UPRS Sodba I U 2855/2017-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi na odločbo, št. DT 0610-2471/2016-69 (01321-35) z dne 21. 12. 2016, prejeto dne 26. 7. 2017.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ 21. 12. 2016 izdal odločbo DT 0610-2471/2016-69 (01321-35) o odmeri davka po izvedenem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), katerega predmet je bila odmera davka po 68a. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). S to odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo davka v višini 2.448.098,17 EUR in obresti v višini 6.127,62 EUR. Odmerjena obveznost bi morala biti v skladu s 66. členom ZDavP-2 plačana v roku 30 dni. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe in tako je navedena odmerna odločba postala izvršljiva 6. 2. 2017. Tožnik v vlogi z dne 26. 7. 2017 za odlog predhodno navedene davčne izvršbe navaja, da je zoper odmerno odločbo vložil pritožbo in se skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1754/2016-18 z dne 14. 6. 2014. Na podlagi določbe drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi (in ne na zahtevo stranke). Postopek odločanja o zadržanju davčne izvršbe se ne more začeti na zahtevo stranke, temveč le po uradni dolžnosti, v skladu z določbo drugega odstavka 87. člena ZDavP-2. Tožnik zato ne more biti stranka v postopku in se zato njegov zahtevek za odlog predmetne davčne izvršbe v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrže.

3Pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom organa prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pojasni, da davčni organ sam odloži izvršbo v vseh tistih primerih, ko oceni, da ima pritožnik možnost, da bo s pravnim sredstvom uspel. Vlaganje predlogov strank za odlog izvršbe pa bi pomenilo, da se postopek podvaja, saj mora davčni organ v vseh primerih oceniti, če ni podana morebitna utemeljenost pritožbe in s tem razlog za odlog izvršbe. Odločbo o zadržanju izda davčni organ le v primerih, ko odloči, da so podani razlogi za odlog izvršbe. Sklicuje se na določbe 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in na drugi odstavek 87. člena ZDavP-2. Na podlagi slednje so postopek odločanja o odlogu izvršbe vodi le uradni dolžnosti in ne pa na predlog stranke. Iz listin upravnega spisa in iz pritožbenih navedb pa ni razvidno, da bi bilo mogoče oceniti, da so bile v postopku na prviu stopnji storjene nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je dne 22. 12. 2012 hkrati s pritožbo zoper sklep z dne 10. 12. 2014 vložil tudi predlog za odlog davčne izvršbe. Razlogi iz katerih naj bi tožnik ne bil stranka v postopku in tako naj ne imel možnosti, da predlaga odlog davčne izvršbe, so po mnenju tožnika pravno zmotni. Dejstvo je, da je v davčni izvršbi davčni zavezanec kot davčni dolžnik stranka v postopku. Zato bi morala tožena stranka glede na predlog tožeče stranke za odlog izvršbe po uradni dolžnosti preveriti, ali so pritožbene navedbe tožnika kot davčnega dolžnika in stranke v postopku utemeljene ali ne in presoditi, ali obstajajo razlogi za odlog davčne izvršbe. Iz izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da naslovni organ ni preverjal, ali so izpolnjeni pogoji za odlog, temveč je predlog tožeče stranke zgolj zavrgel. S tem je po mnenju tožnika poseženo v ustavno pravico tožnika do enakega varstva pravic posameznika pred sodiščem in drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnik je kot davčni zavezanec nedvomno stranka v vseh davčnih postopkih, zato je njegov predlog za odlog davčne izvršbe ne samo dovoljen in zakonit, temveč tudi utemeljen. Ne glede na to, ali se določeni postopki vodijo po uradni dolžnosti, ima stranka pravico zato, da zavaruje svoje interese, dajati predloge organu, ki vodi postopek, ta pa je dolžan tak predlog obravnavati, hkrati pa odločiti po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali je tak predlog podan. S tem je zadoščeno načelu kontradiktornosti in načelu enakega varstva pravic, ki zahteva, da se v vseh postopkih, v katerih se določa o pravicah posameznika, med katere nedvomno spada tudi davčni postopek oziroma postopek davčne izvršbe, le-temu omogoči, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za nadaljnji tek postopka in njegov končni izid. Zato zavezancu, ki je podal predlog za zadržanje izvršbe in predlog za odlog izvršbe z ustrezno obrazložitvijo, ne more biti odvzeta pravica do sodelovanja v postopku. Zato je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko je zaključila, da tožnik ni stranka v postopku izvršbe ter posledično napačno uporabila 129. člen ZUP, ko je predlog tožnika za odlog predmetne davčne izvršbe neutemeljeno zavrgla.

5Tožnik v tožbi navaja da je bil zoper tožnika uveden DIN za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2014, v katerem je bila 21. 12. 2016 izdana odmerna odločba, katere izrek navaja. Tožnik je 5. 2. 2017 zoper to odmerno odločbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in ugovarjal tudi kršitev 2. člena, 3. člena, 14. člena, 22. člena, 25. člena, 33. člena, 120. člena, 147. člena in 155. člena Ustave RS. Pritožbeni organ o tožnikovi pritožbi zoper citirano odmerno odločbo še ni odločil, marveč je na podlagi izpodbijane odmerne odločbe izdal štiri sklepe o davčni izvršbi, ki jih navaja. Tožnik je 25. 7. 2017 predlagal odlog davčne izvršbe navedene odmerne odločbe, ki ga je davčni organ zavrgel in se pri tem skliceval na drugi odstavek 87. člena ZDavP-2. Tožba je vložena pravočasno in so zanjo tudi podane vse procesne predpostavke, kar pojasni. Tožnik ima v predmetni zadevi vsekakor pravni interes, kar pojasni. Tožnik sodišču predlaga, da vzame tožbo v vsebinsko obravnavo in o njej meritorno odloči.

6Tožnik je v postopku izdaje predmetne odmerne odločbe ugovarjal tudi zastaranje davčne obveznosti po 68.a členu ZDavP-2, kar pojasni. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1754/2016-18, katere stališča navaja. Sklicuje se tudi na sklep sodišča o prekinitvi postopka in vložitvi zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti Upravnega sodišča RS v zadevi I U 225/2016, kar pojasni. Tožnik meni, da je nedvoumno pričakovati, da bo pritožbi tožnika zoper navedeno odmerno odločbo ugodeno. Tožniku ni jasno, zakaj že davčni organ po uradni dolžnosti ni izdal sklepa, s katerim bi odložil davčno izvršbo do odločitve pritožbenega organa o pritožbi tožnika zoper citirano odmerno odločbo. Davčni organ je na podlagi 129. člena ZUP tožnikov predlog za odlog predmetne davčne izvršbe nepravilno in nezakonito zavrgel. V nadaljevanju tožnik navaja določbo 87. člena ZDavP-2 in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 ter iz citiranih določb izpelje sklep, da lahko le davčni organ po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo. Iz navedenega pa ne izhaja, da zadržanja davčne izvršbe odmerne odločbe ne bi mogel predlagati tožnik Z vložitvijo takega predloga si tožnik skuša zavarovati svoje pravice in koristi. Razlaga določb 87. člena 157. člena ZDavP-2, kot jo je podal davčni organ ni ustavno skladna in krši 22. člen in 25. člen Ustave RS, kar pojasni. Po mnenju tožnika mu ob ustavno skladni razlagi navedenih določb pripada pravica davčnemu organu predlagati odlog davčne izvrše odmerne odločbe. Z njim namreč navede razloge, zaradi katerih meni, da obstaja verjetnost, da bo s pritožbo uspel, kar pojasni. V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa davčni organ še ni bil seznanjen s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1754/2016-8 glede ustavno skladne razlage in uporabe 68.a člena ZDavP-2. Kljub temu pa davčni organ po uradni dolžnosti ni odložil predmetne davčne izvršbe. V davčnem postopku je davčnim zavezancem dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Davčni organ pa je tožnikov predlog zavrgel nezakonito, brez vsebinske obravnave. Nepravilna je tudi ugotovitev davčnega organa, da tožnik s predmetnim predlogom ne uveljavlja kakšne svoje pravice oz. pravne koristi, zaradi česar naj bi bil tožnikov predlog zavržen na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kar pojasni. Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje, kršila je določbe postopka in napačno uporabila materialno pravo. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

8V predmetni zadevi je odločala sodnica posameznica ker tožnik izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta (2. alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je toženka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgla tožnikovo vlogo z dne 26. 7. 2017 za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi na odločbo DT 0610-2471/2016-69 (01321-35) z dne 21. 12. 2016. V danem primeru je namreč tožnik vložil predlog za odlog davčne izvršbe do odločitve o tožnikovi pritožbi zoper citirano odmerno dohodninsko odločbo (po 68.a členu ZDavP-2).

11Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe. Na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma (po uradni dolžnosti), kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko davčni zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog davčnega zavezanca v ZDavP-2 ni predvideno. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost (verjetnost), da davčni zavezanec s pritožbo uspe, pa po presoji sodišča odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog davčnega zavezanca tudi ni potrebno, saj se interes davčnega zavezanca v tem primeru varuje uradoma. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, davčni organ po uradni dolžnosti ob prejemu pritožbe preveri, ali bi bilo pritožbi mogoče ugoditi in sam odloži izvršbo v vseh tistih primerih, za katere oceni, da ima pritožnik v pritožbenem postopku možnost, da bo s pravnim sredstvom uspel. Tožnik glede na citirano zakonsko ureditev nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem tudi ne zakonske podlage za to, da davčnemu organu predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev davčnega organa o tem predlogu. Zato je davčni organ po presoji sodišča predmetni tožnikov predlog za odlog davčne izvršbe pravilno zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj tožnik ne more biti stranka v tem postopku, ki ga davčni organ začne le po uradni dolžnosti (skladno z določbo drugega odstavka 87. člena ZDavP-2). To pa pomeni, da je davčni organ ravnal pravilno in skladno z zakonom (ZDavP-2 in ZUP), ko je tožnikov predlog, ki je bil tudi po presoji sodišča vložen po neupravičeni osebi, z izpodbijanim sklepom zavrgel. Enako stališče kot v tej zadevi je Upravno sodišče RS zavzelo že večkrat, med drugim tudi v zadevah I U 1318/2011, I U 292/2010 in I U 1083/2015.

12Sodišče pa tudi ne dvomi v ustavnost zakonske ureditve po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka in v zvezi s tem o ustavnosti instituta diskrecijske odložitve prisilne izterjave davka. Slednje je Ustavno sodišče RS presojalo v več svojih odločbah (prim. odločbe U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998, U-I-339/98 z dne 21. 1. 2999, U-I-233/01 z dne 5. 2. 2004) in ugotovilo, da navedena zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo RS. Po presoji sodišča pa je tudi neutemeljen tožbeni očitek, da toženka ni razlagala zakonskih določb 87. člena ZDavP-2 ustavno skladno. Iz zakonske dikcije določbe drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 z uporabo vseh metod interpretacije: jezikovne, zgodovinske, sistematske in namenske nesporno izhaja, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Postopek odločanja o odlogu davčne izvršbe se torej ne more začeti na zahtevo stranke, temveč le po uradni dolžnosti, kot to pravilno navaja tudi tožnik sam na strani 5 tožbe. Povedano drugače, odločitev o odlogu davčne izvršbe lahko sprejme le davčni organ po uradni dolžnosti. Iz navedenega posledično izhaja, da davčni zavezanec ne more biti stranka v takšnem postopku na podlagi izrecne in kogentne zakonske določbe drugega odstavka 87. člena ZDavP-2.

13V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je po presoji sodišča navedena tudi pravilna pravna podlaga za izdajo sklepa o zavrženju tožnikove vloge za odlog davčne izvršbe citirane odmerne odločbe in sicer drugi odstavek 87. člena ZDavP-2 in 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Glede na zakonsko dikcijo drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ odloži davčno izvršbo po uradni dolžnosti, če so izpolnjeni za to predpisani pogoji. Po povedanem zakon ne predvideva možnosti odloga davčne izvršbe odmernih odločb na predlog stranke (drugi odstavek 87. člena ZDavP-2). Posledično je davčni organ pravilno v postopku predhodnega preizkusa predmetno tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in o njej ni vsebinsko odločal.

14Kolikor pa tožnik s predmetno vlogo za odlog davčne izvršbe smiselno uveljavlja oz. daje pobudo za odločanje davčnega organa po uradni dolžnosti pa sodišče pripominja, da davčni organ po presoji sodišča odločbe o odlogu izvršbe na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 ni dolžan izdati. Ali jo bo izdal ali ne, je odvisno od njegovega prostega preudarka in ocene pritožbenih razlogov, ob upoštevanju zakonske dikcije drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 in predpisanega pravila o nesuspenzivnosti pritožb v davčnih odmernih odločbah (enako Upravno sodišče RS v sodbi I U 292/2010 z dne 15. 9. 2010). Sodišče pa še dodaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo razlogi za izdajo predmetnega postopkovnega sklepa. .

15Po povedanem je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.