117. člen ZDavP-2

Sodišče ugotavlja, da si tožnik z uspehom v predmetnem postopku lahko izboljša svoj pravni položaj, saj bi mu ugodilna ugotovitvena sodba dala temelje za uveljavljenje morebitne škode, če jo je utrpel zaradi posega v njegov premoženjski položaj v posledici zadržanja denarnih sredstev. Obresti so v tem primeru povračilo škode zaradi nezmožnosti uporabe denarnih sredstev, zato niso postranskega pomena, kot trdi toženka. Sodišče pritrjuje tožniku, da ureditev po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 izhaja iz generalne (saj enako velja za vse zavezance za davek) pravne fikcije, da znesek nad 50.000,00 EUR utemeljuje zavarovanje njegovega plačila, povsem neodvisno od dejanske ogroženosti oziroma oteženosti plačila ob zapadlosti.

Tako iz izpodbijanega sklepa kot tudi iz listin upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka, pa tudi iz navedb toženke v odgovoru na tožbo, ne izhaja, da bi prvostopenjski organ še pred izdajo sklepa tožniku omogočil predlagati drug instrument zavarovanja, kot je to tožnikova pravica po drugem odstavku 117. členu ZDavP-2, oziroma da bi sam opravil kakršnokoli tehtanje možnih sredstev zavarovanja.

Naslovno sodišče je s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, za zavarovanje katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe bistveno vprašanje razlage materialnega prava ter, da razlaga 4. člena ZDTon, kot sta jo v obravnavani zadevi uporabila davčni organ in tožena stranka, ni pravilna. Posledično tudi ni pravilen izpodbijani sklep, ki je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bila tožnici naložena z omenjeno odločbo, ter pogoj pričakovane davčne obveznosti (tudi) ni več izpolnjen.

Predložitev instrumenta zavarovanja sodi v fazo izvršitve izpodbijanega sklepa, od katere je odvisna odločitev o dodelitvi identifikacijske številke za DDV. Skladno s četrtim odstavkom 117. člena Zakona o davčnem postopku je na tožniku, da sklep izvrši s predložitvijo katerega od instrumentov zavarovanja iz prvega odstavka istega člena. Po drugem odstavku 117. člena zakona pa lahko davčni organ, na zahtevo zavezanca za davek, sprejme tudi druge instrumente zavarovanja, če ti instrumenti na enakovreden način zagotavljajo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti.

Pogoj za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugotovitev, da tožnik ni upravičen do vračila DDV. Zadošča že dvom davčnega organa glede upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu, ki je v obravnavani zadevi v zadostni meri izkazan.

Plačilo davka v največ 12 mesečnih obrokih ali odlog plačila za največ 12 mesecev se dovoli tudi, če davčni zavezanec predloži katerikoli instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2 ali če dovoli vknjižbo zastavne pravice v ustrezen register. Davčni organ lahko na zahtevo zavezanca za davek sprejme tudi druge instrumente zavarovanja, če na enakovreden način zagotavljajo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti. To pomeni, da morajo biti enako zanesljivi kot bančna garancija brez ugovora na prvi poziv, kot garantno pismo zavarovalnice, cirkulirani certificirani ček, avalirana menica oziroma gotovinski polog, torej kot tisti instrumenti, ki so določeni v prvem odstavku 117. člena ZDavP-2 in ki v skladu s 123. členom omogočajo unovčenje predloženega instrumenta in s tem takojšnje poplačilo celotne davčne obveznosti za primer, če davčni zavezanec ne izpolni davčne obveznosti v predpisanem roku. Pri ugotavljanju ustreznosti ponujenega zavarovanja gre za presojo po prostem preudarku, ki omogoča davčnemu organu, da izbere odločitev, ki jo šteje za najprimernejšo glede na javno korist, ki se zasleduje pri odločanju.