395. člen ZFPPIPP

Utemeljena je pritožba zoper zavrnitev ugovora zoper odločitev sodišča o izpraznitvi in izročitvi nepremičnine, četudi ne iz razlogov, ki jih uveljavlja. V skladu z enotno sodno prakso je namreč izpraznitev in izročitev nepremičnine dolžniku mogoče naložiti samo v primeru, če je stečajni dolžnik izključni lastnik te nepremičnine, v drugih primerih pa le, če so tudi ostali solastniki v postopku osebnega stečaja in se nepremičnina prodaja hkrati (VSL sklepi Cst 69/2022, Cst 294/2022, Cst 143/2022). V primeru solastnine je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar sama, zato dolžnik upravitelju ne more izročiti le 1/2 stvari. Za odločanje o izročitvi druge polovice solastne nepremičnine pa v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni podlage.

Pritožnik trditev, da nepremičnina, na katero se nanaša izpodbijani sklep, predstavlja dom dolžnika in njegove družine, ne more uspešno uveljavljati s pritožbo zoper izpodbijani sklep. Lahko pa jih bo v povezavi s trditvami o svojem zdravstvenem stanju uveljavljal v okviru pravnih sredstev, ki so mu na razpolago v izvršilnem postopku. Z novelo ZFPPIPP-H je bil, prav z namenom varstva dolžnikove pravice do doma, spremenjen četrti odstavek 395. člena ZFPPIPP, ki je določal, da izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ (po katerem se izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku) na podlagi pravnomočnega sklepa iz tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP namesto izvršitelja opravi upravitelj, in sicer tako, da mora sedaj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP upravitelj v imenu stečajne mase predlagati prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. Takšni spremembi je botrovala odločba Ustavnega sodišča U-I-171/16-15, Up-793/16-25 z dne 11. 7. 2019, ki se je sicer nanašala na razveljavitev 71. člena ZIZ, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za i

Sodna praksa je poenotena, da se v primeru, ko se prodaja nepremičnina v solastnini v več stečajnih postopkih, lahko takšna prodaja združi in (več dolžnikom istočasno) naloži izselitev. Pri tem ni bistveno ali je določena etažna lastnina. Torej sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih, kot je navedeni, pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih.

Aktivna legitimacija stečajnega upravitelja izhaja iz drugega do četrtega odstavka 395. člena ZFPPIPP.

Sodišče mora ob tehtanju ustavne pravice do doma upoštevati tudi ustavno pravico lastnika do zasebne lastnine. Ni dvoma, da ima dolžnik v postopku osebnega stečaja pravico do spoštovanja doma, ki je varovana v okviru 36. člena Ustave RS, vendar pa je treba v okviru varovanja pravic iz 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom) in 15. člena Ustave RS (uresničevanje in omejevanje pravic) upoštevati, da nasproti dolžnikovim pravicam stojijo prav tako ustavno varovane pravice upnikov – imetnikov terjatev, ki morajo biti učinkovito uveljavljene v postopku prisilnega poplačila.

Za odločanje o pritožbah v vseh postopkih zaradi insolventnosti je krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani. Dolžnik zmotno meni, da bi lahko sodišče o izselitvi iz stanovanjske hiše, ki je predmet prodaje, odločilo šele ob njeni uspešni prodaji. Če se namreč v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik, mu sodišče s sklepom o prodaji naloži, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju (drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP). To pravilo se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi v primeru, ko so v postopku osebnega stečaja vsi solastniki stanovanjske hiše, ki je poleg tega predmet skupne prodaje v stečajnih postopkih. Takšen je tudi konkretni primer, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v izpodbijanem sklepu dolžniku naložilo izpraznitev in izročitev prodajane nepremičnine, v kateri živi. Okoliščin, da tam skupaj živi z družino in da so v nezavidljivem finančnem položaju, dolžnik ne more uspešno uveljavljati s pritožbo zoper izpodbijani sklep, temveč jih bo lahko uveljavljal v postopku izpraznitve v izvršilnem postopku.</

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je javna dražba z zviševanjem izklicne cene najprimernejši način prodaje glede na vrsto premoženja, ki je predmet prodaje. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sledilo predlogu upraviteljice, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja so med seboj enakovredni. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične dejanske okoliščine posameznega primera. Pritožnica ne more uspeti zgolj z očitkom, da nasprotuje določeni izklicni ceni. Gre za oceno možne cene, ki bo plačana. Zato je ocenjena vrednost izhodišče v postopku prodaje. Cena, za katero je v resnici (v konkretnih okoliščinah) mogoče prodati premoženje, pa se izoblikuje na podlagi konkretnih ponudb, ki jih zainteresirani kupci dajejo na javni dražbi. Izklicna cena, ki jo določi sodišče, predstavlja le znesek, pri katerem se draženje začne, ne pa tudi končne dosežene cene. V postopku osebnega stečaja sodišče s sklepom o prodaji lahko naloži dolžniku zgolj izpraznitev in izročitev stanovanja ali družinske stanovanjske hiše

Pritožbenih razlogov, ki jih je upnica podala v pritožbah zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe in sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ki se nanašajo na zakonitost postopka prodaje, ne more več uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izločitveno pravico pa je upnica glede na določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP tudi izgubila, saj je upravitelj prodal premoženje, ki je bilo predmet njene izločitvene pravice (ki je bila prijavljena po poteku roka iz prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP).

Sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih. Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora stanovanje izprazniti v treh mesecih in se zavzema za bolj življenjsko in socialno obravnavo zahteve za izpraznitev. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnik znašel s svojo družino, pa pojasnjuje, da je tri mesečni rok za izselitev iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako tudi ne podaljšati, ne glede na okoliščine, ki jih pritožnik navaja. Ker je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP kogentna zakonska določba, sodišče nima diskrecijske pravice, da v zvezi z izpraznitvijo nepremičnine odloči kakorkoli drugače. Prav tako pa ne more naložiti upraviteljici, da z dolžnikom sklene najemno pogodbo. Odločitev, ali bo nepremičnino stečajnega dolžnika oddal v najem, je

Ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče pri odreditvi izpraznitve in izročitve nepremičnine upoštevati dolžničin poseg v njeno pravico do spoštovanja do doma pred pravico upnikov, da pridejo do vsaj delnega poplačila svojih terjatev. Izpraznitev stanovanja in izročitev nepremičnine je za dolžnico (ki je sama vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja) pričakovana posledica, na katero je ob vložitvi predloga tudi morala računati.

Z zadnjo novelo ZFPPIPP (ZFPPIPP-H) je bil, prav z namenom varstva dolžnikove pravice do doma, spremenjen četrti odstavek 395. člena ZFPPIPP, ki je določal, da izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ (po katerem se izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku) na podlagi pravnomočnega sklepa iz tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP namesto izvršitelja opravi upravitelj, in sicer tako, da mora sedaj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP upravitelj v imenu stečajne mase predlagati prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. S spremembo četrtega odstavka 395. člena ZFPPIPP je predlagatelj zagotovil, da se tudi v primeru, ko se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, ki je dolžnikov dom, ob njeni izpraznitvi ob upoštevanju vseh okoliščin primera (v izvršilnem postopku) doseže pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika.

Pravnomočni sklep, s katerim je dolžniku naložena izpraznitev nepremičnine, je po tretjem odstavku 395. člena ZFPPIPP (šele) izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki to stanovanjsko hišo uporabljajo skupaj z dolžnikom. Morebitno podaljšanje roka za izpraznitev je lahko predmet izvršilnega postopka, ne predstavlja pa utemeljenega razloga za pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Z zadnjo novelo (ZFPPIPP-H) je bil, prav z namenom varstva dolžnikove pravice do doma, spremenjen četrti odstavek 395. člena ZFPPIPP, ki je določal, da izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ na podlagi pravnomočnega sklepa iz tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP namesto izvršitelja opravi upravitelj, in sicer tako, da mora sedaj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP upravitelj v imenu stečajne mase predlagati prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. Takšni spremembi je botrovala odločba Ustavnega sodišča U-I-171/16-15, Up-793/16-25 z dne 11. 7. 2019, ki se je sicer nanašala na razveljavitev 71. člena ZIZ, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom. S spremembo četrtega odstavka 395. člena ZFPPIPP je predlagatelj novele tako zagotovil, da se tudi v primeru, ko se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, ki je dolžnikov dom, ob njeni izpraznitvi ob upoštevanju vseh okoliščin primera doseže pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika.

ZFPPIPP v drugem odstavku 395. člena govori o izselitvi iz stanovanja ali družinske stanovanjske hiše, medtem ko že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da (celotna) nepremičnina nima (zgolj) takega namena uporabe.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor litispendence, ki ga dolžnici podajata zaradi dveh istočasno vodenih postopkov - izvršilnega in pravdnega, ni utemeljen, saj se postopka nanašata na različni fazi postopka in torej ne gre za dva identična postopka in tudi ne za dva identična zahtevka. V pravdnem postopku upnika kot tožnika s tožbo uveljavljata izpraznitev in izročitev v posest (med drugim) sporne nepremičnine in povrnitev stroškov pravdnega postopka; upnika torej zahtevata pravno varstvo z namenom pridobitve izvršilnega naslova. V obravnavanem izvršilnem postopku pa upnika na podlagi spremenjene zakonodaje ZFPPIPP s predlogom za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 40. člena ZIZ) zahtevata uporabo prisilnih sredstev (izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo sporne nepremičnine in izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet) za uveljavitev nedenarne in denarne terjatve; torej upnika zasledujeta realizacijo že izposlovanega izvršilnega naslova. Kot je materialnopravno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je namreč sklep o prodaji izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hi

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki ne vloži ustrezne tožbe oziroma ne nadaljuje prekinjenega pravdnega postopka, hkrati pa te terjatve in ločitvene pravice ne prereka nihče od upnikov, kot tudi ne insolventni dolžnik sam, je torej materialna procesna dispozicija strank. Zagotavlja, da je o terjatvi, zavarovani z ločitveno pravico, odločeno z učinkom pravnomočnosti brez predhodnega vsebinskega obravnavanja.

V skladu z drugim odstavkom 395. člena ZFPPIPP so pogoji za izdajo sklepa o izpraznitvi, da je predmet prodaje stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, da je dolžnik njen lastnik in da dolžnik v njej stanuje. Višje sodišče ugotavlja, da so navedeni pogoji izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanemu sklepu ugotovilo, da je dolžnikova nepremičnina, katere izpraznitev se od njega zahteva, predmet prodaje, in nadalje, da med drugim obsega stanovanjski del, v katerem dolžnik prebiva. Dolžnik v pritožbi ničesar od navedenega ne prereka, zato je sodišče prve stopnje upravičeno izdalo sklep o izpraznitvi po drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP. Ne more dolžnik uspeti s sklicevanjem na najemno pogodbo, ki sicer res predstavlja veljaven pravni naslov za uporabo celotne nepremičnine, vendar več kot očitno ne odraža dejanskega stanja in dejanskih uporabnikov nepremičnine. Za vrnitveni zahtevek je odločilna dejanska raba, ki je stečajni dolžnik ne zanika.

Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj.

Sodna praksa je zavzela stališče, da je določba drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP kogentna norma in sodišče pri izdaji sklepa o prodaji nima diskrecijske pravice, da o izpraznitvi nepremičnine odloči drugače, kot določa ZFPPIPP. Na drug strani pa dolžnikovi pravici do doma stojijo nasproti ustavne pravice upnikov do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave RS), katerih del je tudi (v razumnem roku dosežena) pravica do poplačila terjatev.