, BIH. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti otvoritvenega poročila stečajnega upravitelja z dne 9. 7. 2018, izdelanega v stečajnem postopku zoper stranskega intervenienta, pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je toženec tudi po imenovanju B. B. za direktorja, t.j v obdobju od 11. 12. 2015 pa vse do začetka stečajnega postopka, še vedno (v celoti) vodil poslovanje stečajnega dolžnika, da je bil ves čas edini pooblaščen podpisnik za izplačila z (edinega neblokiranega) dolžnikovega računa v Nemčiji, da je le on odrejal, kdaj in komu se bodo ta izplačila nakazovala, da je toženec na podlagi pogodbe, sklenjene med A. d. o. o. in podjetjem C. d. o. o., (katerega družbenik in direktor je bil toženec), za stečajnega dolžnika ves čas opravljal administrativne posle in vodil knjigovodsko administracijo. Teh ugotovitev pritožba ne prereka. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov zoper pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da je toženec sicer formalno izstopil iz družbe A. d.o.o., vendar je zanjo tudi po 11. 12. 2015 opravljal vse posle, in v njenem imenu in za njen račun sprejemal vse poslovne odločitve. Novi direktor B. B., (ki ga upravitelj ni mogel izslediti, saj je na naslovu v BIH neznan), je imel le vlogo slamnatega direktorja, ki za družbo ni izvajal nobenih aktivnosti in družbe v nobenem primeru ni dejansko zastopal. Iz neprerekanih trditev tožeče stranke in vsega dokaznega gradiva v spisu je razvidno, da B. B. kot direktor A. d.o.o. ni opravil nobenega pravnega dejanja za družbo (ni se dogovarjal o sklenitvi poslov, ni sklenil nobenega posla, ni podpisal pogodbe, ni odredil izplačila ipd.). Izkazanih interakcij med družbo in (novim) direktorjem ni bilo niti v nasprotni smeri, saj tudi družba A. d.o.o direktorju B. B. ni izvedla nobenega plačila (plače, nadomestila, dnevnic, potnih stroškov ipd). Vsa navedena dejstva v celoti potrjujejo pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da je vse poslovne odločitve za A. d.o.o. do začetka stečajnega postopka sprejemal le toženec in da je bil prenos poslovodnih funkcij na B. B. le navidezen.

7Tako, kot se slamnati (nedelujoči) direktor svoje odgovornosti za poslovanje družbe, ki jo (ne) vodi, ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge, tako se tudi dejanski direktor, ki družbo dejansko vodi in v njenem imenu sprejema poslovne odločitve, ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na slamnatega direktorja. V takem primeru sta družbi in upnikom solidarno odgovorna oba. Drugačna pravna ocena njunega položaja bi bila nepravična in bi celo spodbujala nedovoljena in nepoštena ravnanja odgovornih oseb. Pravilen je bil zato zaključek prvostopnega sodišča, da sprememba poslovodstva v družbi A. d.o.o. konec leta 2016 na obstoj odškodninske odgovornosti toženca ni imela nobenega vpliva (učinka). Toženec je ves čas do začetka stečajnega postopka nastopal kot edini poslovodja stečajnega dolžnika pred začetkom stečaja.

8Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je toženca obsodilo na plačilo celotne škode, ki vključuje tudi terjatve upnikov, ki niso vložili tožbe. Nima prav pritožba, da se lahko odškodninski zahtevek po 44. členu ZFPPIPP, če ga uveljavlja upnik, nanaša le na škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP). Navedeno določbo je razumeti v širšem pomenu, tako, da skupni znesek škode, ki se domneva po 42. čl. ZFPPIPP predstavlja vsoto dela terjatev, ki jih v stečajnem postopku ne bo mogoče poplačati. K takemu razumevanju napotuje peti odstavek 44. člena ZFPPIPP, ki določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona uveljavlja „za račun vseh upnikov“, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku. Pri odškodninskem zahtevku na podlagi citiranih določb ZFPPIPP ne gre za uveljavljanje zahtevka posameznega upnika kot oškodovanca, pač pa smiselno za zahtevek same družbe, ki ni bila ustrezno upravljana, in ji je v posledici nastala škoda. Po vsebini gre torej za terjatev stečajnega dolžnika, ki jo zoper povzročitelja (direktorja) lahko uveljavlja bodisi stečajni upravitelj bodisi upnik. Takšno stališče izhaja tudi iz Razširjenih uvodnih pojasnil dr. Nine Plavšak k ZFPPIPP (GV Založba, Ljubljana 2008, str. 68/69), po katerem ima „upnik samo procesno legitimacijo za uveljavitev odškodninskega zahtevka in ni hkrati (neposredni) materialnopravni upravičenec, zato mora zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika in ne za svoj račun. To pomeni, da bo tožbeni zahtevek enak tako, če odškodninski zahtevek uveljavlja družba, ki jo zastopa upravitelj, kot tudi, če ga uveljavlja upnik“. Če ima torej upnik zgolj procesno (ne pa tudi materialnopravno upravičenje) uveljavljati odškodninski zahtevek po 42. členu ZFPPIPP v korist tretjega (stečajnega dolžnika), je logičen zaključek, da korist „na račun vseh upnikov“ vključuje tudi nepoplačan del njihovih terjatev. Nasprotna razlaga, t.j. razlaga, za katero se zavzema pritožba, da sme upnik v korist stečajnega dolžnika uveljavljati le lastno škodo, bi pomenila izvotlitev pravice upnika iz 2. alineje 2. točke petega odstavka 44. člena ZFPPIPP, kršeno pa bi bilo tudi ustavno načelo sorazmernosti, saj bi upniku nalagala nesorazmerne obveznosti za (praviloma) dosego majhne koristi tako za stečajnega dolžnika kot posredno tudi zanj.

9Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo s krivdnim odnosom toženca do dejstva nastopa insolventnosti oziroma z vsebino toženčevega odnosa do insolventnosti. Odškodninska odgovornost poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP ni odgovornost za nastop slabega finančnega stanja oziroma insolventnosti družbe, temveč izključno odgovornost za opustitev ustreznih ukrepov oziroma za kršitev dolžnosti enakega obravnavanja upnikov po tem, ko tako finančno stanje nastopi. Odgovornost uprave oziroma poslovodstva je profesionalna odgovornost, to je odgovornost skrbnega gospodarstvenika, in ne povprečnega človeka. Od poslovodje se zahteva profesionalna skrbnost poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetij, kar med drugim pomeni, da mora poslovodja v kratkem času zaznati finančne oz. likvidnostne težave podjetja, jih prepoznati, ovrednotiti njihovo težo in pomen, ter temu primerno ukrepati. V obravnavanem primeru je nesmiselno izpostaviti kot relevantno vprašanje časa, v katerem bi toženec moral ugotoviti insolventnost družbe, saj je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bila družba insolventna vsaj pet let pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka (ki ga je vložil upnik), in da toženec v vsem tem obdobju ni sprejel nobenega od ukrepov, zahtevanih v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Krivda ni predpostavka odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Upnik, ki uveljavlja odškodninski zahtevek v skladu s petim odstavkom 44. člena ZFPPIPP mora dokazati le kršitev obveznosti poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP (protipravnost), škodo in vzročno zvezo med njima. Krivda se domneva. Poslovodstvo se lahko razbremeni le, če izkaže katerega od razbremenilnih razlogov iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ki se po vsebini prekrivajo z razlogi iz 240. členu OZ za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti.

10Pritožbeno trditev, da je bilo nesporno, da je toženec z nakazili izplačeval vse plače delavcem in material za gradnjo, pritožbeno sodišče ocenjuje kot zavajajočo in manipulativno. Očitek namernega favoriziranja določenih, s tožencem povezanih upnikov je bil v postopku na prvi stopnji v celoti dokazan, saj je toženec izplačila s TRR družbe v Nemčiji nakazoval le svojim gospodarskim družbam, (katerih lastnik in poslovodja je bil), oziroma družbi svoje žene. S tem je bila trditev toženca, da je nakazila porabil za izplačevanje plač delavcem in za material za gradnjo, v celoti ovržena. Tožena stranka ni niti trdila, da so bile družbe-prejemnice denarnih nakazil dobaviteljice ali plačnice materiala za gradnjo, ki naj bi ga kupil stečajni dolžnik, oz. da so one izplačevale delavce stečajnega dolžnika. Trditve toženca o izplačilih (z dolžnikovega računa) za stroške materiala, plač in prispevkov delavcev, ki so delali v Nemčiji, so bile povsem pavšalne in nekonkretizirane, zanje pa tožena stranka tudi ni predlagala nobenega dokaza.

11Pravilno je bila tudi ocena prvostopnega sodišča, da toženec ni izkazal, da je ravnal v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZFPPIPP, in da je postopal stihijsko, brez načrta za ponovno vzpostavitvitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti. Zakonske zahteve iz 35. do 39. člena ZFPPIPP so povsem določne in jasne. Poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) ne more nadomestiti izpovedba toženca o tem, da je imel načrt, kako rešiti poslovanje in kako bi lahko dokončal začete posle ter pridobil nove. Tudi te trditve so bile nekonkretizirane in pavšalne. Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov, zato je bilo pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo toženčeve dokazne predloge z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale, kakšne napore je toženec vlagal v zaključevanje poslov in kako je reševal dolžnika.

12S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).