VSL Sklep Cst 393/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da je stečajna upraviteljica dolžna v roku 15 dni iz fiduciarnega računa dolžnika vrniti znesek 317,20 EUR na transakcijski račun stečajnega dolžnika.

2Zoper sklep se je pritožil dolžnik. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se stečajni upraviteljici naloži, da v roku 15 dni iz fiduciarnega računa na transakcijski račun dolžnika vrne znesek 1.697,78 EUR oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Na pritožbo je odgovorila upraviteljica. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dolžnik je z vlogo z dne 3. 11. 2022 (p. d. 207) zahteval odpravo nepravilnosti iz naslova neupravičenih obremenitev plače. Trdil je, da je banka X. d. d. iz njegova računa na račun stečajne upraviteljice nezakonito nakazala praktično celotna sredstva dveh plač, kar naj bi izhajalo iz njegovih bančnih izpiskov. Tako je 18. 1. 2022 prejel plačo za december 2021 v višini 968,34 EUR, banka pa je 17. 2. 2022 na fiduciarni račun upraviteljice nakazala 858,21 EUR. Enako je 18. 8. 2022 prejel plačo za julij 2022 v višini 932,25 EUR, banka pa je 16. 9. 2022 na fiduciarni račun upraviteljice nakazala 839,57 EUR. Ker je banka na dolžnikova sredstva posegla pred potekom enega meseca od priliva, je po mnenju dolžnika ravnala v nasprotju s 137. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato naj mu upraviteljica znesek 1.697,78 EUR vrne nazaj. Upraviteljica je v vlogi z dne 11. 11. 2022 (p. d. 210) pojasnila, da predstavlja za dolžnika znesek prejemkov iz naslova plače, ki je iz stečajne mase izvzet (tretji in četrti odstavek 389. člena ZFPPIPP) 949,14 EUR, kar predstavlja seštevek 76% neto minimalne plače oziroma za leto 2022 znesek 575,76 EUR ter 124,46 EUR (polovica od 248,92 EUR) za vsakega od treh otrok (skupaj torej 373,38 EUR), ki jih mora stečajni dolžnik preživljati skupaj z drugim staršem. Ker banka določene mesece dolžniku neupravičeno ni rubila zneskov, določene mesece pa mu je rubila preveč, je po izračunu upraviteljice bilo dolžniku zaseženih za 317,20 EUR denarnih sredstev preveč, kar naj se dolžniku vrne.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v celoti sledilo upraviteljici. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da ker banka ni pravilno vsakomesečno rubila plače dolžnika je zahteva dolžnika utemeljena za znesek 317,20 EUR, kot je izračunala upraviteljica.

7Dolžnik v pritožbi trdi, da se upraviteljica in sodišče nista opredelila do njegovih dejanskih navedb o tem, da je banka dolžnikova sredstva rubila pred potekom enega meseca od priliva, kar ni skladno s pravili izvršilnega postopka. Pri tem ponavlja svoje pravno stališče, da je bilo določilo 137. člena ZIZ, ki se v postopkih osebnega stečaja uporablja na podlagi napotitve iz 389., 393. in 394. člena ZFPPIPP, napačno uporabljeno.

8Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam upraviteljice glede pravilnosti ravnanja banke v obravnavanem primeru, iz katerih izhaja, da je banka v določenih mesecih od januarja 2022 do septembra 2022 nakazala za 317,20 EUR preveč denarnih sredstev dolžnika v stečajno maso, kar izhaja iz tabele v vlogi z dne 11. 11. 2022 (p. d. 210). Na ta način je sodišče prve stopnje odgovorilo na navedbe dolžnika, da je prišlo do nepravilnosti pri nakazilih denarnih sredstev s strani banke, s tem pa tudi do njegovih trditev o nakazilu denarnih sredstev pred potekom enega meseca od njihovega priliva na račun, le da v nižji višini kot trdi dolžnik. Tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje.

9V zvezi s stališčem dolžnika, da je banka nezakonito ravnala zato, ker mu je denarna sredstva rubila pred potekom enega meseca od priliva, kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 137. člena ZIZ, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tako pritožbeno stališče materialnopravno zmotno. Obravnavani postopek ni izvršilni postopek, temveč postopek osebnega stečaja, ki je urejen ločeno od izvršilnega postopka. Pravila postopka osebnega stečaja so določena v ZFPPIPP. Uporaba določb ZIZ pa je v postopku osebnega stečaja določena subsidiarno le tedaj, ko posamezna določba ZFPPIPP napotuje na smiselno uporabo konkretne določbe ZIZ, na pa na splošno.¹ Sodišče v postopku osebnega stečaja tako ne more brez ustrezne zakonske podlage samo uporabiti določb zakona, ki ureja kakšen drug (sicer podoben) postopek. ZFPPIPP pa na smiselno uporabo določbe 137. člena ZIZ ne napotuje. Iz tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP izhaja, da so iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja izvzeti predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe po 79. členu ZIZ in prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu ZIZ. Iz četrtega odstavka istega člena nadalje izhaja, da se za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja uporablja 102. člen ZIZ. V 102. členu ZIZ so navedeni dolžnikovi denarni prejemki, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti ter znesek, do katerega je na te prejemke mogoče seči oziroma je navedeno kolikšen znesek najmanj mora dolžniku ostati za njegovo preživljanje. V sedmem odstavku 102. člena je nato še določeno, da se na dolžnikove prejemke lahko poseže upoštevaje omejitve za tekoči mesec. V 393. členu ZFPPIPP je določena izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika preko sklepa o izterjavi stalnih prejemkov, ki je namenjen izplačevalcu, kar ni banka, temveč delodajalec. Določba 394. člena ZFPPIPP pa ureja zaseg denarnega dobroimetja na dolžnikovih denarnih računih preko sklepa o zasegu denarnega dobroimetja, pri čemer je predvidena le smiselna uporaba tretjega odstavka 147. člena ZIZ, ne pa tudi ostalih določb (tako tudi ne npr. 137. člena ZIZ). Pritožba torej neutemeljeno trdi, da se določilo 137. člena ZIZ v postopkih osebnega stečaja uporablja na podlagi napotitve iz 389., 393. in 394. člena ZFPPIPP, saj iz navedenih določb (niti iz kakšnih drugih določb ZFPPIPP) kaj takega ne izhaja.

10Poleg tega iz sklepa o zasegu denarnega dobroimetja, ki ga je sodišče izdalo v tem postopku 25. 2. 2019 (p. d. 14) ne izhaja, da bi bilo banki naloženo, da mora pri zasegu ravnati skladno z določbo 137. člena ZIZ. Pri tem ne gre spregledati, da vsebuje v izvršilnem postopku že sklep o izvršbi izrecno napotilo, da mora banka upoštevati tudi 137. člen ZIZ, ki za potrebe izvršilnega postopka (vse pa v zvezi s 102. členom ZIZ) vsebuje napotilo, kdaj sredstva na računu dolžnika postanejo prihranek, banki pa hkrati naloži, da zarubi tudi prihranke. Tega sklep o zasegu denarnega dobroimetja, izdan v tem postopku osebnega stečaja, ne vsebuje, saj 394. člen ZFPPIPP smiselne uporabe določbe 137. člena ZIZ ne določa.

11Pritožba tako neutemeljeno ponavlja svoje stališče, ki ga je skušal dolžnik uveljaviti že v postopku na prvi stopnji, da je banka ravnala napačno, ker ni uporabila določbe 137. člena ZIZ in je rubila (pravilno zasegla) njegova denarna sredstva pred potekom enega meseca od priliva.

12Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

-------------------------------

¹Slednje velja le za subsidiarno uporabo določb pravdnega postopka (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP).