VSL sodba II Cpg 1323/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 173426/2010 z dne 2. 12. 2010 se razveljavi.

Ugotovi se, da na dan začetka postopka prisilne poravnave obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice 2.808,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 do 16. 4. 2012 ter 451,05 EUR in izvršilnih stroškov v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 do 16. 4. 2012.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.516,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 do 16. 4. 2012 ter 243,57 EUR glavnice in 19,44 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 do 16. 4. 2012, v roku do 11. 12. 2016, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh od prejema sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 404,22 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 173426/2010 z dne 2. 12. 2010, ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za 2.808,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2008 do plačila in za 451,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2010 do plačila ter v tretjem odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, to je v prvem odstavku izreka, pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za 106,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2009 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku osmih od prejema sodbe povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 362,30 EUR, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan (III. točka izreka sodbe).

2Odločitev v I. in III. točki izreka sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev postopkovnih določb pravočasno izpodbija tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter razveljavi in spremeni izpodbijano sodbo, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da vtoževana terjatev po računu A3 (št. 127/2008) v znesku 2.808,07 EUR in po računu A4 (18/2010) v znesku 451,05 EUR še ni zapadla v plačilo. Pri tem je po oceni sodišča druge stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je s potekom dogovorjene garancijske dobe oziroma s potekom razumnega časa za izdelavo končnega obračuna prenehala ovira glede zapadlosti vtoževanih računov (primerjaj 101. člen Obligacijskega zakonika). Pogodbeno določilo, da je plačilo pogojeno z izdelavo končnega obračuna s strani naročnika D. d. d. ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Njegova neizpolnitev pa ne more pomeniti, da stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti oziroma lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled.(1) S potekom razumnega časa je treba šteti, kot da čas izpolnitve ni bil določen in lahko nasprotna stranka zahteva izpolnitev.

7Je pa pritrditi pritožbi v delu, v katerem se ne strinja s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi po odločitvi sodišča prve stopnje tekle že od zapadlosti računov. Namreč, v času garancijske dobe oziroma do izteka razumnega roka za izdelavo končnega obračuna tožena stranka tako niti ni bila v zamudi. Ker je torej garancijska doba potekla dne 30. 9. 2010 oziroma je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje najkasneje dne 23. 4. 2012 jasno, da končni obračun v razumnem roku ni bil izdelan, je zamuda tožene stranke nastopila šele z naslednjim dnem in šele od takrat naprej je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti.

8Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je bila nad toženo stranko s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 756/2012 z dne 22. 11. 2012, v zvezi s popravnim sklepom o potrditvi prisilne poravnave, opr. št. St 756/2012 z dne 14. 3. 2014, potrjena prisilna poravnava z naslednjo vsebino: - delež plačila terjatev upnikov: 54 odstotkov, - rok za plačilo terjatev upnikov: štiri leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave - terjatve upnikov v obdobju od 16. 4. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo se ne obrestujejo. Po določilu 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse navadne terjatve(2) upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Terjatev, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, vključuje: 1) glavnico te terjatve po stanju ob začetku postopka prisilne poravnave, 2) obresti, ki so se natekle do začetka postopka prisilne poravnave in 3) če je bilo o terjatvi odločeno s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega pristojnega državnega organa, tudi stroške postopka, v katerem je bila izdana ta odločba, in morebitne stroške postopka prisilne izvršbe te odločbe (prvi in četrti odstavek citiranega člena).

9Iz seznama priznanih navadnih terjatev z dne 21. 11. 2012, ki je sestavni del izreka sklepa o potrditvi prisilne poravnave (211. člen ZFPPIPP), izhaja, da terjatev tožeče stranke v postopku prisilne poravnave ni bila ugotovljena. Za takšne primere 217. člen ZFPPIPP določa, da če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave odloča o terjatvi, ki v postopku prisilne poravnave ni bila ugotovljena, a ta nanjo učinkuje, in ugotovi, da terjatev obstaja, najprej ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku prisilne poravnave, nato pa dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu in pod pogoji prisilne poravnave. V predmetni zadevi je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen dne 11. 12. 2012, to je pred izdajo izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bi glede na navedeno potrjeno prisilno poravnavo moralo upoštevati. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo tudi v tem delu spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

10Tožena stranka mora torej tožeči stranki plačati terjatev v skladu s pogoji prisilne poravnave. Celotna terjatev, na katero prisilna poravnava učinkuje, na dan začetka postopka prisilne poravnave (16. 4. 2012) obsega glavnico v znesku 2.808,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 do 16. 4. 2012 ter 451,05 EUR in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 do 16. 4. 2012. Tožena stranka mora tako ob upoštevanju pravnomočnega sklepa o potrjeni prisilni poravnavi plačati 54% navedene terjatve, v roku štirih let od pravnomočnosti prisilne poravnave (to je do 11. 12. 2016), po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11Je pa sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero so ji bili naloženi v plačilo nadaljnji stroški pravdnega postopka tožeče stranke. Tožeča stranka je v tem postopku zoper toženo stranko glede glavne terjatve v pretežnem delu uspela (njena terjatev je bila le zaradi postopka prisilne poravnave naložena v plačilo v omejenem obsegu). Zato je po oceni sodišča druge stopnje do stroškov postopka, ki so bili odmerjeni s sodno odločbo šele po pravnomočnosti sklepa po potrditvi prisilne poravnave, upravičena tako po temelju kot v pravilno odmerjeni višini (353. člen ZPP).

12Glede na to, da je tožena stranka s svojo pritožbo v pretežnem delu uspela (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), ji je sodišče druge stopnje ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (to je znesek glavne terjatve nad deležem iz potrjene prisilne poravnave, kar znaša 1.515,75 EUR) priznalo priglašene stroške, in sicer 139,20 EUR za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), pavšalnih 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev skladno s tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) ter plačano sodno takso 210,00 EUR, kar skupaj znaša 404,22 EUR.

13O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

----------

Op. št. (1): glej odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1257/2012 z dne 14. 5. 2013 in tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 80/2007 z dne 16. 12. 2008.

Op. št. (2): potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve, prednostne terjatve in izločitvene pravice, prav tako tudi ne učinkuje za terjatve upnikov do porokov, solidarnih sodolžnikov insolventnega dolžnika in regresnih zavezancev; 213. člen ZFPPIPP.