153. člen ZDavP-2

Ravnanje bank in hranilnic podrobneje opredeljuje Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi. Slednji v prvem odstavku 2. člena določa, da mora ponudnik plačilnih sredstev, takoj ko prejme sklep o davčni izvršbi, zarubiti denarna sredstva na dolžnikovih računih, ki jih vodi, do višine dolga, navedenega v sklepu o davčni izvršbi. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je za rubež denarnih sredstev na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe odločilen datum, ko sklep prejme banka, in ne datum, ko ta sklep prejme davčni dolžnik, niti ni odločilen nastop dokončnosti oziroma pravnomočnosti tega sklepa.

O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 davčni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). Sodišče še dodaja, da je odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da zaradi uvedene upravne izvršbe ni sodne pristojnosti za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi. Ker je socialno sodišče stvarno pristojno za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnega akta, ki predstavlja izvršilni naslov v uvedeni upravni izvršbi, ni mogoče izključiti sodne pristojnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Tožnica do izdaje sklepa o davčni izvršbi dolga ni poravnala. Zato je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. Iz določil ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti, ali je dolžnik vložil predlog po 101. oziroma 102. členu ZDavP-2. 153. člen ZDavP-2 zgolj predpisuje, da se v primeru, če je davčni organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila, odložen tudi začetek davčne izvršbe. Če pa je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka že po izdaji sklepa o izvršbi, se že začeti postopek davčne izvršbe zadrži (154. člen ZDavP-2). Do nobene od omenjenih situacij pa v konkretnem primeru ni prišlo. Zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi prepočasne odločitve davčnega organa o njenem predlogu za obročno plačilo davčnega dolga, tožnica zato v tem postopku, ko se preverja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe ne more uveljavljati.