UPRS Sklep I U 936/2020-10

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena tožnikova vloga oz. predlog za odlog davčne izvršbe po odločbi št. DT 4210-1927/2016-6 z dne 29. 10. 2019. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v postopku zahteval, da davčni organ po uradni dolžnosti naredi odlog izvršbe po 87. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), skladno s čit. členom pa se o odložitvi davčne izvršbe odloči le po uradni dolžnosti, če oprvostopenjski organ presodi, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Glede na to, da se postopek o odlogu davčne izvršbe ne more začeti na zahtevo stranke, davčni zavezanec ne more biti stranka v postopku, zato se njegov zahtevek na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrže. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil ob potrditvi razlogov prvostopenjskega organa.

2Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep, v kateri obširno polemizira glede (ne)ustavnosti zakonske ureditve in navaja še druge razloge. Sodišču uvodoma predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZDavP-2. V zvezi z izpodbijanim sklepom pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu davčnemu organu; zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

3Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je treba tožbo zavreči.

4Po presoji sodišča je razlaga pravil upravnega postopka na način, da je treba predlog oz. vlogo stranke za odlog davčne izvršbe zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, v obravnavanem primeru napačna. Tožnikovo sporno vlogo bi bilo treba obravnavati kot (zgolj) procesni predlog, ne pa kot zahtevo v smislu 129. člena ZUP, posledično pa prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči po cit. pravni podlagi, saj se ta ne nanaša na obravnavanje procesnih predlogov strank. V obravnavanem primeru je mogoče prepoznati tožnikov procesni pravni interes, da se zoper njega (še) ne vodi izvršbe za dolgovane zneske, zato lahko tudi v zvezi s tem podaja procesne predloge, četudi sicer nima pravice doseči odloga davčne izvršbe, saj je odločitev o tem prepuščena davčnemu organu na podlagi opravljene ocene o potencialni uspešnosti pritožbe. Ker pa je tožnik torej lahko podal procesni predlog za odlog izvršbe, ga davčni organ ni bil upravičen zavreči z izpodbijanim sklepom, saj za to ni imel pravne podlage. Če je davčni organ ocenil, da pritožbi ne bi bilo mogoče ugoditi, bi moral o tožnikovemu procesnemu predlogu odločiti s procesnim sklepom, tako kot o drugih procesnih predlogih strank (prvi odstavek 226. člena ZUP), brez posebnega pisnega, vsebinsko obrazloženega sklepa, saj v zvezi s predmetnim procesnim predlogom izdaja takšnega sklepa po zakonu ni predvidena. Kolikor pa bi bilo odločeno na takšen način, pa tožnik zoper takšen sklep ne bi imel pravice do samostojne pritožbe v upravnem postopku ter do sodnega varstva v upravnem sporu. Vsled zapisanega sodišče ugotavlja, da kljub podanemu pravnemu pouku v izpodbijanem sklepu ter drugostopenjski odločitvi toženke možnosti za sodno varstvo v upravnem sporu v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti niti na 2. niti na 5. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj izpodbijani sklep po vsebini ne predstavlja niti akta, ki bi pomenil odločitev o pravici ali obveznosti tožnika, niti ne gre za katerega od sklepov, zoper katere je po izrecni zakonski določbi dovoljen upravni spor (obnova, ustavitev, končanje postopka odločanja o izdaji upravnega akta).¹

5Glede na navedeno je treba tožbo v obravnavani zadevi zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

7Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

¹ Prim. Vrhovno sodišče RS smiselno enako glede zavrženja zahteve za ustavitev postopka davčnega inšpekcijskega nadzora v sodbi X Ips 30/2017 z dne 11. 6. 2019.