362. člen ZFPPIPP

Plačilo terjatve iz splošne razdelitvene mase se izvede na podlagi načrta posamezne razdelitve, če sta izpolnjeni dve predpostavki: 1. terjatev ob izdelavi načrta velja za priznano in 2. terjatev je nepogojna (prim. prvi odstavek 362. člena ZFPPIPP). Dejstvo, da je pritožnikova terjatev priznana, ni sporno. Za presojo oblikovanja rezervacije pa je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za pogojno terjatev. Zaradi tega je imelo sodišče prve stopnje za oblikovanje rezervacije podlago v zakonu. ZFPPIPP namreč ob prvi razdelitvi predvideva, da se v razdelitveni masi rezervirajo sredstva za plačilo terjatev, povezanih s pogojem, ki se do izdelave načrta prve razdelitve še ni uresničil, v deležu iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP (2. točka drugega odstavka 362. člena ZFPPIPP).

Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv. Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP). Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni. Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog,

Z uporabo sklepanja po nasprotnem razlogovanju je mogoče skleniti, da je dovoljena prodaja premoženja dolžnika po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka

Ne more biti razlog za spremembo načrta poteka stečajnega postopka dejstvo, da roki jamstva veljavnim zavarovanim garancijam, ki jih je v korist dolžnika izdala pritožnica, še niso potekli. Navedeno posredno izhaja iz določbe 259. člena ZFPPIPP, po kateri upnikova terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, preneha. Namen te določbe je prav v tem, da se omogoči končanje stečajnega postopka. Razdelitvena masa, rezervirana za plačilo terjatev iz 259. člena ZFPPIPP, se pri končni razdelitvi res razdeli med druge upnike. Takšnega rizika in s tem v zvezi nastale škode v primeru naknadnega unovčenja garancij pa bi se pritožnica kot banka ob izdaji garancij morala zavedati.

Na podlagi izjave upnika, da sprejme vse ponujeno neunovčljivo premoženje dolžnika, upnik še ni pridobil pravice do prevzema celotnega premoženja. Koliko ga bo pridobil, je odvisno od ocenjene vrednosti tega premoženja ter od višine njegove priznane in še neplačane terjatve.

ZFPPIPP (ob razdelitvi splošne razdelitvene mase) predvideva rezervacijo sredstev le za plačilo prerekanih terjatev in terjatev, povezanih s pogojem, ki se do izdelave načrta razdelitve še ni uresničil (drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZFPPIPP). V danem primeru za takšni terjatvi ne gre. Upnikoma zato ni mogoče zadrževati izplačila zneskov priznanih terjatev do pravnomočne rešitve sporov, v katerih ju stečajni dolžnik toži zaradi odškodninske odgovornosti poslovodstva.

Dolžnik v razmerju do odstopnika lahko uveljavlja v pobot tako terjatve, ki jih ima do prevzemnika, kot tudi tiste, ki jih ima do odstopnika, pri tem pa ni pomembno, kdaj poda pobotno izjavo, ne more pa pobotati terjatev, ki jih pridobi do odstopnika po obvestilu o pobotu. Pobotna izjava ne pomeni razpolaganja s terjatvijo, temveč gre za način prenehanja obveznosti – terjatve. Tudi če je terjatev kreditodajalcev priznana in ugotovljena v stečajnem postopku, porok do plačila ne pridobi terjatve do glavnega dolžnika, temveč je ves čas upnik te terjatve prvotni upnik, ki se lahko poplača od glavnega dolžnika ali od poroka.

Ker je bilo tožeči stranki prepovedano skleniti Sporazum o izvrševanju plačil preko transakcijskega tekočega računa tožene stranke, zakon pa tako dejanje s posebno ureditvijo o zapovedani prepovedi ravnanja izvzame iz dejanj, ki so izpodbojna, pomeni, da je sporazum, s katerim je bila prepoved kršena, ničen. Terjatev, ki je v stečajnem postopku dokončno priznana, je ugotovljena in je na njeni podlagi upnik upravičen do plačila po pravilih, ki jih določa poseben zakon. Po tem, ko je terjatev ugotovljena v stečajnem postopku, zaradi učinkov doseženih v stečajnem postopku, upnik v pravdi nima pravice zahtevati, da se ista terjatev še enkrat ugotovi v pravdnem postopku (učinek res iudikata).