394. člen ZFPPIPP

Dolžnica ima račun v Avstriji in v stečajno maso spada tudi dobroimetje na tem računu (224. in 389. člen ZFPPIPP). Po oceni pritožbenega sodišča je možna tudi izdaja sklepa o zasegu denarnega dobroimetja po 394. členu ZFPPIPP, saj se ta zakonska določba nanaša vse dolžnikove denarne račune in ne zgolj na račune v Sloveniji. Katero premoženje je sestavni del stečajne mase, in obravnavanje premoženja, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka zaradi insolventnosti, določa pravo države, v kateri je bil uveden postopek (točka (b) drugega odstavka 7. člena Uredbe (EU) 2015/848). Skladno z navedeno določbo Uredbe 2015/848 torej sredstva na računih v tujini sodijo v stečajno maso in slovensko sodišče lahko izda sklep o zasegu denarnega dobroimetja na teh računih. Težava pa je dejansko izvrševanje takšnega sklepa. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na prvi in tretji odstavek 21. člena Uredbe 2015/848: Stečajni upravitelj lahko v drugi državi članici izvršuje vsa pooblastila, ki so mu bila dana na podlagi prava države, v kateri je bil uveden postopek, pri čemer mora ravnati v skladu s pravom države članice, na katere ozemlju namerava ukrepati, zlas

Tudi v kolikor bi torej bilo mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da prihranki na transakcijskem računu dolžnice spadajo v stečajno maso, pa glede na to, da ZFPPIPP na uporabo določbe 137. člena ZIZ izrecno ne napotuje in tudi dolžnica nanjo ni bila izrecno opozorjena, ta ne more predstavljati podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.

Za zaseg denarnega dobroimetja na dolžnikovih denarnih računih je imelo sodišče prve stopnje podlago v določbi 394. člena ZFPPIPP. Dolžnik ni dokazal, da bi poravnal tudi stroške postopka.

Obravnavani postopek ni izvršilni postopek, temveč postopek osebnega stečaja, ki je urejen ločeno od izvršilnega postopka. Pravila postopka osebnega stečaja so določena v ZFPPIPP. Uporaba določb ZIZ pa je v postopku osebnega stečaja določena subsidiarno le tedaj, ko posamezna določba ZFPPIPP napotuje na smiselno uporabo konkretne določbe ZIZ, ne pa na splošno. Pritožba neutemeljeno trdi, da se določilo 137. člena ZIZ v postopkih osebnega stečaja uporablja na podlagi napotitve iz 389., 393. in 394. člena ZFPPIPP, saj iz navedenih določb (niti iz kakšnih drugih določb ZFPPIPP) kaj takega ne izhaja.

Pritožba ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom dovolilo nadaljevanje izvršbe na nepremičnini, ki sta del posebne stečajne mase. Kadar namreč obstoji konkurenca med stečajnim postopkom in singularno izvršbo, lahko isti predmet predstavlja hkrati stečajno maso in predmet izvršbe, in če ta predmet v stečajnem postopku predstavlja posebno stečajno maso, izvršbe nanj ni dopustno dovoliti oziroma nadaljevati. Če pa predmet predstavlja splošno stečajno maso, je taka konkurenca v zakonu izrecno dopuščena. Ko gre za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, to na primer izrecno izhaja iz 393. in 394. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 225. člena ZFPPIPP določa, da je posebna stečajna masa premoženje, ki je predmet ločitvene pravice. Iz stečajnega spisa je razvidno, da sta obe nepremičnini predmet ločitvenih pravic (v korist več upnikov so na nepremičninah ustanovljene zastavne pravice, ki so jih upniki kot ločitvene pravice tudi prijavili v postopku osebnega stečaja, stečajna upraviteljica pa jih je v večini primerov tudi priznala). Ker gre torej za nepremičnini, ki sta del posebne stečajne mase, izvršbe na nepremičnini iz pojasnjenih r

Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na konkretno nastalo situacijo glede pokojnin, ki so zapadle do sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, mogoče uporabiti 3. točko šestega odstavka 380. člena ZFPPIPP.

Iz normativne ureditve izhaja, da je za kršitev obveznosti iz sklepa o zasegu denarnega dobroimetja odgovorna pritožnica kot banka, pri kateri je imel dolžnik odprt denarni račun in mora za to nositi tudi posledice, določene v tretjem odstavku 393. člena ZFPPIPP. Materialnopravno nerelevantna je zato že v prvostopenjskem postopku zatrjevana in v pritožbenem postopku ponovljena trditev o dolžniku kot prejemniku neutemeljeno izplačanega zneska, zaradi česar ga je na upraviteljičin fiduciarni denarni račun dolžan plačati dolžnik, ne pa pritožnica. Po ZFPPIPP pritožba zoper sklep o zasegu denarnega dobroimetja iz 394. člena nima suspenzivnega učinka, zato ni bila ovira za izvršitev sklepa še pred njegovo pravnomočnostjo.

Višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica sklep o zasegu denarnega dobroimetja pravilno izvrševala. Sklep o zasegu denarnega dobroimetja pa ne vsebuje tudi prihrankov na tem računu, temveč le prilive in denarno dobroimetje iz teh prilivov. Z izpodbijanim sklepom, ki je izdan povsem v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZFPPIPP in tako vsebuje vse, kar tak sklep lahko in mora vsebovati, pritožnici ni bilo naloženo nič drugega. Pritožnica torej ni bila dolžna (in zato tega tudi ni smela storiti) v okviru sklepa o zasegu denarnega dobroimetja zaseči tudi morebitnih prihrankov, zato ji ni mogoče očitati, da bi sklep napačno izvrševala, zaradi česar ji tudi ni mogoče naložiti, da bi zneske, za katere upraviteljica in sodišče prve stopnje menita, da predstavljajo prihranke, morala nakazati v dobro fiduciarnega denarnega računa upraviteljice.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka lasten dohodek tožnika, kot podlago za določitev upravičenja do vtoževanih socialnih pravic, napačno izračunala, ker je pri izračunu upoštevala celoten znesek periodičnega prihodka, čeprav tožnik glede na 394. člen ZFPPIPP in 102. člen ZIZ z zneskom nad 640,52 EUR, to je z zneskom 892,78 EUR, ni mogel razpolagati, glede na to da je bil sklep o ustavitvi zasega denarnega dobroimetja izdan šele 15. 6. 2018. V 4. točki drugega odstavka 12. člena ZUPJS so taksativno našteti dohodki, ki se ne upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, med temi izjemami pa ni omejitev pri razpolaganju s prihodki zaradi osebnega stečaja ali postopka prisilne izterjave.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kakšen vpliv ima postopek osebnega stečaja na uveljavljanje pravice iz javnih sredstev.

Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da se osebni stečaj ne more upoštevati kot dovoljena izjema, ki bi opravičevala zmanjšanje dohodka pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Nenazadnje je tako restriktivno tolmačenje, kjer se popolnoma spregleda namen priznanja uveljavljenih pravic, nepravilno. Takšen pristop, pravice, ki jih pravo formalno prizna, tožena stranka s svojim načinom razlage pri uveljavitvi de facto odvzame.

Sklepa iz 393. in 394. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja stečajno sodišče izda zaradi unovčenja stečajne mase in pomenita izterjavo tistih dolžnikovih sredstev, ki na podlagi določb ZFPPIPP spadajo v stečajno maso iz naslova denarnega dobroimetja na računu pri organizaciji za plačilni promet in iz naslova stalnih denarnih prejemkov iz delovnega razmerja. Temeljita na sklepu o začetku stečajnega postopka. Od razveljavitve sklepa o začetku stečajnega postopka dalje ni več podlage, da bi stečajno sodišče nadaljevalo z unovčenjem dolžnikovega premoženja v smislu stečajne mase.

Sklepa iz 393. in 394. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja stečajno sodišče izda zaradi unovčenja stečajne mase in pomenita izterjavo tistih dolžnikovih sredstev, ki na podlagi določb ZFPPIPP spadajo v stečajno maso iz naslova denarnega dobroimetja na računu pri organizaciji za plačilni promet in iz naslova stalnih denarnih prejemkov iz delovnega razmerja. Temeljita na sklepu o začetku stečajnega postopka. Od razveljavitve sklepa o začetku stečajnega postopka dalje ni več podlage, da bi stečajno sodišče nadaljevalo z unovčenjem dolžnikovega premoženja v smislu stečajne mase.

S prehodom preživninske terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Narava preživninske terjatve se s tem prehodom ne spremeni, kar pomeni, da je predmet izterjave v tem postopku preživninska obveznost. Iz stečajne mase se v postopku osebnega stečaja kot prednostne terjatve plačajo tudi terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, za te terjatve pa se ne uporabljajo določbe o nedovoljenosti izvršbe ali zavarovanja. Glede na navedeno je za izterjavo preživninske terjatve dopustno začeti izvršilni postopek tudi zoper dolžnika, ki je v osebnem stečaju, oziroma osebni stečaj nima vpliva na začeti postopek izvršbe. Ker je temu tako, pa postopek osebnega stečaja tudi nima nobenega vpliva na odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov v takem izvršilnem postopku. Nemožnost plačila ni pritožbeni razlog zoper sklep o odmeri nadaljnjih stroškov v postopku izvršbe, kar se tiče prisilnega poplačila pa v primeru, ko obstoji konkurenca med stečajnim postopkom in singularno izvršbo, isti

Zakon določa postopanje sodišča proti banki, kadar ta ne ravna po sklepu o zasegu denarnega dobroimetja na dolžnikov račun. V takem primeru sodišče naloži banki, da v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja plača vse zneske, ki jih ni odtegnila in izplačala po tem sklepu. Upravitelj pa le izvaja nadzor in o vsaki kršitvi mora obvestiti sodišče. Tudi če je bila dolžnica neupravičeno obogatena ali če je s prikrivanjem dejstev oškodovala stečajno maso, ji denarja z njenega računa ni mogoče zarubiti v korist stečajne mase brez ustrezne sodne odločbe. Sicer ji je kršena pravica do sodnega varstva.

Sklep o zasegu denarnega dobroimetja se opira na 389. člen in 393. člen ter 394. člen ZFPPIPP. Slednji pa se sklicuje na 3. odstavek 147. člena ZIZ, ki pravi, da je organizacija za plačilni promet na zahtevo sodišča dolžna posredovati vsa pojasnila in listine, iz katerih je razvidno, ali in kako je izvršila sklep o izvršbi, ter ali in kako je upoštevala z zakonom določen vrstni red poplačila terjatev. Iz navedenega sledi, da ne glede na to, da se pritožnikov predlog napačno opira na 52. člen ZIZ namesto na 147. člen ZIZ, mu sodišče ne bi smelo odreči sodnega varstva. Sodišče je namreč glede na citirano določbo dolžno nadzirati tudi pravilnost izvrševanja izdanega sklepa s strani banke.