221.a člen ZFPPIPP

Dolžnik zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni opravičil, saj postopka poenostavljene prisilne poravnave, s katerim je to zahtevo utemeljeval, nad njim ni dopustno voditi. Ker je bil njegov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavržen, pa se tudi šteje, kot da ni bil vložen.

Sodišče pri odločanju o začetku prisilne poravnave pazi tudi na morebitno zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Če se izkaže, da dolžnik s predlogom sledi ciljem, ki so nasprotni z namenom postopka, tak predlog ni dopusten. Vendar pa sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu, ko razpolaga le s podatki, ki jih predloži dolžnik, presoja le procesne predpostavke za začetek postopka in preveri, ali je dolžnik priloži tudi vse potrebne listine. Odsotnost vsebinske presoje ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni; če se izkaže, da je dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo prekoračil dopustnost takega predloga, temu pravnega varstva ni mogoče nuditi. Upnik je navedel dovolj konkretnih dejstev, ki bi, če se izkažejo za resnična, lahko kazali na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Pritožbene navedbe upnika so dopustne pritožbene novote, saj jih pritožnik doslej v postopku še ni mogel uveljavljati, bi pa lahko odločilno vplivale na presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Glede na trenutno veljavno sodno prakso, da se določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP uporablja tudi takrat, kadar se v konkurenci srečata stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zatečeni situaciji na dan 26. 11. 2018 izdalo izpodbijani sklep (o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom). V pritožbi je upnik opozarjal na zlorabo, saj je zatrjeval in dokazoval, da se dolžnik uvršča med majhne družbe in poudarjal, da zato nad dolžnikom ni dovoljeno izvesti poenostavljene prisilne poravnave. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo možnost dolžničinega uspeha s pritožbo v zadevi St 000/2018. Dolžnica v postopku St 000/2018 s pritožbo proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi mogla uspeti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.

Res je, kot opozarja pritožnik, da bi bila vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, ki zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Vendar po oceni višjega sodišča to ne velja za konkretni primer. Dolžnik je namreč že 22. 3. 2018 vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, šele 24. 5. 2018 pa je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Že pojmovno tako dolžniku ni mogoče očitati, da je s svojim predlogom oviral upnika v zvezi z njegovim (kasnejšim) predlogom za začetek stečajnega postopka.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je vsebina dopolnjenega načrta finančnega prestrukturiranja glede na poročilo o finančnem poslovanju in poslovanju dolžnika do te mere protislovna, da ne zadostuje kriterijem iz 145. člena ZFPPIPP, sodi še v okvir formalnega preizkusa, ki ga je dolžno opraviti sodišče. V postopku poenostavljene prisilne poravnave mora dolžnik vsem upnikom ponuditi enak delež poplačila njihovih terjatev, iz predloga dolžnika pa ne izhaja, da tudi upnici, ki naj bi imela po njegovih trditvah večinski delež v terjatvah upnikov (v višini razlike med 1.059.752,00 EUR in 210.918 EUR), za vse njene terjatve ponuja enak delež plačila kot ostalim upnikom. Že na podlagi navedenega dejstva je pritrditi sodišču prve stopnje, da načrt finančnega prestrukturiranja zakonskim zahtevam po dopolnitvi načrta finančnega prestrukturiranja še vedno ni zadostil.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da izkazuje dolžnik po bilanci stanja in izkazu poslovnega izida čiste dohodke od prodaje v višini 1.566.316,00 EUR, vrednost aktive na dan 31. 12. 2015 znaša 864.068,00 EUR, v letu 2015 pa je bilo pri njem povprečno število delavcev 21,96. Ker je po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 mikro družba tista družba, ki izpolnjuje vsaj dve od naslednjih meril: da povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 10, da čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700.000,00 EUR in da vrednost aktive ne presega 350.000,00 EUR, je ugotovilo, da dolžnik ne izpolnjuje nobenega od meril iz drugega odstavka 55. člena ZGD-1 za njegovo umestitev v mikro družbo.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je poseben postopek, ki ga je dopustno voditi le nad določenimi osebami, v konkretnem primeru nad gospodarsko družbo, ki se po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 razvršča med mikro družbe (1. točka 221.a člena ZFPPIPP). To je torej ena od procesnih predpostavk za vodenje tega postopka, zato je potrebno, da predlagatelj (posebno) procesno predpostavko utemelji, sodišče pa presoja.

Zlorabo postopka je potrebno presojati v vsakem primeru posebej glede na okoliščine primera. V postopku poenostavljene prisilne poravnave ni bilo podlage za imenovanje upravitelja. Le-ta mora biti postavljen v predhodnem stečajnem postopku.

Določilo 221v. člena ZFPPIPP je umeščeno v oddelek ZFPPIPP 4.8 – Posebna pravila za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo. Pravila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave so urejena v oddelku 4.7. ZFPPIPP in v 221a. členu ZFPPIPP je določeno, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave dovoljeno voditi nad mikro in majhno družbo (kar je pritožnik) ter nad podjetnikom posameznikom. V 221b. členu ZFPPIPP so tudi določena pravila, ki se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo iz splošnih določb o prisilni poravnavi. Med njimi ni določbe 221v. člena ZFPPIPP, kar je tudi sistemsko logično, saj pravila od 221h. do 221z. člena ZFPPIPP veljajo le za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo, kar pa pritožnik ni.

Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, ali se dolžnik razvršča med majhne družbe v smislu tretjega odstavka 55. člena ZGD-1, katera merila je sodišče pri tej presoji upoštevalo ter ali je dolžnik dolžan pripraviti konsolidirano letno poročilo.

Namen postopka poenostavljene prisilne poravnave je omogočiti majhnim podjetjem, da bi se prestrukturirala brez velikih stroškov, ki jih ne zmorejo, pri čemer v zvezi z rednim poslovanjem niso dolžna sestavljati konsolidiranih letnih poročil, kar hkrati pomeni, da bi jih prvič morala sestaviti ravno za namen postopka prisilne poravnave, kar je povezano z visokimi stroški, in že zato ni razlogov za olajšanje postopka prisilne poravnave. Pri določitvi kriterijev za velikost družbe je treba upoštevati tudi določila 8. odstavka 55. člena ZGD-1, ki "izničijo" kriterije iz 2., 3. ali 4. odstavka 55. člena ZGD-1, med drugim tudi v primeru, ko gre za nadrejeno družbo. Taka družba ne more predstavljati mikro ali majhne družbe.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je poseben postopek, ki ga je dopustno voditi le nad določenimi osebami. To je torej ena od procesnih predpostavk za vodenje tega postopka, ki jo mora predlagatelj utemeljiti. Ni namreč dolžnost sodišča, da samo išče ustrezne listine, ki bi utemeljevale obstoj ali neobstoj te procesne predpostavke, razen v primeru, ko ni prepričano o utemeljenosti in pravilnosti že zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov.