389. člen ZFPPIPP

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če je ravnal in ravna vestno in pošteno ter v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Odpust med drugim ovirajo kršitve dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP (torej tudi obveznosti mesečno poročati upravitelju o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev), saj imajo tudi te kršitve značilnosti nevestnega ali nepoštenega ravnanja. Ne dolžnost poročanja dolžnika ne nadzor stečajnega upravitelja nista sama sebi namen, ampak služita osnovnemu namenu postopka osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo hkrati in v enakih deležih. V konkretnem primeru ni okoliščin, ki bi onemogočale zavrnitev predloga za odpust na podlagi dolžnikove kršitve obveznosti poročanja iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP. Takšne okoliščine ni utemeljeno iskati v neobstoju stečajne mase, saj bi bilo nasprotno stališče nevzdržno in bi pomenilo, da so obveznosti, ki jih dolžniku nalaga zakon ali upravitelj, zanj brezpredmetn

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če ravna v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem zavezujejo tudi druge obveznosti. Če ni zaposlen in je sposoben za delo, si mora prizadevati najti zaposlitev, ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela (razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati) in mora upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev (prvi odstavek 401. člena ZFPPIPP). Kršitev dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP je razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, ki samostojno utemeljuje ustavitev postopka odpusta obveznosti in zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. č

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

Dolžnikova terjatev za povrnitev nepremoženjske škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ni izvzeta iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja, saj se ne nanaša na predmete in prejemke, ki so po 79. in 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe oziroma na katere je po 102. členu ZIZ izvršba omejena (389. člen ZFPPIPP). Čeprav je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo zadoščenje in je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, to še ne utemeljuje sklepanja, da je takšna odškodninska terjatev (vselej) izvzeta iz pravnega prometa oziroma da je ni dopustno odstopiti s pogodbo (417. člen OZ). Ker se odškodnina izraža v premoženjski vrednosti, to nujno predpostavlja, da se strogo osebna terjatev v določenem trenutku pretvori v premoženjsko. Presoja, ali je takšna terjatev lahko predmet odstopa, pobota in izvršbe (in dedovanja), je zato odvisna od vprašanja, ali oziroma kdaj se je v zadostni meri materializirala, da je izgubila osebno naravo in postala premoženjska. Takšno pretvorbo terjatve za povrnitev nepremoženjske škode je predvidel tudi zakonodajalec, ki pa jo je vezal (šele) na priznanje s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ). Ustavno sodišče je presodi

Položaj fizične osebe v stečajnem postopku se po določilih ZFPPIPP razlikuje od položaja pravne osebe med drugim v tem, da pravna oseba z začetkom stečajnega postopka izgubi poslovno sposobnost, fizični osebi pa se ta le omeji.

V stečajno maso stečajnega dolžnika spada vse premoženje, katerega imetnik je ob začetku stečajnega postopka in ki ga pridobi med trajanjem stečajnega postopka (244. člen ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje ni določilo zneska, ki se bo zasegel dolžniku za poplačilo upnikov, pač pa je zgolj naložilo izplačevalcu stalnih prejemkov (ZPIZ), kako naj pravilno rubi prejemke.

Vsak znesek, ki ga dolžnik prejme tekom stečajnega postopka predstavlja stečajno maso, o kateri mora biti obveščen upravitelj. Ker dolžnica ni ravnala tako, je ugovor proti odpustu obveznosti utemeljen.

Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera je višje sodišče odločitev o izvzemu osebnega vozila iz stečajne mase sprejelo na podlagi tehtanja nastalih položajev. Poseg v položaj dolžnika in njegove žene, ki osebno vozilo nujno potrebujeta za dostop do zdravstvenih storitev in prihod v službo, bi bil tudi glede na njuno starost in siceršnji premoženjski položaj po presoji višjega sodišča nesorazmeren s pravico upnikov do poplačila. Glede na vrednost in stanje osebnega vozila namreč ni utemeljeno pričakovanje, da bi prišlo z njegovo prodajo do povečanja stečajne mase, ki bi se pomembno odrazila v premoženjski sferi upnikov, saj je potrebno pri presoji zagotavljanja najugodnejših pogojev za poplačilo upnikov upoštevati tudi stroške in trajanje stečajnega postopka.

Dolžnica se utemeljeno pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da njen avto izvzame iz stečajne mase. Predmet izvršbe niso stvari, za katere sodišče presodi, da so nujno potrebne dolžniku in članom njegovega gospodinjstva. Izvršba se torej ne vodi za vsako ceno, ampak so med drugim pomembni tudi socialni in osebnostni oziri na dolžnikovi strani. Zaradi potrebe, da se v tem okviru lahko uravnovesijo vse okoliščine posameznega primera, je med drugim tudi določbo o članih dolžnikovega gospodinjstva treba pojmovati primerno prožno. Znotraj postopka osebnega stečaja se lahko in tipično tudi se izvede postopek za odpust obveznosti s ciljem, da se dolžnik znova postavi na noge, del česar je tudi dolžnikova dolžnost, da si med preizkusnim obdobjem prizadeva za ohranitev oziroma pridobitev zaposlitve. Obenem je načelo postopkov insolventnosti, naj se ti vodijo tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. Obojim navedenim ciljem pa je lahko bolj v prid, da dolžnik, ki nima dobrega dostopa do mreže javnega prevoza, ohrani možnost uporabe vozila, zato da lažje najde ali ohrani zaposlitev,

Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in na oceno njihove dokazne vrednosti, zato je treba tudi omejitve tega načela iskati le znotraj teh meja. Omejitev glede izbora dokaznih sredstev ZPP načeloma ne pozna.

Dolžnica ima račun v Avstriji in v stečajno maso spada tudi dobroimetje na tem računu (224. in 389. člen ZFPPIPP). Po oceni pritožbenega sodišča je možna tudi izdaja sklepa o zasegu denarnega dobroimetja po 394. členu ZFPPIPP, saj se ta zakonska določba nanaša vse dolžnikove denarne račune in ne zgolj na račune v Sloveniji. Katero premoženje je sestavni del stečajne mase, in obravnavanje premoženja, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka zaradi insolventnosti, določa pravo države, v kateri je bil uveden postopek (točka (b) drugega odstavka 7. člena Uredbe (EU) 2015/848). Skladno z navedeno določbo Uredbe 2015/848 torej sredstva na računih v tujini sodijo v stečajno maso in slovensko sodišče lahko izda sklep o zasegu denarnega dobroimetja na teh računih. Težava pa je dejansko izvrševanje takšnega sklepa. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na prvi in tretji odstavek 21. člena Uredbe 2015/848: Stečajni upravitelj lahko v drugi državi članici izvršuje vsa pooblastila, ki so mu bila dana na podlagi prava države, v kateri je bil uveden postopek, pri čemer mora ravnati v skladu s pravom države članice, na katere ozemlju namerava ukrepati, zlas

V primeru, ko upravitelj vloži ugovor zoper odpust obveznosti, kar je njegova zakonska obveznost, pa z ugovorom ne uspe, uporaba pravila o povračilu stroškov po uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP ni niti smiselna niti primerna. Stečajni upravitelj v razmerju do stečajnega dolžnika ni „nasprotna stranka“, ampak je organ postopka zaradi insolventnosti. Postopek odpusta obveznosti je voden izključno v korist dolžnika, stečajni dolžnik in upravitelj pa nista stranki v sporu. Zato v tem razmerju (stečajni upravitelj – stečajni dolžnik) ni mogoče uporabiti pravila o povračilu stroškov po uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče pri odreditvi izpraznitve in izročitve nepremičnine upoštevati dolžničin poseg v njeno pravico do spoštovanja do doma pred pravico upnikov, da pridejo do vsaj delnega poplačila svojih terjatev. Izpraznitev stanovanja in izročitev nepremičnine je za dolžnico (ki je sama vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja) pričakovana posledica, na katero je ob vložitvi predloga tudi morala računati.

Manjkajoče sestavine uvoda izpodbijanega sklepa niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker v postopkih zaradi insolventnosti veljajo načela hitrosti postopka, zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in enakega obravnavanja upnikov, je obveznost prizadevanja sodišča za mirno rešitev zadeve omejena. Tudi če je upnik sam v predlogu zatrjeval, da dolžnica nima premoženja, v stečajno maso poleg premoženja stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, spada tudi vse premoženje in dohodki, pridobljeni med postopkom, zato je podan pravni interes upnika za vodenje postopka osebnega stečaja. Predložitev sklepov sodnega registra o pripojitvi tudi po 24. členu ZIZ zadošča za prehod terjatve na novega upnika. Vpis prenosa hipoteke v zemljiško knjigo ima le publicitetni učinek. Ni pomembno, ali je do blokade računa dolžnice prišlo prav zaradi realizacije sklepa o izvršbi tistega upnika, ki je podal predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti. Zakon te povezave ne zahteva.

Postopek osebnega stečaja se lahko vodi tudi brez odpusta obveznosti, saj je primarni cilj stečajnega postopka enakomerno poplačilo upnikov. Vendar je pogoj za dosego tega cilja, da ima dolžnik premoženje in/ali prejemke, iz katerih se bo lahko skladno z določbo 389. člena ZFPPIPP oblikovala stečajna masa. V kolikor je dolžnikova plača v celoti izvzeta iz stečajne mase po 389. členu ZFPPIPP, drugega premoženja pa dolžnik nima, in ni možnosti za odpust obveznosti (če dolžnik ni podal predloga ali obstojijo ovire za odpust), je treba dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavreči.

Nikakor pa stečajne mase ni mogoče omejiti v znesku 274,55 EUR, kot to meni pritožnica, saj je to znesek, ki se upošteva v skladu s 26. členom ZSVarPre na ravni cele družine, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom pa je pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila 26. člena ZSVarPre.

Prejemek, s katerim je razpolagal dolžnik, to je regres za letni dopust, ni izvzet iz stečajne mase, saj ni naveden med prejemki, ki jih določa 101. člen ZIZ v zvezi z 2. točko drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP. Da ni pogojev za odpust obveznosti, zadošča ugotovitev, da dolžnik krši obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP. To pomeni, da zadošča, da je brez vednosti in soglasja upravitelja sklenil pogodbo, katere predmet je bilo razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Zaradi zahteve po enakem obravnavanju upnikov mora biti onemogočeno vsako dejanje, s katerim se posega v stečajno maso, ne glede na razloge, zaradi katerih je do takih posegov prišlo. Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi pojasnjuje okoliščine, ki so ga vodile k sklenitvi sporazuma, kakšen je bil pri tem njegov namen, kakšne so njegove osebne in družinske razmere.

Stroški prevoza na delo in prehrane, ki jih dolžniku izplačuje delodajalec, niso izvzeti iz stečajne mase po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP, niti ne gre za prejemke, ki bi spadali v stečajno maso le v omejenem obsegu po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 102. členom ZIZ. Stroške prevoza na delo in prehrane, ki mu v zvezi s tem nastajajo v teku stečajnega postopka, je zato treba opredeliti kot nujne stroške stečajnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v skladu s prvim odstavkom 389. člena ZFPPIPP spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja poleg premoženja iz drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP tudi plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so po tem zakonu izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku. Pravilno je tudi ugotovilo, da vrnjena akontacija dohodnine ni prejemek, ki bi bil izvzet iz stečajne mase po drugem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Zmotno pa je zaključilo, da za navedeni prejemek ni predpisanih omejitev, ki so navedene v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Znesek vrnjene dohodnine namreč predstavlja del plače, za katerega se je izkazalo, da je bil dolžniku kot akontacija dohodnine odtegnjen v previsokem znesku. V kolikor dolžniku tekom stečajnega postopka ob izterjavi njegovih stalnih prejemkov oziroma zasegu denarnega dobroimetja na njegovem denarnem računu ni ostal znesek denarnih sredstev, ki je naveden v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP (določen v 102. členu ZIZ), je upravičen do manjkajoče razlike, ki se poplača iz zneska preveč plačane dohodnine.

Dolžnik je navedel določene razloge, ki bi lahko opravičevali izvzem osebnega vozila iz stečajne mase (pogosti obiski zdravnika zaradi slabega zdravstvenega stanja), vendar so ostale podane navedbe tudi v pritožbenem postopku na pavšalni ravni, predvsem pa jih dolžnik ni z ničemer dokazal. Čeprav se je dolžnik že predhodno skliceval na slabo zdravstveno stanje, za njegovo potrditev tekom postopka ni predložil ne zdravstvene ne kakršnekoli druge dokumentacije. Drugačnih okoliščin, zaradi katerih bi bil izvzem osebnega vozila iz stečajne mase nujno potreben, pa dolžnik tudi v pritožbenem postopku ni navedel. Pri sprejemu odločitve glede izločitve osebnega vozila iz stečajne mase je potrebno upoštevati tudi interes in pravico upnikov, da pridejo do poplačila svojih terjatev. Upoštevajoč vrednost vozila je za zagotovitev najboljših pogojev za poplačilo upnikov smotrno, da se ne izvzame iz stečajne mase, saj je po oceni višjega sodišča utemeljeno pričakovanje, da bo prišlo s prodajo vozila do povečanja stečajne mase, ki se bo pomembno odrazila v premoženjski sferi upnikov.