86. člen ZDavP-2

Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu. V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora po 132. členu ZDavP-2. Že z uporabo jezikovne metode razlage zgoraj povzetih zakonskih določb je torej mogoče zaključiti, da eno področje poslovanja davčnega zavezanca ne pomeni zgolj nadzora ene vrste da

Med strankama ni sporno, da je bil sklep prvostopenjskega organa z dne 16. 3. 2018 tožniku vročen po pooblaščenki 23. 3. 2018, zaradi česar je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe začel teči 24. 3. 2018 ter se je iztekel 9. 4. 2018. Tožnik pa je 23. 4. 2018 podal pritožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa je bil s strani davčnega organa zavrnjen. Sodišče pritrjuje davčnemu organu, da pritožbe, ki je bila vložena pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogoče šteti kot pritožbo zoper izpodbijano odločbo, saj se pritožba v skladu s prvim odstavkom 86. člena ZDavP-2 lahko vloži v 15 dneh od vročitve odločbe.

Vročitev po tretjem odstavku 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.

Pritožnik je pritožbo vložil po preteku pritožbenega roka. Ker je bila pritožba zoper odločbo vložena prepozno, jo je organ pravilno zavrgel kot prepozno.

Pritožba je bila vložena prepozno. V takšnem primeru mora organ ravnati v skladu z 240. členom ZUP, ki določa, da če je pritožba prepozna, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom.

Rok za pritožbo je v primeru, ko naslovnik pošiljke na pošti ne prevzame v predpisanem 15-dnevnem roku, vezan na potek tega roka in s tem na fikcijo vročitve; dan preteka tega roka se namreč hkrati šteje za dan vročitve odločbe. Od tega dne dalje in ne od dejanskega prejema odločbe, kot zmotno meni tožeča stranka, torej začne teči rok za pritožbo.

Med strankama je sporno, kdaj je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010, dejansko prejel. Tožnik ugovarja, da je citirano odločbo prejel šele 31. 3. 2010 in ne 9. 3. 2010, kot to navaja davčni organ. Rok 15 dni za pritožbo bi po navedbah tožnika v tem primeru začel teči prvi naslednji dan, torej 1. 4. 2010 in bi se je iztekel 15. 4. 2010. V tem primeru bi bila pritožba tožnika zoper odločbo z dne 23. 2. 2010 vložena pravočasno. Prejem citirane odločbe šele 31. 3. 2010 tožnik dokazuje s kopijo potrdila, ki ga je izdala Pošta Republike Francije. Nasprotno pa davčni organ navaja, da je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010 prejel 9. 3. 2010, kar je razvidno iz podpisane poizvednice, ki se je vrnila na naslov davčnega organa. Rok 15 dni za pritožbo je tako potekel 24. 3. 2010, tožnik pa je po pošti vložil pritožbo šele 9. 4. 2010 in je razviden iz priporočeno poslane pošiljke. Davčni organ je tako ugotovil, da je tožnik vložil pritožbo po preteku 15 dnevnega roka, pritožba je vložena prepozno in jo je zato z izpodbijanim sklepom zavrgel.

Rok za pritožbo teče od vročitve odločbe (235. člen ZUP, 86. člen ZDavP-2) in ne od dneva, ko se je stranka z vsebino fiktivno vročene odločbe seznanila. Vloga je vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Le če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

V obravnavani zadevi tožnik ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, da je pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje vložil po poteku 15 dnevnega zakonitega roka, ampak navaja, da je bil tako on, kot njegov sin, s strani delavca DURS zaveden glede datuma vložitve pritožbe. Kot je pravilno pojasnila tožena stranka, gre za procesni prekluzivni rok, ki ima za posledico, da določenega procesnega dejanja, ki je vezano na rok, ni mogoče več opraviti. Nepravočasna pritožba se zavrže iz procesnih razlogov, kar pomeni, da takšne pritožbe ni treba presojati glede njene utemeljenosti.