UPRS Sodba I U 1300/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožeče stranke za odložitev izvršitve davčne izvršbe plačila davčnih obveznosti terjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT-4934-95543/2014-4 (07-710-02). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik vložil prošnjo za odložitev izvršitve davčne izvršbe do odločitve organa druge stopnje, v zvezi s sklepom o davčni izvršbi in za obročno odplačevanje dolga terjanega po sklepu o davčni izvršbi, ki jo je prvostopenjski organ prejel 25. 1. 2015 (pravilno: 25. 1. 2016). Davčni organ je dne 21. 12. 2015 izdal sklep o zavrženju vloge za odlog izvršitve davčne izvršbe št. DT-4291-507502/2015-11. Ker je prvostopenjski organ o enaki vlogi tožnika, to je o vlogi, ki se je nanašala na isti davčni dolg in z enako vsebino že odločil, je tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep z odločbo št. DT 499-31-124/2016-2 z dne 11. 7. 2016 zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnil je, da niso izpolnjeni formalni pogoji, da bi bilo tožnikovi vlogi za odložitev izvršbe mogoče ugoditi. To pomeni, da vlogi ni mogoče ugoditi ne glede na finančno stanje, v katerem se tožnik nahaja. Odločitev davčnega organa je pravilna tudi ob upoštevanju določbe 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj gre za postopek, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti, kar pomeni, da davčni zavezanec nima pravice vložiti vloge za odložitev davčne izvršbe. Pritožbeni organ je izpodbijani sklep preveril še po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev ni ugotovil.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. V tožbi uveljavlja vse tožbene razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sklicuje pa se tudi na 22. in 25. člen Ustave ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ima blokiran račun več let zaporedoma. Davčni organ je tudi opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom. Sodišču še predlaga, da opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena pri Ustavnem sodišču.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa ter odločbe drugostopenjskega finančnega organa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje.

7Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ po opravljenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže, če o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8Glede na v upravnem spisu priložene sklepe, na katere se v svoji obrazložitvi sklicuje tudi finančni organ, sodišče ocenjuje, da je ugotovitev finančnega organa, da je glede istega davčnega dolga ter v zvezi z istovrstnim zahtevkom (odložitev davčne izvršbe) že (večkrat) odločal, pravilna. Tej dejanski ugotovitvi v tožbi ne ugovarja niti tožnik, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi, da se pravna podlaga in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek, od omenjenih odločitev naprej ni spremenilo. Ponovno navaja in zatrjuje samo, da pogoje za odlog plačila naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za odlog plačila naloženih mu davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva. Tako je v obravnavani zadevi prvostopenjski finančni organ postopal pravilno, ko je na pravni podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP predmetno zahtevo tožnika za odlog izvršitve davčne izvršbe zavrgel. Po oceni sodišča je prvostopenjski organ pravilno pojasnil tudi razloge za zavrženje tožnikove vloge, drugostopenjski organ pa je razloge za zavrženje vloge zgolj dopolnil. Z navedenimi razlogi se strinja tudi sodišče.

9V tej zvezi sodišče še dodaja, da o odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 finančni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). V tej zvezi sodišče dodaja, da je odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča finančni organ uradoma, po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

10Predmet tega upravnega spora je izključno odločitev o prošnji tožnika "za odložitev izvršitve sklepa" torej odločitev o odložitvi davčne izvršbe oziroma o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na odlog plačila davčnega dolga, v tem upravnem sporu ne more biti uspešen in se sodišče do njegovih razlogov posebej ne opredeljuje.

11V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima, sodišče samo pa nepravilnosti na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12V zvezi s predlagano "ustavnopravno presojo" določb ZST-1 sodišče pripominja, da se o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Ker izpodbijani sklep ne temelji na določbah ZST-1, sodišče tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

13Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

14Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.