154. člen ZDavP-2

Dolžnik je predlagal izvedenca finančne stroke z namenom dokazovanja, da obresti ni mogoče preizkusiti. Ker so bili na voljo dolžniku vsi podatki za preizkus pravilnosti obračuna obresti, tak dokazni predlog ni ustrezno substanciran. Dolžnik bi moral navesti, v čem konkretno je obračun napačen, kar bi šele lahko dokazoval z izvedencem. T. i. informativni dokaz ni dopusten, razen v zvezi z dejstvi, ki so zunaj sposobnosti zaznave strank, kar tukaj ni primer.

O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 finančni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2).

O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 davčni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). V primeru kot je obravnavani je, po presoji sodišča, podlaga za sprejem izpodbijane odločitve poleg že navedene 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tudi v določbi 2. točke prvega odstavka tega člena, ki določa, da organ zavrže zahtevo tudi, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka postopka.

Odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, je po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

Davčni organ po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. ZDavP-2 torej ne omogoča odložitve oziroma zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke. Prav tako odložitev izvršitve davčne izvršbe na predlog stranke ni možna skladno s 154. členom ZDavP-2, po katerem davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas: - ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s ZDavP-2, z zakonom o obdavčevanju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja; - do vročitve odločbe oziroma sklepa o pritožbi iz četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 oziroma do pravnomočnosti akta, izdanega v postopku iz tretjega odstavka 158. člena ZDavP-2, oziroma do odločitve o zadevi, če izpodbijanje akta iz 240. člena ZDavP-2 zadrži izvršbo.

Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.

Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.

Prisilna izvršitev davčnih obveznosti se lahko odloži le v dveh primerih: če je bil pred tem odobren odlog plačila davčnih obveznosti ali njihovo obročno plačevanje, in v primeru, če davčni organ spozna, da bi bilo pritožbi zoper sklep o izvršbi mogoče ugoditi in odloži izvršbo iz tega razloga – pa še to lahko stori le uradoma.

Ker 154. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas, ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka, tožnik pa tega pogoja ne izpolnjuje, je davčni organ prošnjo za začasno ustavitev davčne izvršbe zavrgel. Obenem pa tudi niso izpolnjeni pogoji za odložitev izvršbe po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ uradoma do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in hkrati predlagal odložitev njegove izvršitve do odločitve organa druge stopnje, podrejeno pa prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja. Prošnja za odložitev izvršitve citirane odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. Zato tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja.

Ker je tožnik uveljavljal zadržanje davčne izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi, bi moral davčni organ vlogo obravnavati na podlagi 157. člena ZDavP-2 in jo v skladu s 129. členom ZUP zavreči, saj je odložitev začete davčne izvršbe na navedeni podlagi možna le po uradni dolžnosti, če davčni organ sam oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, odločanje na zahtevo stranke pa v zakonu ni predvideno. Ugotovljena nepravilnost (zavrnitev vloge) ne zahteva odprave izpodbijanega sklepa.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da zaradi uvedene upravne izvršbe ni sodne pristojnosti za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi. Ker je socialno sodišče stvarno pristojno za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnega akta, ki predstavlja izvršilni naslov v uvedeni upravni izvršbi, ni mogoče izključiti sodne pristojnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Tožnica do izdaje sklepa o davčni izvršbi dolga ni poravnala. Zato je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. Iz določil ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti, ali je dolžnik vložil predlog po 101. oziroma 102. členu ZDavP-2. 153. člen ZDavP-2 zgolj predpisuje, da se v primeru, če je davčni organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila, odložen tudi začetek davčne izvršbe. Če pa je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka že po izdaji sklepa o izvršbi, se že začeti postopek davčne izvršbe zadrži (154. člen ZDavP-2). Do nobene od omenjenih situacij pa v konkretnem primeru ni prišlo. Zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi prepočasne odločitve davčnega organa o njenem predlogu za obročno plačilo davčnega dolga, tožnica zato v tem postopku, ko se preverja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe ne more uveljavljati.

V konkretnem primeru se presoja pravilnost in zakonitost sklepa o zadržanju postopka davčne izvršbe. Po presoji sodišča je prvostopni organ ravnal povsem pravilno in v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 154. člena ZDavP-2 v povezavi z določbo 3. odstavka 174. člena ZDavP-2, da je postopek davčne izvršbe „prekinil“ in izdal izpodbijani sklep, s katerim je zadržal postopek izvršitve davčne izvršbe do rešitve ugovora.

Tožeča stranka je zahtevala zadržanje začete davčne izvršbe, česar pa glede na določilo 4. odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more zahtevati, saj na razloge za zadržanje začete davčne izvršbe pazi davčni organ po uradni dolžnosti, z izpodbijanim sklepom, s katerim je davčni organ zavrnil takšno zahtevo tožeče stranke, pa očitno ni poseženo v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.

Sklepi, izdani v upravnem postopku, so predmet upravnega spora le, če je bil z njimi postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), in tisti sklepi, izdani v upravnem postopku, s katerimi je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Sklep, s katerim davčni organ omeji že začeto izvršbo, ni takšne narave, da bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.